Nežka je bila v mladostnih letih vihravo dekle, ljudje so pravili, da ni prava hči, a ker so vse preveč vedeli povedati o marsikom, si nismo belili glave s tem, kdo je njen pravi oče.

Poročila se je za sam prvi maj, ženin je bil priseljenec v naše kraje, ljudem je spet šlo v nos, nihče ni vedel povedati ničesar o njem, niti njeni starši ali sestra. Z njegove strani ni bilo na poroki nikogar. Toni se je kmalu pokazal v luči srečnega moža, tast mu je našel službo, od nekdaj so veljale zveze in poznanstva. V naslednjih treh mesecih je že bil sprevodnik na avtobusu, lokalcu za kakih 40 kilometrov. Delo mu je šlo dobro od rok, tako je dobil zaposlitev za stalno. Nežka je bila v devetih nebesih, čakala je na slovesen trenutek, da sporoči vsemu svetu, da je noseča. 


Sčasoma se je marsikaj pozabilo, nobena od vseh žlahtnih klepetulj ga ni več omenjala. Nikogar ni motilo, da je govoril slovensko dokaj čudno, in vse bi bilo brez omembe vrednih besed, če ne bi neke nedelje počilo. Prejšnji dan je odpotoval v rojstni kraj, da pokaže fotografije s poroke, a to nedeljo je potrkal na tastova vrata direktor podjetja Prevoz. Sosedje so noreli od nestrpnosti, kaj neki se dogaja. Izvedeli nismo dolgo ničesar, vmes se je Toni vrnil, tokrat pa je bilo slišati oh in joj. Čez nekaj dni je butnilo za nas mlade bolj smešno, a za ostale niti malo. Toni sploh ni predajal denarja, pametni so takoj izračunali, da je šlo za lep znesek. Ko ga je tast stisnil ob zid, je priznal, da je porabil denar za bolne starše, seveda z obljubo, da vse poravna. Da bi rešil sramoto hiše, je tast prodal njivo.

Iskanje nove službe ni prineslo uspehov, ker se slab glas prehitro širi. Nežka je bila tik pred porodom, on pa ji je milo zaupal, da mora spet k staršem, ker sta na koncu. V porodnišnico jo je peljal oče, enako domov z vnukinjo, o novopečenem očku ne duha ne sluha. Mera je bila polna, ko je nekega jutra prišel k njim krojač. Kaj se je tokrat zgodilo, smo premlevali. Seveda grenka novica šele čez nekaj dni, in sicer: Toni si je od njega sposodil denar in mu dal listino z zapisom o svojem premoženju, kar mu je pustil kot garancijo … Tonija nismo nikoli več videli ne kar koli izvedeli o njem. Krojač je norel od jeze, saj se je izkazalo, da Toni ni imel nobenega premoženja.

Vsako leto so prihajali sorodniki in pogrevali zgodbo do onemoglosti, tisti preveč ogorčeni so predlagali iskanje z Interpolom.

Ob nedeljah je vsako poletje Nežka sedela na klopci pred hišo in s hčerkico čakala, njeno upanje ni nikoli zamrlo. Marsikdo je prišel, a njega ni bilo.