Možno je, da je že kdo pred menoj uporabil ta termin, a posvetil se mi je pred očmi in menim, da je pomembno osvetliti in ozavestiti nekaj detajlov o posttravmatskem stresnem sindromu. 

Na meji z drugimi državami že igraš loterijo, ali te bodo spustili nazaj domov brez odločbe o karanteni in boš doma sedel dva tedna sam. Premlevaš, ali bi si res namestil na svoj pametni telefon aplikacijo za sledenje okuženim. Študiraš, ali je res edina možna rešitev cepivo, ki ga seveda še zelo dolgo ne bo. Debatiraš, zakaj hočejo vedeti, kje smo in s kom se družimo.  

Posttravmatski stresni sindrom doživi posameznik, ko je dalj časa izpostavljen močnim stresnim faktorjem. To vpliva na doživljanje naše realnosti, naše osebne identitete in na način gledanja na odnose in okolje. Pogosto se zgodi, da se poruši velik del naše identitete, nekako kar ne vemo več, kdo smo, kaj je naš namen, nimamo več nobene vizije. Doživljamo močne čustvene stiske, napade tesnobe, močni strahovi nas držijo za goltanec, vse okoli nas se nam zdi temno in nimamo razloga za veselje in radost. Ne spimo, tlačijo nas more, nimamo teka ali pa se prenajedamo, da hranimo prazna čustva, ki so zavzela prostor namesto tistih originalnih.

Ko se počutimo izgubljene, nič nima več pravega smisla. Zakaj bi se za nekaj borili, če je vse brez zveze ali je že odločeno. Nimamo niti energije in ne moči za neko svežo akcijo, umanjka kreativnost, ki nas žene naprej. Sedimo v sivini in počasi nam postaja vseeno za vse. Poznate ta občutenja? 

Foto: Antonio Guillem/Shutterstock

Poletje ni izničilo moči virusa

Glede na našo novo realnost in na to, kako je drobni virus spremenil naša življenja, navade, vzorce druženja, socialne stike in družinske vezi, menim, da smo v fazi, ko se nas je že lotil postkoronski stresni sindrom, ki pa ga žal še ni konec. Menim, da je na spomlad večina v nejeveri opazovala rušenje vsega znanega in ustaljenega, primorani smo bili popolnoma na novo postaviti svoje navade, se osamiti za zidove domov, in to v zgolj nekaj dneh. Strah, negotovost, skrbi, kaj bo z bližnjimi, nezmožnost obiskati ostarele starše in druge ljube ljudi so kreirali v nas previdnost, nestrpnost, kdaj bo že tega vsega napora konec in kdaj za vraga bo čas, ko se vrnemo v poznano in normalno življenje. 


Novic bolje, da ne gledamo več. Same katastrofične napovedi, poletje ni izničilo moči virusa, temveč ga je vedno več med nami. Poletna vročina ima svojo moč, spustili smo oklepe previdnosti, kreirali smo si utvaro, da je spet vse, kot je bilo pred marcem, da smo premagali vse grožnje in se lahko v miru podamo na poletni dopust. A kaj ko je realnost tu, za ovinkom. Na meji z drugimi državami že igraš loterijo, ali te bodo spustili nazaj domov brez odločbe o karanteni in boš doma sedel dva tedna sam. Premlevaš, ali bi si res namestil na svoj pametni telefon aplikacijo za sledenje okuženim. Študiraš, ali je res edina možna rešitev cepivo, ki ga seveda še zelo dolgo ne bo. Debatiraš, zakaj hočejo vedeti, kje smo in s kom se družimo.

