Še preden se intervju v ljubljanskem parku Tivoli dobro začne, ugotoviva, da se miza, za katero sediva, zoprno maje. Sogovornica hitro najde rešitev, ko namesto predlaganih vejic iz bližnjega grma izbere list, ga iztrga iz svojega zvezka ter zloženega podloži.

Posamezniku ne more uspeti brez podpore sočloveka. Včasih je treba za dober intervju podpreti tudi mizo.

(Širok nasmeh.) Tako je, sploh če se želiva pogovarjati tudi o notranji stabilnosti. Majava miza naju moti, ker jemlje fokus. Prav danes, ko sva se srečali, smo po majevskem koledarju v novem valu, t. i. plavi noči, ko gremo v globine svojega notranjega izobilja.

Več ko sem sama vadila kaligrafijo, manj časa sem potrebovala za umiritev uma oziroma ohranjanje pozornosti, saj se pri takšnem pisanju s črnilom ne smeš zmotiti. 

Lahko to podrobneje razložite, prosim.

Telo predstavlja enost, dokler mu ne vtisnemo duše. Šele kadar imamo to dvojino, torej telo in dušo, nastane pogoj za komunikacijo med njima. Temu pravimo meditacija, iskanje ravnovesja. Dualizem je narava našega življenja. Ni svetlobe brez teme, ni dneva brez noči. Ravnovesje, ki ga iščemo pri meditaciji, je prav zavedanje tega, zdrava mera obojega.



Pri ženski je dvojnost oziroma stalna spremenljivost, primerljiva s plimo in oseko, posebno opazna.

Res je in je nekaj popolnoma naravnega. Danes oziroma vedno ko smo v obdobju plave noči, lahko prodremo vase, če si dovolimo preseči svoje strahove, blokade in ustaljene vzorce. Posledično pridemo do izobilja, ki se skriva v nas že ves čas. Jutrišnji dan oziroma dan, ki sledi plavi noči, imenujemo rumeno seme. Takrat vzklijejo potenciali, ki jih damo na plodna tla. Po majevskem koledarju si sledijo dnevi v štirih barvah – rdeči, beli, modri in rumeni. V skladu s tem se spreminja tudi energija, povezava med posameznikom in vesoljem. Rdeča injicira, pridobiva znanje, bela meditira oziroma čisti, modra pa gre v transformacijo, akcijo, da lahko rumena zažari oziroma zacveti, požanje plodove. In tako naprej od začetka do konca ciklusa. Ljudje delamo napako, ko mu ne sledimo in smo ali vedno le v akciji ali pa le meditiramo v prazno.

Vprašajmo se, ali živimo v času, ki podpira razvoj vrednot in potencialov naših otrok. 

Kako te energije upoštevate pri ustvarjanju?

Prav tako, da sledim omenjenemu naravnemu ciklusu in se pustim navdihniti.

S kaligrafijo se ukvarjate petnajst let. Kdaj ste začutili, da vam pomaga odkrivati notranje bogastvo, in se ji zares posvetili?

Po izobrazbi sem inženirka tekstilne tehnologije in imam tudi pet let izkušenj v poučevanju matematike na srednji šoli, a to delo se mi je zdelo premalo ustvarjalno. Potem ko sem se odločila za samostojno pot in odprla galerijo v mestnem stolpu z unikatnimi in protokolarnimi darili, se mi je zdelo lepo, da bi bilo poleg njih še na roke izpisano posvetilo. Našla sem učitelja Zvoneta Potočnika iz Slovenske Bistrice ter se sedem let izobraževala pri njem. Potem sem bila bolj umirjena. Zaradi izzivov, na katere naletimo med vajami kaligrafije, se namreč brusi človekov značaj in krepi pozornost. Izboljšajo se tudi sposobnost opazovanja, subtilnost, ustvarjalnost in samostojnost. (Nasmeh.)



So bili tudi vaši starši bolj ustvarjalne sorte?

Niti ne, sta bila pa zelo v stiku z naravo. Sama sem bila samodejno potisnjena v svet ustvarjalnosti. Kot peti otrok sem morala ponositi vse stare obleke sester. Takrat ko je bil denimo moden ruski ovratnik, sem morala imeti bluzico starejše sestre z ovratnikom s koničastimi zaključki. Iz stiske, ki sem jo doživljala, sem se začela učiti šivati. Svojo družino sem si zagotovo izbrala z razlogom, da se prav prek takšnih izzivov v njej prikopljem do tega, kdo sem.

