ISKANJE JAZA

Dr. Tina Bončina, psihoterapevtka: Lahko zaživite z občutkom, da ste dovolj?

Ker nam družba preusmerja pozornost na naše trhlo drevo, zaradi njega ne vidimo gozda.
Fotografija: Priročniki za osebno rast nas vedno nagovarjajo k spremembam – da se naučimo nekaj novega, napredujemo … Tina Bončina pa pravi, da raje spoznajmo svojo originalno verzijo. Foto: Dejan Javornik
Odpri galerijo
Priročniki za osebno rast nas vedno nagovarjajo k spremembam – da se naučimo nekaj novega, napredujemo … Tina Bončina pa pravi, da raje spoznajmo svojo originalno verzijo. Foto: Dejan Javornik

Družba, v kateri živimo, nas vsak dan znova sili k prepričanju, da moramo imeti, postati, biti ali doseči nekaj več kot to, kar smo oziroma imamo. Nenehno hrepenenje po boljšem, večjem, višjem se zdi modu operandi sodobnega človeka.

Ko nam nekdo reče, da mu je povsem dovolj, tako kot je, se zdi najmanj čudak. Tisti, ki pa to izgovori, začuti pri tem vsaj kanček slabe vesti, saj ve, da je med redkimi.

Zdi se, da živimo med dvema ekstremoma, med stanjem, ko se na vseh področjih ženemo, kolikor le gre in na drugi strani, v stanju izgorelosti. Pa je res šele izgorelost tisti alarm, ki nas bo usmeril, da bi zaživeli drugače?

Ne bi raje poznali svojega potenciala, se zavedali, da smo v redu in da lahko spet najdemo svoj pravi jaz. O iskanju jaza piše mojstrica logosinteze, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica Tina Bončina, dr. med v svoji novi knjigi A je to vse, kar je?

»Nismo se namreč rodili delavni, marljivi in natančni. Večinoma smo se rodili neobremenjeni in srečni, da smo tu. In ta verzija vas je tista, ki me zanima. In srčno upam, da tudi vas,« ob predstavitvi knjige pove avtorica.

V intervjuju za Ono je delila, kaj je s pisanjem želela spodbuditi pri bralcu. »Z vseh strani nas obstreljujejo z navodili, kaj vse bi še morali kupiti, narediti, katere priložnosti izkoristiti. Nenehno se spodbuja slaba vest, ki ustvarja umetni občutek, da to, kar smo/imamo, ni dovolj. Zato se osredotočimo na to svoje trhlo drevo in zaradi njega ne vidimo gozda. To knjigo sem napisala tudi zato, da bi se ljudje zazrli vase in prepoznali, kaj v našem življenju pa je kljub vsemu dobro. Ponuja priložnost za samozavedanje, ponuja odgovor tudi na to, ali res moramo biti nenehno drugačni, nenehno ’boljši’,« je povedala psihoterapevtka.

Začeti moramo naslavljati svojo življenjsko energijo

Tina Bončina pa pravi, da je pomembno to, da se otresemo raznih nefunkcionalnih pristopov, ki smo jih pridobili v življenju, in poiščemo svojo originalno verzijo.

»Mislim, da nam postaja jasno, da nam bo vse težje, če ne bomo začeli naslavljati svoje življenjske energije. Svet se počasi spreminja in na srečo vse pogosteje k težavam pristopamo holistično. Zdaj vas najbrž zanima, kaj je potemtakem cilj vsega tega. To, da smo zdravi, da znamo v življenju uživati in da sodelujemo.

V knjigi omenim tudi YOLO, you only live once. A tega ne mislim na način, da je treba iti vedno in povsod do konca. Ne, pravim, da je treba življenje užiti na zdrav način, tukaj in zdaj. Ni nam treba vsega in vsakogar spreminjati. Tako, kot je, je. Če je nekdo jezen, nam ga ni treba spremeniti. Lahko pa se vprašamo, ali si želimo živeti ob nenehno jeznem človeku, ki si ne želi spremembe,« pravi Bončina.

Ideja za knjigo se je porodila med epidemijo covida-19 »Ko smo se vsi znašli pred vprašanjem, kaj nam je v življenju zares pomembno. Knjiga je nastala iz potrebe, iz vprašanj, ki sem si jih postavljala sama. Med drugim, kaj nam sploh še ostane, ko smo oropani vseh lagodnosti, ki nam jih življenje sicer ponuja. Kdo smo zares? In predvsem: je naše življenje polno, če smo doma, zaprti med štiri stene, oropani vseh lagodnih motenj, ki nam meglijo um? To je bil prvi vzgib,« o začetkih pisanja pove avtorica.

Po epidemiji so v njeno ambulanto en za drugim prihajali izgoreli pacienti, z opazovanjem vseh teh družbenih sprememb pa je prišla do pomembnih spoznanj, ki jih deli v intervjuju TUKAJ – na slovenskenovice.si

Preberite še:

V prodaji