Dr. Patrick Carnes, terapevt, ki je na zemljevid odvisnosti narisal tudi tisto od spolnosti, je takole opredelil glavne korake dvorjenja. Najprej drugega opazimo. Dobre, slabe reči. Če prve prevladujejo, se razvije privlačnost. Korak, ki sledi, se imenuje flirtanje, temu pa prikaz »sposobnosti«. Če poenostavimo: Poglej me, v tem in tem sem dober, sem ti všeč? Če druga stran ponudi pozitiven odziv, gremo lahko korak dlje in govorimo o razvijanju romance. V naslednji fazi se človek že sprašuje o samem sebi v tej dvojini in počasi sprejema, da ni nobene potrebe, da sta z drugim eno, torej si povsem enaka. Ko strast prvih mesecev ljubezni mine, prestopimo v naslednjo fazo intimnosti. Tukaj je ljubeči dotik, ustvarjen na zaupanju, temelj zveze. Strast, ki se obuja, se razvije med predigro ljubečih objemov, poljubov ... Ljubljenje pa je, tisto najlepše, popolna predaja in iskrenost. Dva se lahko odločita, da bosta drug drugemu nato povsem predana, ob tem pa se pojavi tudi potreba po temeljnem elementu – zvestobi. In če želimo, da razmerje traja, ga moramo ljubeče obnavljati. Drug drugemu moramo dajati vedeti, da smo vredni ljubezni, da skupaj nosimo odgovornost za težave, ki nastanejo, da vidimo v zvezi smisel.



Ta hip še ne

No, tako naj bi bilo. Pa je vedno? Se lahko zgodi, da eden daje znake, ki dosežejo povsem drugačen namen od zaželenega? Ko drugi pričakuje, prvi pa »ni mislil tako zelo resno?« Vrgel je trnek, potem pa »pozabil« na ribo, ki se je ujela?

Tanja je na zabavi spoznala Roka. Glede na znake, ki jih je prepoznala v njegovi mimiki, je dobila občutek, da mu je všeč. Telo so ji spreleteli ščemeči občutki pričakovanja. Nekaj dni kasneje ji je na facebook poslal sporočilo, ali se kaj vidita. Nekaj dni je minilo, pa še vedno nista dorekla dneva in ure. Ali ravno takrat ni imel časa ali pa se nekaj dni ni oglasil, ker mu je »crknil telefon«. Ko je ugotovila, da komunikacija ne gre nikamor, da iz tega ne bo nič ... se je ponovno javil. S povezavo na ljubke pasje mladičke. Odgovorila mu je. Spet nič. Čez tri dni ji je pisal, da je v tej in tej restavraciji in naj pride. Ter poslal virtualni poljubček. Restavracija je bila na Prulah, ona je doma na Fužinah. Rekla je, da pride, a da potrebuje do tja več kot pol ure. Ah, ja, potem pa bom že šel, je rekel. Minilo je še nekaj mesecev, preden je dojela, kaj se dogaja. Tip od nje zares noče nič resnega. Zanj obstaja le, če jo bo kdaj potreboval. Ta hip pač (še) ne. 

Dobiti iskren odgovor na vprašanje, kaj se dogaja na drugi strani, je težko. V resnici ni v ozadju nič drugega kot navadna igra moči. Obstajajo ljudje, ki navezujejo takšne stike dlje časa z več osebami naenkrat, razmišljajoč: Hej, zakaj bi si zaprl vrata, če mi ni treba?



Pojdite na sprehod

Zakaj je takšno »izživljanje« težko spregledati? Ženske pravijo, da zato, ker ti fantje delujejo prijazni. Vprašajo, kako si, kako se počutiš, ali si lepo preživela dan. Od njih nikoli ne boste dobile sitnosti. Morda popolno tišino, ki se jo bodo odločili odrezati čez dan, dva, teden, mesec, a nesramnosti ne bo. Zato je tako težko pokazati s prstom in reči: Tale se z mano samo igračka.

Največja ironija pa je, da je takšno vedenje še hujše kot tisto, ko se dva zbližata, nato pa drugi za vekomaj izgine. Tedaj si vsaj lahko žalosten, jezen in na koncu preboliš. Če pa si samo rezerva na klopi, imaš občutek, kot da je tisti, ki ti je všeč, vsak mesec znova »vstal od mrtvih«. Moški to radi počnejo tudi zato, ker se jim zdi fino, da si ženske o njih ne mislijo slabo. Če jo bodo recimo naslednji mesec srečali na ulici, jo bodo povsem mirno pozdravili, češ, saj ji nisem naredil nič hudega. Nisem je pustil. Kako naj bi jo, če sploh nisva bila skupaj?

Benching zato ni nič drugega kot staro dobro zavajanje. Ki pa je v dobi moderne komunikacijske tehnologije dobilo krila. Če si rezerva na klopi, imaš občutek, kot da je oni drugi vajino potencialno razmerje za določen čas zamrznil. Upaš, da toliko časa, dokler se ne odloči. Ampak, punce, v resnici se je že. Preprosto je, noče biti z vami. Vstanite s klopce in pojdite na sprehod. 


Aleš Černivec

Branko Gradišnik, prevajalec in publicist o angleškem izrazu Benching: 
Benching bi lahko razumeli takole: gre pač za to, da je (ali postane) človek »rezerva«, da »sedi na klopi za rezerve«, da »greje klop«. To ni nov pojav, ženske nasploh znajo od časa do časa poklicati, povabiti koga na kavo, toliko da ostane v krogu oboževalcev ali snubcev. Zdaj z novo mobifonijo to menda počnejo tudi moški. Klopčkanje je pač dobeseden prevod izraza, ki je že od prej v angleščini pomensko zaseden in jasen. Sliši se bolj kot »mečkanje na klopci v parku«. Kaj se bo prijelo? Najbrž »benčing«, »benčanje« ... Zmaga pač tista varianta, ki je najbolj primerna današnji umski lenobi.
Pri nas je prejšnja leta katera rekla, da ima tipa »v paci« ali »v rezervi«. V resnici gre za »gretje klopi«; ta že uveljavljeni žargonski izraz v športu ponazarja isto brezzvezno čakanje, da te pokličejo v igro, akcijo. »Nah, samo klop grejem pri njej ...« »Pustila ga je, da je grel klop«, »Ima v rezervi ene tri grelce klopi, tri rezerviste, tri rezerve«, ipd. To se bo obdržalo. Pojav se najbrž (paradoksno) maskulinizira zaradi feminilazije modernega moškega!