Bivša snaha me ni povabila na vnukov rojstni dan

S prijateljico imava identični zgodbi, ena ima vnukinjo in bivšega zeta, ena vnuka in bivšo snaho. Pisala bom v svojem imenu, ker bom bolj objektivna. Sin je živel v partnerski zvezi več kot deset let, njegov sin ima osem let. Družina je razpadla pred več kot sedmimi leti. Z naše strani smo ohranjali stike, vabili smo na kosila, za praznike. Tudi s starši z druge strani je šlo lepo. Ko sta šla mlada dva narazen, sva jima nudila oporo, ko sta z otrokom prišla na obisk. Vsak praznik in otrokov rojstni dan smo enako praznovali kot prej, pri nas. Tudi med počitnicami smo se trudili, da bi bilo otroku pri nas prijetno. Prijateljico in mene je večkrat zabolelo, da nisva bili deležni drobtine pozornosti za vse, kar sva dajali, čeprav tega nisva počeli zaradi povračila. Zdaj se je spet zgodilo, kar vsako dobro mamo ali staro mamo zelo zaboli. Namreč, nismo bili povabljeni na vnukov rojstni dan. Mi, ljubeči stari starši. Vsi drugi so bolj pomembni in boljši. Sicer sva bila praznovanja z možem deležna samo enkrat, ko so bili mladi še družina. Enako je pri prijateljici. Otroka imata osem let, veliko vesta povedati. Ne vesta pa, zakaj naju ni bilo. Moj mož pravi, da tako nesramno vedenje ni sprejemljivo in naj nikogar z one druge strani ne vabim več v goste. Torej, naj pozabim na dobroto in prijaznost ter da bivši sodijo v predal za bivše. Sprašujem se, ali je takšna poteza res pametna, zaradi otrok. Ali imate kakšen primeren nasvet za nas in vse druge stare starše? 

Razumem vaša občutja in pričakovanja. Strinjam se, da si zaslužite vsaj malo hvaležnosti in pozornosti staršev vaših vnukov. Hvaležnost je vrlina, ki ni več prav pogosta v odnosih med ljudmi. Žal je tako. Med današnjimi starši je mnogo razvajencev, ki so od svojih staršev vedno dobili vse, kar so si zaželeli, in včasih še več. Nihče pa jih ni naučil spoštovanja in hvaležnosti. Za take ljudi je vse samoumevno in zakaj bi se vam sploh zahvaljevali.  

To so dejstva, s katerimi se morate sprijazniti. Kadar vas potrebujejo, vas poiščejo, drugače pa jim je bolj malo mar za vas. Ne jemljite si njihovega vedenja tako k srcu, ker ni bistveno, in je nepotrebno, da zaradi tega trpite. Najpomembnejši je odnos, ki ga imate s svojimi vnuki. Vem, da se tega že sami zavedate in tako tudi ravnate. Vloga starih staršev v življenju otrok je zelo pomembna. V današnjem hitrem življenjskem slogu, ko se staršem vedno mudi in so preobremenjeni z vsakdanjimi opravili, so ljubeči stari starši lahko za otroke tiste osebe, ob katerih se sprostijo in umirijo. Ponavadi imajo več časa zanje kot njihovi starši in jim omogočijo marsikatero prijetno doživetje. S tem ne mislim na materialne dobrine. Stari starši so tisti, ki lahko peljejo vnuke na sprehod v naravo tudi med tednom, ne le ob vikendih, kot starši. Z njimi lahko obiščejo lutkovno predstavo ali pa z babico popoldne doma pečejo piškote, ker mamica tako težko najde čas za takšne dejavnosti. Z dedkom lahko kolesarijo ali igrajo nogomet, še preden pridejo starši iz službe. Še mnogo dejavnosti je, ki jih stari starši in vnuki počnejo skupaj in tako bogatijo svoje notranje svetove. V takih odnosih pridobivajo vsi, vnuki in stari starši. Seveda pa so starši prvi in najpomembnejši za otroke in tega se morajo stari starši tudi zavedati. Zato je dobro, da upoštevajo pravila za ravnanje z otroki, ki jih postavijo starši.  

Ko se pogovarjam z odraslimi ljudmi, o njihovih spominih na otroštvo, slišim mnogo lepih doživetih zgodb, ki so povezane z babicami in dedki. Spremljajo nas vse življenje. Pa ne samo to. Ko smo starejši, se zavemo, koliko so nam stari starši dali, če smo imeli to srečo, da so nas imeli radi in so se z nami ukvarjali. Še na nekaj se mi zdi smiselno opozoriti. Ne kupujte si ljubezni otrok z materialnimi dobrinami. Opažam, da nekateri stari starši tekmujejo s starši otrok v tem, kdo jim bo kupil več igrač oziroma predmetov, ki si jih želijo. Še nihče mi ni nikdar rekel, da je imel rad babico in dedka, ker sta mu kupila, kar si je zaželel. Radi so jih imeli in jih imajo zaradi njihovih osebnostnih lastnosti. Vse, kar sem vam napisala, verjetno že veste in tako tudi ravnate. Za vas naj bo največje priznanje, da vas imajo vnuki radi. Hvaležnosti jih lahko naučite tudi vi, a ne z besedami, temveč z zgledom. Pri vsem, kar jim dajete, pa ohranite zdravo mero. Če je dobrega preveč, je lahko tudi škodljivo. Ne pozabite, da otroci poleg ljubezni potrebujejo tudi meje.