Bojim se, da mi bodo vzeli sina, ker izgubljam razum

Obračam se na vas v upanju, da mi morda lahko pomagate s kakšnim nasvetom. Stara sem 36 let in živim sama s petletnim sinom. Moja težava je, da se ne morem zbrati. Naj povem, da sem imela zelo težko otroštvo, kajti pokojna mati je bila shizofrenična, očeta pa nisem niti poznala. Tako sem odraščala pri tujih ljudeh. 

Kot deklica sem bila zelo inteligentna in prizadevna. V osnovni šoli sem dobila celo diplomo za prizadevno učenje pa tudi v srednji šoli sem bila vedno med boljšimi. Ko sem bila stara 16 let, sem prvič padla v hudo depresijo. Psihiater mi je predpisal akineton in moditen. Po šestmesečni terapiji naj bi po njegovem mnenju ozdravela. Moje psihično stanje se je takrat res umirilo, a nikoli več nisem bila takšna kot pred boleznijo. 

Od tedaj sem zelo pozabljiva. Čeprav za sina po mnenju drugih zelo lepo skrbim, se moja težava najbolj kaže na delovnem mestu, kajti opravljam poklic, ki zahteva veliko spretnosti in natančnosti. Včasih nehote naredim veliko napak, zato pri sodelavkah veljam za nezanesljivo. To me ne bi tako bolelo, če v sebi ne bi dobro vedela, da sem sposobna precej več, kot dejansko pokažem. Znova bi poiskala pomoč psihiatra, a mi jo je osebni zdravnik odsvetoval, češ da lahko izgubim vse, kar imam – celo svojega sina. 

Zdravila sem se že pri bioenergetiku, jemala tablete persen in kasneje bilobil, a vse zaman. Ne vem, ali mi bo kdaj uspelo odkriti, kako naj se spopadem s težavo, ki mi življenje postavlja na glavo. Že 16 let se trudim živeti s pozabljivostjo oziroma se z njo bojujem. Svoj problem v vsakdanjem življenju skrivam, kolikor je le mogoče, če pa že komu kaj omenim, me vsak čudno gleda. Najbrž bi že davno obupala, a pred seboj imam nenehno sliko svojega sina. Odraščala sem brez materinega zavetja in veliko pretrpela, zato sem se trdno odločila, da bom našla pomoč, že zato, da bo imel moj otrok zdravo in močno mater, kakršno si zasluži. 

Spoštovana gospa bralka, pregovor pravi: Kdor išče, ta najde, in tudi vi lahko najdete pomoč, ki jo iščete in potrebujete.

Zelo me je presenetilo dejstvo, da vam je osebni zdravnik odsvetoval psihiatra, češ da vam lahko zaradi zdravljenja vzamejo otroka. Še nikomur niso vzeli ničesar, še najmanj pa otroka, samo zato, ker je obiskal psihiatra. Prej se zgodi nasprotno, namreč da nezdravljena psihična motnja tako razje človeka, da res ni več sposoben skrbeti za nikogar, še sam zase ne. Sicer pa naj vam povem, da se lahko k psihiatru odpravite tudi brez napotnice, ki bi vam jo dal osebni zdravnik. Menim, da bi bilo za vas res zelo koristno, če bi čim prej poiskali ustrezno strokovno pomoč.

Predvsem bi lahko skupaj s psihiatrom najprej ugotovila, za kakšno motnjo gre, kar je izjemno pomembno za izbiro ustreznih postopkov, ki bi vam pomagali. Mogoče boste morali opraviti še kakšno dodatno preiskavo. Povsem zanesljiva ni namreč niti domneva, da gre pri vas le za motnje spomina.

Sami ugotavljate, da vam niti bioenergetik niti zdravila iz zeliščne lekarne niso pomagala. Zavedati se morate, da vas lahko dolgotrajne motnje močno izčrpajo in načnejo vaše sposobnosti za normalno delo in življenje.

Še enkrat poudarjam: nikar ne odlašajte in stopite k psihiatru, ki je verjetno najbolj usposobljen, da vam bo znal strokovno in učinkovito pomagati. Za vsakogar je mogoče najti primerno možnost.