Bivši mož nima denarja, da bi me izplačal, zato živim skupaj z njegovo novo družino

Po sedemnajstih letih zakona sva se pred tremi leti z možem ločila. Hiše, ki je skupna last, nama ni uspelo prodati, zato sva se dogovorila, da si urediva vsak svoje stanovanje. Jaz z otrokom živim v nadstropju, bivši mož v pritličju. Imava ločena vhoda in razdeljen vrt. Prepričana sem bila, da je to dobra rešitev. Na začetku sem bivšega zelo redko videla ali srečala, niti vedela nisem, ali je doma ali ne. Miru je bilo konec, ko se je lotil prezidave stanovanja. Ko so bila dela končana, se je k njemu priselila nova partnerica, s katero imata zdaj otroka. Miru ni več. Slišim šume in ropot iz spodnjega stanovanja, motijo me glasovi, otroški jok. Svoj vrt imam le še na papirju. Redko ga lahko uporabljam, ker so tam oni. Z vrta slišim vsak pogovor, tako da še okna ne morem imeti odprtega. Prisotnost družine mojega bivšega moža mi gre vedno bolj na živce. Ves čas sem napeta, nestrpna, hitro se razjezim. To opaža tudi šestnajstletni sin, ki me pogosto vpraša, zakaj sem tako živčna. Moti me tudi to, da je pogosto pri očetu. Seveda mu nič ne rečem, saj razumem in vem, da je tako prav. Same sebe ne razumem. Rada bi odšla, kupila novo stanovanje, pa ne morem, ker bivši mož nima denarja, da bi me izplačal. Počutim se ujeto in ne vem, kako iz tega.

Popolnoma jasno je, da vas okolje, v katerem živite, močno obremenjuje. Zavedate se, da ločeno stanovanje v skupni hiši ni bila dobra odločitev. Na videz je bila povsem razumska, vendar niste upoštevali svojega čustvenega stanja. Ni pomembno, zakaj sta se z možem ločila, dejstvo je, da vi tega še vedno niste čustveno predelali. Morda ste po ločitvi še upali, da se bosta spet zbližala, še posebno, ker živita v skupni hiši. Prav možno je, da se tega niti niste zavedali. To je lahko tudi motiv, da ste se odločili, da ostanete z bivšim možem v skupni hiši. Dobro ste se počutili, dokler si ni ustvaril nove družine. To ni naključje. Od takrat je, kot pravite, vse narobe.

Vaše odzivanje in vedenje govorita o tem, da ste na bivšega moža še vedno močno čustveno vezani. Boli vas, ker gledate, da si mu je uspelo urediti življenje. Z drugo partnerico sta ustvarila odnos, ki ga vidva morda nikoli nista imela ali pa je bilo tako le na začetku. Morda se obtožujete in vas obhajajo manjvrednostni občutki. Ločitev še po treh letih doživljate kot hud življenjski poraz, ki ga ne morete sprejeti in preboleti. Vprašajte se, zakaj si ne ustvarite novega življenja po svoji meri, tako kot si ga je vaš bivši mož. Poskusite odkriti, kaj je tisto, kar vas hromi in ovira. Morda vas je strah življenjskih sprememb, imate slabo samopodobo in nizek občutek lastne vrednosti. Kakor koli že, ozrite se okoli sebe in opazili boste veliko žensk, ki so ločene kot vi in so si življenje uredile na novo, z novim partnerjem ali brez, tako pač, kot jim ustreza. Če druge zmorejo, zmorete tudi vi. Le verjeti je treba. Čas je že, da tisto, kar je bilo, pustite v preteklosti, ker za nazaj ni mogoče ničesar popraviti ali spremeniti. Le odpustite lahko sebi in drugim in greste v življenju naprej, novim izzivom naproti. Imate sina v letih, ko vas še zelo potrebuje. Potrebuje mamo, ki je umirjena in čuti radost življenja. Potrudite se za to, da se bo tako čutenje spet naselilo v vas. Posvetite se sebi in dejavnostim, ki vas veselijo, ne pozabite na stik z naravo, ki je balzam za razbolelo dušo. Verjemite vase in zaupajte in uspelo vam bo. Tudi problem s stanovanjem se mi ne zdi nerešljiv. Če ni druge možnosti, imate stanovanje, ki ga lahko oddate, sami pa si najamete drugo. Vsekakor se morate iz hiše odseliti. Šele tako se boste resnično ločili od moža in si dali možnost, da se čustveno popolnoma osamosvojite. Dokler ste z njim v stikih, tudi posrednih, se v vas vedno znova zbuja vse, kar sta slabega in dobrega doživela v vseh letih skupnega življenja.