Z masko ni samoumevne normalnosti

Mene osebno stres zadene vsakokrat, ko grem v trgovino ali natočit bencin, zato se temu izogibam, kolikor se da. Ko si nataknem masko, točno takrat vem, da ni več vsakdanje in samoumevne normalnosti, ki nas je definirala še pred nekaj meseci. Občutim stresni odziv, mirim se in si dopovedujem, da se je za zdaj s takšnimi okoliščinami treba sprijazniti, kar meni osebno ne gre lahko od rok. Roke si razkužujem v nedogled, kar je bilo sicer zame značilno že leta pred tole sedanjo situacijo. V vsaki torbici in v avtu sem imela stekleničke z razkužili že od pamtiveka, saj sem kot otrok poslušala očeta, da je treba imeti čiste in razkužene roke. No, vsaj ta navada mi zdaj pride prav, ko si avtomatsko umijem roke z milom ali temeljito razkužim. 

Tisti pari in družine, ki so kar dobro funkcionirali že prej, so se znali tudi v distopičnih časih povezati. Foto: Andrew Angelov/Shutterstock

Pari in družine so se povezali 

Kako ste kaj vi, dragi moji? O čem se pogovarjata vidva? Sta preživela karanteno uspešno, pomagala otrokom pri domačih nalogah, pekla kruh z drožmi in hodila veliko v naravo? Pogosto me sprašujejo, ali zaznavam porast povpraševanja po svetovanju glede na stanje zadnjih nekaj mesecev. Iskreno priznam, da niti ne, saj je povpraševanje vedno bilo dovolj veliko, da ni povečanja zdaj, a ga pričakujem, ko udari novo šolsko leto in se konča utopija poletnih dni.

Kar me veseli, so zgodbe vas, parov, ki mi poveste, da ste se med karanteno pravzaprav še bolj povezali, več sta se ljubila, manj sta kontrolirala otroke, saj sta presenečeno ugotovila, da sta že neverjetno samostojna in se sama zavedata, kaj morata postoriti. Tisti pari, ki ste kar dobro funkcionirali že prej, ste se znali tudi v distopičnih časih povezati, si stati ob strani, ko je katerega od vaju čustveno zamajalo, in si nista delala nepotrebne drame. Ali kot mi je prostodušno priznal gospod: »Melita, poglej, kaj pa naj? Bili smo pač doma in smo se zmenili, da si naredimo kar najboljše pogoje, da smo v redu in se med seboj ne pobijemo.« 


Življenje tu in zdaj

No, malce v šali in malce zares so se dogajale velike družinske spremembe. In še se bodo, ker se novi peklenski krog znova kaže na obzorju. Število okuženih raste vsepovsod okoli nas, že slišimo direktne grožnje, da bomo znova podvrženi socialni izolaciji. Postkoronski stresni sindrom je že zahteval davek v povišanem številu ljudi, ki tožijo o depresivnih motnjah, o tem, da ne spijo ali pa imajo nočne more, ne morejo jesti, nekateri razmišljajo o samomoru in o tem, da je vse skupaj brez zveze. Nikar! 

Imamo tole življenje zdaj, okoliščine in pritiski so takšni, kot so, temu ne moremo ubežati na funkcionalni ravni. Vsekakor pa lahko veliko naredimo za sebe in svoje drage, če se ne prepustimo psihičnim pritiskom od zunaj. Poskusite in kakšen dan ne spremljajte novic, ki so polne teme in kreirajo strahove. Bodite ozaveščeni, da bo tudi to enkrat minilo, da ste močni in zdravi, skrbite za distanco, higieno in bodite pogumni, vedoč, da se bomo iz teh lekcij življenja tudi marsikaj naučili. Predvsem tega, da nič ni vklesano v kamen, nič ni samoumevno in za vse pridobitve zrelega človeštva si bo znova treba prizadevati, vsak od nas na mikro, osebnostnem nivoju.

Bodite strpni. Človeški. Spoštljivi. Sodelujoči. Topli in sočutno pomagajte tistim, ki sami ne zmorejo. Poiščite strokovno pomoč, ko vam gre za nohte in občutite močna čustva, ki jih ne prepoznate ali ne veste, kaj z njimi storiti. Moramo biti potrpežljivi in previdni, pa bomo premagali tudi to nevidno pošastko, zaradi katere so se zgodili zgodovinski premiki. Nova realnost je tukaj. Prikrojimo si jo v skladu s človeškostjo, empatijo in solidarnostjo. 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.