Spoštovani g. Šimleša, 

Zanima me vaše mnenje glede dileme, o kateri se mi zdi, da se ne govori dovolj iskreno. Stara sem 32 let in že pet let srečno samska. Za seboj imam nekaj neuspešnih partnerskih zvez in trenutno sploh ne iščem partnerja, ker sem spoznala, da mi je sami veliko bolje kot v paru. 

Ko sem se ozrla nazaj, sem ugotovila, da sem si izbirala zelo sebične partnerje. V vsako zvezo doslej sem sama dala več kot moški. Najprej se mi je zdelo samoumevno, da se trudim za odnos, odkar sem samska in se spominjam preteklih situacij, pa ne morem verjeti, kaj vse sem prenesla na račun svojih bivših. 

Seveda se ne slepim, da so vsi moški takšni. Poznam kar nekaj parov, kjer sta oba partnerja predana drug drugemu, se spoštujeta in si pomagata, a jaz preprosto še nisem spoznala takšnega zrelega moškega, ki bi bil hkrati tudi samski in bi se zanimal zame ali jaz zanj. 

Glede na to sem si tako pred nekaj leti dejala, da je bilo dovolj. Opravila sem s slabimi zmenki, nesramnimi tipi in neiskrenimi partnerji, ki izkoriščajo ali manipulirajo. Če je to vse, kar lahko pričakujem od zveze, me ne zanima. 

No in tu se pojavi moja dilema. V vsem tem času, odkar sem samska, namreč od vseh ljudi okoli sebe kar naprej poslušam, zakaj nimam partnerja. Ok, prijatelji me razumejo, ker je tudi med njimi nekaj samskih, ampak moja družina, starši, stari starši, strici, tete pa sodelavke in sodelavci … Večini se zdi nemogoče, da je nekdo srečen, četudi ni v paru. 

Na začetku sem bila potrpežljiva, zdaj pa me njihova vprašanja in pripombe zelo iritirajo. Ne vem, zakaj so vsi tako odločeni, da je bolje biti v slabem odnosu, kot pa sam. Jaz namreč tega ne vidim več tako. Nočem več pristati na povprečje, na nekaj za silo. Jaz hočem podobno mislečega partnerja, ki bo vreden mene, ne pa nekoga, ki mi bo bolj zagrenil življenje, kot pa ga obogatil. 

Vem, da je treba za dober odnos trdo delati in se prilagajati, ne zdi pa se mi fer, da ena oseba naredi vse, medtem ko druga to izkorišča. Ali je moje mišljenje res tako napačno? Ko to razložim komu od mojih bližnjih, mi rečejo, da sem preveč izbirčna in da bom na račun tega ostala sama. Ali je to res? 

Prosim, g. Bruno, kaj menite vi? Se je res bolje zadovoljiti s slabo zvezo, samo da na stara leta ne ostaneš sam, kot pa ohranjati upanje, da boš nekoč morda spoznal človeka, vrednega tvoje ljubezni? 

Najlepša vam hvala za vaš čas in pomoč, 

Bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga moja,

Kot je v moji navadi, vam bom odgovoril neposredno. Seveda je bolje biti sam kot pa v slabi zvezi. In to seveda pomeni, da vas bo del družbe zreduciral na zgolj vaš romantični stan. Na krstih, porokah, družinskih srečanjih ali celo v službi vas bodo določeni ljudje spraševali o vašem romantičnem stanu, kot da so vaše življenjske izbire kakorkoli povezane z njim. 

Nekateri bodo to storili, ker v življenju nimajo kaj boljšega početi, zato vtikajo nos v tuja življenja, nekateri zato, da zagovarjajo svojo izbiro povprečnega razmerja, nekateri pa so res radovedni, zakaj je oseba s kvalitetami za partnerski odnos, samska. Slednjih ljudi, ki jih to vprašanje resnično zanima, je običajno najmanj. 

A poglejva vašo dilemo raje širše. Sam menim, da brez ljubezni ne moremo polno živeti. Prepričan sem, da šele, ko ljubimo, lahko odkrijemo in živimo smisel. Ljubezen je arija zavedanja, brez katere je naše življenje gotovo revnejše. Vendar, in to je res pomemben vendar, ko govorim o ljubezni ...