Prav zaradi slabo razvite motorike v zgodnjem otroštvu imajo otroci v šoli težave in vse več motenj. Dokazano je, da se jim le s pisanjem z roko po papirju aktivirajo določene pomembne možganske funkcije, ki se sicer ne bi. 

Trdite, da ste z vajami kaligrafije začeli odkrivati svoje največje potenciale, se zares zavedeli dragocenega trenutka tukaj in zdaj. Kako?

Kaligrafija je meditacija v gibanju, ponavljajoča se usmerjena dejavnost, kot pot do sebe. Te seveda ne moreš prehoditi z danes na jutri, še sploh če imaš tako živahen značaj, kot je moj. Bistvo meditacije ni izklop uma, saj tega ni mogoče narediti. Bistveno je, da um umirimo, ga usmerimo v eno točko oziroma zadevo in pri tem vztrajamo toliko časa, da začutimo sebe. Več ko sem sama vadila kaligrafijo, manj časa sem potrebovala za umiritev uma oziroma ohranjanje pozornosti, saj se pri takšnem pisanju s črnilom ne smeš zmotiti, ker popravki niso mogoči. Takrat ko ugotoviš, kaj te zares veseli, začutiš sebe in dozoriš, spregledaš in vidiš, da moda ni tista, ki ti narekuje, kaj je zate in kaj ni, ampak je pravi svetovalec ali prišepetovalec glas v tebi. Naloga posameznika je, da mu prisluhne, saj le tako lahko prevzame pravo odgovornost zase.



Na Finskem, kjer sicer od nekdaj blestijo po izjemnih dosežkih v osnovnošolskem izobraževanju, so pred kratkim opustili pisanje po papirju z roko. Kako to komentirate?

Prav zaradi slabo razvite motorike v zgodnjem otroštvu imajo otroci v šoli težave in vse več motenj. Dokazano je, da se jim le s pisanjem z roko po papirju aktivirajo določene pomembne možganske funkcije, ki se sicer ne bi. Moj dolgoročni načrt oziroma projekt je zato uvedba lepopisja v osnovnih šolah. Otroci ne nazadnje zelo uživajo v tem, kar se vidi na mojih delavnicah.

Že leta in leta nisem bila telesno bolna. Saj veste, da je fizična bolezen zadnji kazalnik telesa, ki te roti: Prosim, naredi nekaj! Poslušaj se! 

Ali menite, da lepopisje prav tako prispeva k uravnoteženosti različnih čustev?

Posredno zagotovo. Umirjenost in samozavest, ki ju razvijemo ob rednih vajah lepopisja, sta temelj čustvene stabilnosti. Ta pa pripomore k bolj kakovostnim odnosom v družini in službi. Vprašajmo se, ali živimo v času, ki podpira razvoj vrednot in potencialov naših otrok. Od kod mi sami črpamo moč in znanje, ko otroci v nas iščejo varnost in s pomočjo naših odgovorov gradijo svoj svet vrednot? Razvoj zdrave individualnosti je temeljni člen čustvene stabilnosti posameznika.

Bi lahko rekli, da imate, odkar se ukvarjate z lepopisjem, manj težav z zdravjem?

(Stiša glas in prikima.) Že leta in leta nisem bila telesno bolna. Saj veste, da je fizična bolezen zadnji kazalnik telesa, ki te roti: Prosim, naredi nekaj! Poslušaj se!



S seboj ste prinesli nekaj tablic oziroma knjižnih kazal z lepo izpisanimi modrostmi v italičnem slogu. Nam zaupate denimo, kako si razlagate še posebno zanimivo misel: Ne govori, razen če lahko izboljšaš tišino?

(Nasmeh.) Seveda. Le če si tiho, lahko zares slišiš sebe. Veste, da po tej misli kupci najredkeje posežejo, pa čeprav gre za najbolj bistveno sporočilo. Z govorom namreč zlorabljamo svoje bistvo.

Dobro je, če nas vodi zavedanje: Pišem, torej se spoznavam, zares spoznavam. 

Ga zapackamo, ko le besedičimo?

Izrečeni besedi ne damo vrednosti, pa čeprav jo ima. Ne zavedamo se, kolikšno moč nosimo v sebi. Od človeka, ki ves čas govori, ljudje praviloma bežijo, saj jih utruja. Po drugi strani je oseba, ki ponavadi molči, a ko spregovori, njene besede izražajo tehten premislek, veliko bolj zaželena. Manj je več. To velja tudi za pisanje. Dobro je, če nas vodi zavedanje: Pišem, torej se spoznavam, zares spoznavam.