Bivša žena je najini hčerki popolnoma oprala možgane

Pred štirimi leti sva se z bivšo ženo ločila. Po njenem mišljenju sem bil za to kriv jaz, saj je bilo narobe, kar koli sem naredil. Osebno mislim, da ni bilo tako. Skupaj sva prišla premlada. Z leti so se razlike med nama le še poglabljale in naju razdvajale. Na večino stvari sva imela različne poglede, ona pa je pričakovala, da bom vedno jaz tisti, ki bo popustil in se ji podredil. Tako sva se kar naprej prepirala in prepiri so postajali čedalje bolj žolčni. Prišlo je celo do lažjega fizičnega spopada. Vsem tem izpadom je bila priča najina mala hčerka. Zavedel sem se, kakšno škodo in trpljenje ji povzročava pa tudi midva nimava nič od vedno novih sporov brez rešitve. Žena ni privolila v nobeno strokovno pomoč, čeprav so na sociali to predlagali. Nekaj časa je trajalo, da sva se sporazumela glede stikov. Upal sem, da mi pri tem ne bo nagajala, a sem se motil. Bilo je še kar v redu, dokler nisem po letu in pol našel druge partnerice. Hčerka je bila takrat stara pet let. Bivša žena ni dovolila, da bi bila pri stikih s hčerko prisotna tudi moja nova partnerica. Stvari je tako zaostrila, da sem o tem obvestil CSD. Poklicali so jo na pogovor in tudi mene, vendar ni nič zaleglo. O moji novi partnerici, ki je zdaj moja žena, ji je govorila vse najslabše, sebe pa prikazovala kot žrtev. V njeni zgodbi sem tudi jaz podlež. S takim vedenjem je močno otežila tudi odnos med mano in hčerko, ki je bil do takrat zelo dober. S sedanjo ženo imam sina. Tudi do njega ima hčerka negativen odnos. Tako se naši skupni vikendi s hčerko pogosto spremenijo v pravo moro. Vede se namreč nesramno in sovražno do vseh nas treh. Stara je devet let in res ne vem, kaj naj naredim.

Vaša hčerka je žrtev, na kateri vaša bivša žena izživlja svoje notranje nerazrešene konflikte. Da se to pogosto dogaja, se zavedajo vsi tisti, ki se pri delu srečujejo z ločitvami in posledicami, ki jih ob tem doživljajo otroci. Zanje je ločitev staršev vedno hud čustveni pretres. Kako ga bodo prenesli, je precej odvisno prav od staršev. Vaša odločitev, da nima smisla vztrajati v zakonu, v katerem so prepiri vsakdanja stvar in se še stopnjujejo z nasiljem, je bila prava. Upali ste, da boste ob tem rešili tudi svojo deklico pred travmatičnimi vplivi vajinega odnosa z ženo. Žal pa je deklica, ki je dodeljena mami, tako prišla z dežja pod kap. Mama ji s svojim ravnanjem, s tem, da nenehoma črni vas, njenega očeta, in vašo sedanjo ženo, poleg tega pa ji privzgaja še sovražen in odbojen odnos do polbratca, nepopravljivo škoduje. Njeno ravnanje kaže, da je čustveno hudo poškodovana oseba.

Ljubezni do lastnega otroka ni sposobna in tako ne zmore biti dovolj dobra mati. Vem, da ste tudi sami že to spoznali. Velika težava je v našem pravnem sistemu dokazati te trditve. Številne strokovne osebe podležejo manipulacijam mater in se brez ustreznih argumentov postavijo na njihovo stran. Prav zato je težko odgovoriti na vaše vprašanje. Za začetek redno obveščajte CSD o vedenju hčerke in njenih odzivih, o katerih menite, da ji jih je vsilila mama. Če se bodo strokovni delavci odzvali dovolj dejavno, obstaja možnost, da bo vaša bivša žena, dekličina mati, nehala manipulirati. Žal se to zgodi precej redko.

V nasprotnem primeru se boste morali z vsemi silami boriti za svojo hčerko. Na osebni ravni to pomeni, da boste do nje še vedno ljubeči, sočasno pa ji boste postavljali meje v njenem vedenju do vas in drugih družinskih članov. Nedopustno in nesprejemljivo je, da je deklica žaljiva in sovražna. Vzemite si čas za redne pogovore o tem. Pri tej starosti razume prav vse, kar ji želite povedati. Počne pa vse tisto, kar ji dovolite oziroma dopuščate. Ne bojte se, da vas bo trajno zavračala, če ji boste postavili meje. S svojim vedenjem bodite njen zgled, pa si boste pridobili njeno spoštovanje. Ne bo se zgodilo čez noč, vendar imate vse možnosti, da bo sčasoma v svojem razvoju začutila, kdo jo ima resnično rad. Če želite, da bi hčerka živela z vami, v vaši novi družini, se boste za ta cilj morali boriti po pravni poti. Ta boj utegne biti še posebno naporen in dolgotrajen. Pomaga vam lahko le zelo izkušen in sposoben odvetnik. Tako je bilo v nekaj tistih primerih, kjer je sodišče vendarle dodelilo otroka očetu. O njih lahko kar precej izveste na spletu pa tudi imena odvetnikov, ki so bili uspešni, boste našli tam. Povežite se z očeti, ki so se podali na to pot in zmagali. Verjetno vam lahko pomagajo s svojimi izkušnjami. Vztrajajte in ne odnehajte. To je največ, kar lahko naredite za svojo hčerko pa tudi za sina in celotno družino. Nekoč vam bosta hvaležna za to.