»Poletje je čas družabnosti, saj so temperature zunaj prijetne in nas kar vabijo, da se izgubimo dolgo v noč,« pojasnjuje Eva Erpič, univ. dipl. socialno delavko, specializantka psihoterapije in predsednica društva Človeška toplina. »Ves ta adrenalin in endorfini (ali hormoni sreče), ki se sproščajo v nas ob nepredvidljivih spoznanjih in večerih, v prijetni družbi, razgrejejo tudi našo notranjost. Vsi ti dejavniki nas podžigajo, vabijo k novim izkušnjam, da smo drznejši in si dovolimo, da nas energije zapeljejo po svoje.«



Zaljubljenost je kot bolezen

Pa smo res vsi primerni za poletne romance? Zanesljivo je zelo pomembno čimprejšnje spoznanje, da zveza najverjetneje ne bo trajala. »Poletna romanca je primerna za razigrane in tiste, ki iščejo popestritev v svojem življenju, ki pričakujejo nekaj več, za romantike, za avanturiste in tiste, ki si noro želijo pobegniti iz svojega vsakdanjika,« pojasnjuje Erpičeva. »Zaljubljenost je nekakšna 'bolezen', ki v nas sproži vrsto prijetnih hormonov, in če bi se le dalo, bi vsi bili ves čas zaljubljeni. Tako bi bilo veliko lažje živeti, saj imamo v času zaljubljenosti nadnaravne moči. No, vsaj tako se nam zdi, ko z lahkoto premagujemo vsakodnevne izzive. Ko smo zaljubljeni, se z lahkoto zasanjamo oziroma je naš fokus razmišljanja zožen na eno osebo. Čutimo veselje, razigranost, smo na nek način odklopljeni, saj šteje samo to, da nas ima ta nekdo rad in ni lepšega občutka kot takrat, ko na telefonu zagledamo njeno/njegovo sporočilo.« In takšen odklop bi zagotovo razveselil vsakogar! »Naučili smo se, da nam takšne občutke prebuja zaljubljenost v drugo osebo in zato tako upamo, da bomo našli nekoga. In iskali ga bomo toliko bolj, kadar bomo želeli ponovno poleteti na krilih življenja in se malo odklopiti od realnosti. Če je torej za nami naporno leto, polno izzivov, zapletov, prepirov, rokov, stresa, potem si bomo želeli noro poletje,« meni sogovornica.



Kot rečeno, se po večini že kar dobro zavedamo, da nam lahko poletna romanca sicer za kratek čas olepša življenje, a če nismo previdni, nam ga lahko tudi pošteno zagreni: »To je naša narava, ki nas sili k odklopu, vendar je marsikdo že odkril, da čeprav se zdi, da bi nam kakšna romanca lahko polepšala življenje, pa nam ga lahko še bolj oteži. Bolj ko si bomo želeli odklopa, bolj bomo dovzetni za kakšen čustveni in miselni pobeg v svet zaljubljenosti, a vsaka zaljubljenost ima svoj konec. No, seveda pa obstajajo še drugi avanturisti, ki iz podobnih vzgibov iščejo le družbo za eno noč ali seks avanturo. Tudi te avanture se hitro končajo in na dolgi rok ne prinesejo želenega učinka.« 



Pobeg od resničnosti

Z znanjem, ki ga imamo danes, lahko svoje potrebe in čustveno nasičenost ter stres sproščamo drugače in se tako obvarujemo pred strtim srcem, poudarja Erpičeva: »Veliko parov ima težavo, da bi se lahko zares predali drugemu, imajo težave, ker zaradi preteklih slabih izkušenj ne morejo zaupati sedanjemu partnerju in takrat se nam zdi, da so se nam vse avanture ali pa bližnjice, ki smo jih naredili v življenju, maščevale. Stranski učinki našega »ljubezenskega« pobega, so lahko obžalovanje, strto srce ali pa celo nosečnost, bolezen. Na vse to ne pomislimo, ko iščemo odklop, sprostitev, ljubezenski objem. Osebi po eni noči ne moremo zaupati in zato ne moremo niti vedeti, kaj pričakovati. Lahko nas želja po sprostitvi pelje v prepad. V najboljšem primeruse lahko zares odklopimo, sprostimo in se naslednji dan vrnemo v ustaljene tirnice, ampak velikokrat ostanejo občutki razočaranja in izkoriščenosti. Včasih čutimo celo ponižanje, še posebno če izvemo, da smo bili na partnerjevem seznamu le številka. Takrat se zavemo, da je dobro tudi našo sprostitev načrtovati.«

Seveda nikoli ne smemo zanemariti svoje varnosti: kot rečeno, se lahko navidezna romantična avantura konča z neželeno nosečnostjo in boleznijo, sploh pa si nikoli ne smemo dopustiti eksperimentiranja pod vplivom drog ali alkohola, opozarja sogovornica: »Poleg bolečega glavobola naslednji dan in lukenj v spominu, pa vplivajo te substance tudi na našo presojo. V času opitosti se nam oseba lahko zdi drugačna, kot je v resnici videti naslednji dan, ko se trezni prebudimo poleg nje.«



Primerna tolažba?

Marsikomu je poletje odklop, sploh če so ravno preboleli boleči razhod z ljubljeno osebo. Naj se zgodi, kar se hoče, si marsikdo reče in se poda v nespametno avanturo. Toda ta je lahko usodna, ne le zaradi zgoraj naštetih dejavnikov, hudo je tudi že, če so ranjeni naše dostojanstvo, ponos, srce. »Nikakor ne bi priporočala poletne avanture za celjenje srčnih ran,« poudarja Erpičeva. »Bolj bi priporočala, da se avantur v vsakem primeru izogibamo, le če se dovolj poznamo, da se bomo lahko soočili z vsemi možnimi posledicami in smo to odgovornost tudi pripravljeni sprejeti. Partnerski odnosi so zares namenjeni naši osebni rasti, pa čeprav ni prav nič romantičnega v tem. Radi bi verjeli, da nas bo ljubezen partnerja ponesla v nekaj lepšega, ampak nas zaljubljenost samo zbliža. Pravo delo se začne, ko se zaljubljenost konča. Takrat se pokaže kar nekaj nesoglasij, ki jih sedaj težje premagujemo, ko ni več tega ljubezenskega napoja. Vsak težek konec pa nas opominja na to, kaj nam je v življenju še težko ljubiti, sprejeti, kje lahko še delamo na sebi. Boleč konec nam prinaša spoznanja o nas samih. Po dežju vedno posije sonce, resnica pa je, da smo včasih neučakani, nestrpni in bi radi sonce priklicali prej, kot nam je namenjeno. V svoji knjigi Kako te imeti rad?, sem zapisala, da je 'najtežje imeti rad v drugem tisto, kar je bolečega v nas.' To je vredno razmisleka.«



Seveda pa ni rečeno, da nam avantura ne bo prinesla novih priložnosti. Včasih se preprosto vse sestavi, tako kot se more, in iz poletne romance zraste prava ljubezen, še sklene Erpičeva: »Včasih je namenjeno tudi tako, da se preprosto zgodi, da so nekatere stvari neizogibne. Da čutimo, da nas nekdo neustavljivo privlači, pa četudi nam razum in izkušnje govorijo drugače. Včasih sta se po koncu takšne avanture oba pripravljena preleviti resne in odgovorne ljudi. Včasih se zgodi tudi kakšen čudež in ljubezen zares zmaga!«