Za dober partnerski odnos se je treba truditi. Kaj pa, če se preveč?

Večkrat slišimo, da je na partnerskem odnosu treba delati, nekateri terapevti celo vztrajajo, da zahteva garanje in da sama zaljubljenost in kasneje ljubezen med partnerjema še zdaleč nista dovolj za dolgoročno uspešnost zveze.

A upravičeno je, da se ob tem vprašamo tudi, kaj je smisel odnosa, če pa od nas terja več energije in trpljenja, kot pa nam prinaša užitkov.

Je garanje, zato da ostanemo skupaj s partnerjem, s katerim moramo nenehno sprejemati kompromise, res prava pot do izpolnjujočega ljubezenskega življenja?

Ameriški psiholog dr. Jeffrey Bernstein pravi, da ne. Po njegovem nas lahko tovrstno delovanje celo zaslepi, da ne opazimo, da je odnos postal toksičen in škodljiv za naše duševno in fizično zdravje.

Če smo na primer v zvezi z nekom, ki z nami manipulira, nas žali, nad nami izvaja čustveno ali fizično nasilje, namreč nikakršna količina truda ne bo spremenila teh vzorcev obnašanja na bolje. Nas bosta pa trud in mišljenje, da moramo garati za odnos, izčrpala in pripeljala do točke, ko bomo začeli dvomiti o lastni vrednosti, ker nam zgolj s trdim delom ni uspelo rešiti odnosa.

Dr. Bernstein v svoji knjigi Zakaj mi ne moreš brati misli? pravi, da se moramo naučiti razlikovati med sprejemljivim delom na odnosu, ki ga imenuje delo z malo začetnico, in nesprejemljivim delom na odnosu, ki ga označi z veliko začetnico »Delo«, zato ker takrat v odnos vlagamo preveč truda, in je čas, da se vprašamo, ali je oseba sploh primeren kandidat za našega partnerja. 

Od partnerja, s katerim kljub trdemu delu ne moremo doseči kompromisov, se začnemo v želji, da zmanjšamo trenja med nami, čustveno oddaljevati. Foto: Shutterstock

Sprejemljivo delo na odnosu je po njegovem, ko se partnerja denimo ne moreta zediniti, kako bosta preživela prosti čas ali ko se razlikujeta v stilu komuniciranja in eden od njiju na primer rad takoj postavi vse karte na mizo, medtem ko drugi potrebuje nekaj časa, da premisli situacijo.

V takšnih primerih bosta dve zreli odrasli osebi sprejeli kompromise, nekoliko popustili v svojih zahtevah in našli srednjo pot ali pa se odločili, da enkrat naredita stvari po željah prvega partnerja, drugič po željah drugega. Vložili bosta torej trud in na koncu našli rešitev, ki bo zadovoljila obe strani.

Kaj pa, ko rešitve ni na vidiku? Oziroma, ko vi vložite trud, a ste na koncu vedno znova prisiljeni poklekniti pred partnerjem in sprejeti njegove zahteve, uresničiti njegove želje? Temu ameriški psiholog pravi »Delo« z veliko začetnico in ga označuje za nesprejemljivo.

Nesprejemljivo je namreč, da morate vi zavoljo »dela na odnosu« začeti tolerirati škodljivo vedenje partnerja. Vas vaš sopotnik rad kritizira, vi pa ste se odločili, da boste njegove pripombe preslišali zavoljo drugih stvari, ki vam jih nudi? Nesprejemljivo. Vam partner med prepiri rad vzbuja krivdo? Nesprejemljivo. Relativizira vaša čustva, kot da niso pomembna? Nesprejemljivo.

Zavedati se morate, da tovrstnih vedenj partnerja zgolj z lastnim trudom najverjetneje ne boste spremenili, ampak bo za napredek takšnega odnosa potrebna strokovna terapevtska pomoč, pa še takrat obstaja verjetnost, da se bo odnos (v vaše dobro) končal z razhodom, opozarja dr. Bernstein. Zato ne nasedajte nasvetu, da morate zgolj malo bolj zavihati odnose in se potruditi za odnos, pa bo bolje. Ampak sprejmite, da ta bolje z določenimi ljudmi preprosto ni mogoč.

PREBERITE ŠE -> Koliko časa je smiselno reševati partnerski odnos (svetuje Bruno Šimleša)

Če so vas ob prebranem obšli dvomi, ali se nemara tudi sami premočno trudite za partnersko zvezo, pa ameriški psiholog predlaga preprosto strategijo, ki vam lahko ponudi odgovor. Poimenoval jo je 3-D efekt, saj je sestavljena iz treh stopenj vedenja: distrakcije, distance in odklopa (disconnection po angleško), ki nakazujejo, da ste ujeti v garaški odnos in da je čas, da nekaj spremenite oziroma se osvobodite trpljenja.  

Distrakcija: To je prva stopnja v odnosu, ki od nas terja nesprejemljivo veliko dela. V tej fazi se trudimo reševati partnerske težave, vendar to predstavlja tako trd oreh, da o njih vse pogosteje premišljujemo in nas začenjajo ovirati na drugih področjih življenja (denimo v službi). Namesto da bi nas odnos s partnerjem osrečeval in napolnil z energijo, smo vse bolj utrujeni in zmedeni.

Distanca: Ko se nerazrešene težave v partnerskem odnosu nakopičijo, stopimo v fazo distanciranja. Od partnerja, s katerim kljub trdemu delu ne moremo doseči kompromisov, se začnemo v želji, da zmanjšamo trenja med nami, čustveno oddaljevati. Občutek imamo, da mu ne moremo več zaupati svojih želja, čustev in strahov, in čeprav smo skupaj, to ni tista prava partnerska bližina.

Odklop: Če se čustvena distanca med partnerjema nadaljuje, ji lahko sledi popoln odklop. V tej fazi partnerja postaneta bolj sostanovalca kot pa življenjska sopotnika, ki v odnosu vztrajata iz navade in koristi ne pa zaradi iskrene ljubezni. 

Če ste se prepoznali v kateri izmed teh faz, dr. Bernstein svetuje, da premislite o odnosu in ovrednotite, koliko truda vanj vlagate vi in koliko partner. Če je razlika med vama prevelika, se lahko poskusite s partnerjem iskreno pogovoriti o stvareh, ki vas motijo in bolijo. Če nikakor ne naletite na posluh, pa je morda čas, da se vprašate o prihodnosti in smiselnosti zveze, saj si vsak zasluži ljubiti in biti ljubljen brez pogojevanja.