Skratka, težke besede za šibka pleča herojev moškosti v Sloveniji. Če je onim v Bosni do tega, »zakaj jim pa pod Alpami ni«? Ali res postajamo družba seksualne perverznosti? Neizkoriščenost spola, vsaj po besedah britanskega pisatelja Aldousa Huxleyja, je najbolj nenaravna od vseh seksualnih perverzij. Kdor lahko, naj razume! Ženska rodi moškega, ga doji in vzgaja, mu vceplja vrednote, pogled na svet, in ko odraste, mu pove, da je kot moški nikakršen? Vprašanje je, ali slovenska družba izgublja moškega ali žensko ali pa oba. Ali so moški res zaslužni za to, da so ženske nezadovoljene, ali pa imajo vendarle tudi one kaj pri tem? Raziskovalka spolnosti Lou Paget svari: »Ne delajmo si utvar in priznajmo velikokrat zamolčano dejstvo: spolnost je vženskih rokah!« Skratka, komunikacija med žensko in moškim je očitno zašla v težave in vse kaže, da potrebujemo prevajalce iz ženskega jezika v moškega.

Ženska se počuti močno in zato ne potrebuje ne fizične in še manj socialne moči moškega. Torej, moč moškega, ki je delovala kot afrodiziak in erotična vaba, zanjo nima več tega pomena in moški to čuti. Moški je razorožen. 

Enakopravnost, ki združuje in ruši 

S spreminjanjem materialnih razmer svoje eksistence kot posledice razvoja umnega dela človek spreminja tudi samega sebe in vse bolj izgublja izvirno naravo ter se oddaljuje od svojega bistva čutnega, duhovnega, empatičnega in spolnega bitja. Toda, spolnost je tisti fenomen, ki v njem ustvarja in ohranja ravno tiste vrednote, ki so danes v nemilosti neoliberalne ideologije (čustva, ljubezen, empatija). Skrivnost te zanimive dialektike, vpliva človeka na spremembe v okolju in okolja na spreminjanje človeka, nam najbolje pojasni Viktor E. Frankl: »Človek se ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.« Ta dialektična povezanost med človekovim umnim razvojem in njegovimi rezultati pušča usodne posledice na prvinsko in osnovno socialno integracijsko komunikacijo, ta pa je komunikacija med žensko in moškim. Skratka, posnemano ali zapovedano ravnanje sčasoma spreminja gensko zasnovo in hormonske procese v človeku. Tako človek tudi sam sebe proizvaja (avtopoietični procesi).

Vse zgodovinsko prizadevanje za uresničitev enakosti/enakopravnosti spolov, kakor je videti danes, dosega svoje nasprotje, ki se kaže v počasnem izginjanju spola. Delujoča socialna enakopravnost je v funkciji lepšanja spolnosti, biološka enakost pa streže po njenem zatiranju. Problem je razumevanje načina uresničevanja enakopravnosti med spoloma in točno to je izhodišče vseh šumov v spolni komunikaciji. Ženske namreč sprejemajo moški princip in vzorce moškega vedenja in nasprotno, moški delujejo po vzorcih vedenja žensk. Združevanje nezdružljivega. Te norosti narava sodobnemu človeku ne bo odpustila. Krščanska filozofija sicer pravi: »Moški princip je obvladovanje, ženski pa sprejemanje« (M. Knep), pri čemer lahko mislimo na harmonijo, komplementarnost in sinergijo dobrega v ženski in moškem. Sodobne feministke v razvitih svobodnih, demokratičnih družbah so se v prizadevanju za doseganje enakosti namesto enakopravnosti med spoloma nevarno zaigrale. Družba še ni razvila modela komunikacije med spoloma, ki bi ohranil lep, vzvišen in ustvarjalen odnos, ki bo zagotavljal srečo za oba.

