Ko svoje stranke povprašam, kako to, da kar naprej hodita narazen pa spet skupaj, mi večinoma odgovorijo, da zato, ker se pogrešata in ker sta navajena drug na drugega. Hm, v redu, ampak očitno nekaj ne štima z vajinim odnosom, da se, čeprav se pogrešata, kot zatrjujeta, in sta bila že dvakrat skupaj, sedaj vseeno odločata iti narazen. Kako vama lahko sedaj pomagam? Pri čem točno me potrebujeta?

Da, tako neposredno sprašujem moje ljube pare, ker želim, da tudi sami, preko mojih jasnih vprašanj, ozavestijo, da z njihovimi partnerskimi dinamikami očitno nekaj ni bilo ravno idealno. No, očitno je, da se tega že zavedajo, sicer ne bi sedeli pri meni na kavču. Na take pare sem ponosna, da se želijo naučiti, kaj je v resnici bolj zdrav in odgovoren ter spoštljiv partnerski odnos.

Vloga žrtve in agresorja

Ko analiziram vzorce takšnih parov, pogosto opazim, da sta razvila dokaj odvisniški partnerski odnos, torej da kljub močnim razlikam v mnenju in neprestanemu prepiranju, dokazovanju ter dopovedovanju, kdo ima bolj prav, v resnici v tej nezdravi odnosnosti potrebujeta drug drugega.

Nezavedno prevzemata vloge žrtve in agresorja ter se v njih tudi izmenjujeta. »Igrata« dinamiko, ki ju na patološki način hrani. Sta popolnoma izčrpana od te odvisniške dinamike, a vseeno zmoreta pogum in se enkrat – ločita. Živita nekaj časa narazen, otroke si podajata sem in tja in že slutita, govorita, kako otroci pogrešajo družino .... Po določenem času, kot opažam, so ta obdobja od pol do enega leta, se spet (z)najdeta skupaj v postelji in obudita svojo močno strast.

Vsi ti pari zatrjujejo, da se imajo ves čas dejansko zelo radi, kar jim verjamem. Kot strokovnjakinja za partnerske odnose ...