Gre za sporno prakso

Zahvaljujem se vam za zelo zanimivo vprašanje, ki ste ga postavili in je nedvomno povezano tudi z ustavno varovanimi človekovimi pravicami. Čeprav bi se moral v zadevo še nekoliko natančneje poglobiti, saj gre za precej kompleksno pravno problematiko, pa na tem mestu toliko.

Dilema posega na vprašanje dokaznega prava v prekrškovnih postopkih, v zvezi s čemer je nedavno izdalo mnenje tudi Vrhovno sodišče RS, ki je – poenostavljeno rečeno – povedalo da  nabor dokaznih sredstev v prekrškovnih postopkih načelno ni omejen, razen, če gre za prepovedane dokaze.

Pomembno je torej vprašanje, kateri dokazi so v  takih postopkih prepovedani. Mnenje vrhovnega sodišča je, da niso dovoljeni le tisti dokazi, pri katerih je v Zakonu o prekrških določeno, da se odločba nanje ne sme opirati, ali pa, da za njih obstaja dokazna prepoved, kar pomeni, da so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zavarovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Posledično se postavlja vprašanje, ali se torej lahko fotografija (denimo z javnih demonstracij) šteje kot dokaz, ki je prepovedan v samem zakonu o prekrških, oziroma je bil pridobljen s kršitvijo ustavnih človekovih pravic?

Glede na to, da je fotografiranje v javnosti načelno dopustno, je vprašljivo, ali bi šlo v tem primeru za dokaz, pridobljen s kršitvijo zakona ali ustave, se mi pa zdi sporno, da lahko tak dokaz služi za identifikacijo posameznika, na osnovi katerega mu lahko nato policija izreče globo za prekršek. Tu gre namreč za osebni podatek, katerega hramba je jasno določena, prav tako pa morajo upravljalci in tudi obdelovalci osebnih podatkov utemeljiti tudi namen njihovega zbiranja. Zbiranje takih podatkov z namenom izrekanja glob posameznikov pa je po mojem mnenju vsekakor protipravno.

Kot omenjeno, pa bi se moral za še natančnejši odgovor še dodatno poglobiti v problematiko.