Doma vse ženske nosijo hlače 

Z rastjo družbene moči ljubljenk narave se njihova spolna premoč izjemno krepi. Naravnih in socialnih dejavnikov, ki so jih nekoč silili v monogamnost, ni več. Ženska je danes ekonomsko neodvisna (beri svobodna) in v civilizirani družbi varna, zato ne obstaja niti en razlog, da je podrejena le enemu moškemu, »očetu svojih otrok«. Tudi vprašanje potomstva ni več izključno njeno, ker družbena skupnost precej prevzema skrb za otroke. Ona izbira med moškimi in povrh tega, tako kot moški, si prizadeva imeti čim več seksualnih praks s čim več moškimi, da bi »izbrala najboljšega očeta svojih otrok«. Ženska se počuti močno in zato ne potrebuje ne fizične in še manj socialne moči moškega. Torej, moč moškega, ki je delovala kot afrodiziak in erotična vaba, zanjo nima več tega pomena in moški to čuti. Moški je razorožen. Medtem pa je ženskost zanj še vedno točka, okrog katere se vrti njegovo vesolje. »Zapomni si, obstajata dve neskončni stvari, ženskost in to, kako jo izkoristiti.« (Jeanne Moreau). Da je ženskost po sebi moč, nam zatrjuje igralka Vesna Pernarčič, ki pravi: »Doma vse ženske nosimo hlače, ne glede na to, kako možat je partner.«

Ženske se očitno niso več pripravljene v ničemer odrekati v škodo svoje seksualnosti, kar naj bi bilo dobrodošlo in v veselje »preostalih moških«. Toda očitno je, da oni niso pripravljeni na tako skokovito naraščanje seksualne lakote žensk. 

Naraščanje seksualne lakote žensk

Torej, moški ni več dominanten nikjer. Ne v vojski ne v policiji, ne v politiki ne v boksu ali smučarskih skokih. Dominantnost je bila v preteklosti lepota in moč moškega v očeh in srcu ženske. Profesor Bo Coolsaet, urolog in raziskovalec spolnosti, opremoči moškega v razmerju pove: »Čim manj dominanten je, tem bolj slabi najprej njegovo poželenje, s tem tudi njegova spolna moč. Emancipacija žensk je sicer potrebna in razveseljiva, vendar je dramatično vplivala na spolnost moških.« Ženske se očitno niso več pripravljene v ničemer odrekati v škodo svoje seksualnosti, kar naj bi bilo dobrodošlo in v veselje »preostalih moških«. Toda očitno je, da niso pripravljeni na tako skokovito naraščanje seksualne lakote žensk. In ne nazadnje, proces unifikacije spola (ukinitev spolnosti), pri čemer se brišejo fizične razlike med spoloma kakor tudi razlike v družbenih vlogah, radikalno posega v esenco erotičnega oziroma naravnega zakona obstoja človeka kot spolnega bitja. Vsebino spolnosti tukaj razumemo kot čustveno in fizično sublimirano komunikacijo med dvema polovicama istega androgenega bitja, ki kot posledico na hipotetični in dejanski ravni lahko zagotovi nastanek novega človeškega bitja.

Seks vs. ljubezen 

V sodobni spolni komunikaciji lahko zasledimo razkosanje enotnega pojma spolnost na spolno ljubezen in seks. Kot je mogoče videti, se ženske danes bolj ogrevajo za seks, in ne toliko za ljubezen kot predpostavko seksualnega združevanja. Namreč, nobena količina seksa v obliki mehanske telovadbe ne more nadomestiti lepote spolnosti kot popolnega odnosa med žensko in moškim, kar vse pogosteje pozabljajo »nepotešene« ženske. Žal, seks brez ljubljenja se dozdeva kot revni sorodnik spolnosti. Gre za zamenjavo tez, pomanjkanje spolne ljubezni se v svetu materialistične ideologije poskuša nadomestiti z obiljem seksa, ki vedno eksistira na ravni živalskega instinkta. Žal seks kot del spolnosti ni več v funkciji podaljšanja vrste, temveč je namenjen izključno zabavi. »Spolna ljubezen z vsemi svojimi pojavi v duševnem življenju je glavni pogoj človeške sreče« (Auguste Forel), kar vse bolj spregledujemo. Vse pogostejše je plasiranje ideologije o ločevanju med seksom in ljubljenjem kot dvema neodvisnima kategorijama spolnosti. To ločevanje, ki degradira spolnost, se upravičuje s pomanjkanjem časa in hitrostjo tempa življenja. Gre za pleonazem in umor spolnosti kot dejavnika popolne človekove sreče. Teza o tem, da moški seksajo brez čustev in ženske iz ljubezni, je v nasprotju s tezo, da moški ljubijo ženske, ženske pa moške potrebujejo, za kar pa ni težko najti znanstvenih razlag. Vedno je veljalo, da moški z ljubeznijo pridejo do seksa in ženske s seksom do ljubezni, kajti v vsem normalnem živalskem svetu in tudi pri človeku naj bi to veljalo, ženska je tista, ki izbira, moški pa se ponuja. »Ženske se igrajo z moškimi, dojemajo jih kot kužke, ki postanejo krotki, takoj ko jim pokažejo dekolte in pomigajo z zadnjico. Danes mnoge tako izkazujejo moč, degradirajo moške, saj jih imajo za naivneže in krepijo svojo lastno samozavest.« (dr. V. Podgoršek). »Ženska se drži naravnega prava in celo izpolnjuje neke vrste obljubo, da bo postala višje in nadnaravno bitje.« Mogoče pa se Charles Baudelaire moti!?

Ženske so lahko vse, kar si zaželijo. Največja revolucija sodobnega časa je to, da lahko izbirajo, ali bodo rojevale otroke ali ne. To je velika svoboda. Njihovo orožje za discipliniranje moških je tako močno, da moškim ne preostane drugega, kot da z ljubeznijo pridejo do seksa. 

Moški so prestrašeni – ženske imate besedo!

Vse kaže, da ima raziskovalka seksa in feministka Shere Hite prav, ko zatrjuje: »Moški so osamljeni, odtujeni in prestrašeni. Toliko, da se mi smilijo … Mislim, da je bolj zanimivo in veliko bolj veselo biti ženska.« Njihovo libidualno in družbeno premoč še dodatno pojasnjuje Nobelova nagrajenka Doris Lessing: »Ženske so lahko vse, kar si zaželijo. Največja revolucija sodobnega časa je to, da lahko izbirajo, ali bodo rojevale otroke ali ne. To je velika svoboda. Moderne ženske so nevednice.« Ali sploh obstaja večja moč od tiste, da imajo pravico »ius vitae et necis« (pravico življenja in smrti). Skratka, njihovo orožje za discipliniranje moških je tako močno, da moškim ne preostane drugega, kot da z ljubeznijo pridejo do seksa. Očitno je pri ženskah nekoliko drugače. »Tudi ženske znajo seksati iz potrebe in seks uporabljati kot orodje za doseganje različnih ciljev, denimo položaja v družbi, napredovanja na delovnem mestu itd.« (dr. V. Podgoršek). »Dam torej ne vodi morala. Ampak kalkulativni um z zanj značilno logiko koristi. In natančno ta logika je jedro problema.« (dr. V. V. Godina). Ženskost je torej, v socialni eksistenci človeka, najvišja moč, ki jo one vedno imajo ob sebi in pridno uporabljajo. »Številni moški so mi zaupali, da le malokatera stvar ohranja njihov motor v teku kot prav ženstvenost. Moški ob ženstveni dami v svojem naročju najbolje občuti svojo moškost in vsi vemo, da si moški želijo moškosti in moči« (L. Paget), ki pa vse bolj izginja.

Preveč zasebno, da bi bilo javno?

Kakovost človekovega življenja je primarno določena s kakovostjo njegove spolnosti, ki pa je, kot kažejo »pritožbe« žensk, vse prej kot dobra. Noben sistem, ideologija ali pravni red kot prejemi javne sfere ne morejo vsebinsko in kakovostno urejati najbolj občutljivih zasebnih zadev v odnosih med spoloma. Samo ona in on sta poklicana, da si ustvarjata svet zadovoljstva, ki ju prepletajo plemenita čustva ženskosti v ženski in moškosti v moškem. Ženskost in moškost sta čudovita dialektika, zadosten razlog, da se ljudje veselimo vsakega trenutka bivanja na tem svetu. Žal, sodobne tendence izenačevanja različnosti zaradi enakopravnosti, razumljene kot enakost med spoloma, peljejo v odmiranje erotičnosti, ki pa je primarna značilnost človeka kot spolnega bitja. »Brez erotike ni ničesar, le hladen pepel, pohaba.« (Vesna V. Bukilica) Žal, današnji vsiljeni diskurz o spolnosti ne dovoljuje, da se ženska v svoji koži počuti kot ženska in moški kot moški. Nevladne organizacije in feministična gibanja se ukvarjajo z ugotavljanjem spola angelčkov, ne da bi jih zanimala sreča človeka kot enotnega bitja, v katerem sta združeni obe njegovi polovici.