Skupaj sta nekaj več kot deset let, od srednje šole, oba doštudirala, se pri tem podpirala in pridno varčevala študentske prihodke, da sta si zdaj ob službah počasi omislila svoj domek. Prvega otroka je rodila pred štirimi leti, drugega lani. Do tod vse lepo in prav, kajne?

Zakaj pa sta pri meni? Ker sva odtujena, povesta. Že zadnjih nekaj let nimata časa zase, za partnersko dvojino, saj sta ju starševstvo in karierna pot vsrkala v svoje vrtince časovne in finančne neizprosnosti. Pred rojstvom prvega otroka sta si privoščila potovanja, se družila s prijatelji, bila nasmejana in sproščena, intimno strastna.

Vse našteto je usahnilo po rojstvu prvega otroka. Ona se je osredotočila na malo bitje in vse podredila temu, on je obstal nekje ob strani njunega odnosa.

Seveda je bil med očetovskim dopustom nadvse skrben očka, pri vsem pomagal, skušal ženi dopovedati, da mu lahko zaupa skrb za otroka, da se gre sama naspat in vsaj malo oddahnit od nenehne skrbi, ali je otrok v redu. To je storila zelo redko in s težkim srcem. Občutila je močno krivdo, če po njenem ni bila dovolj skrbna mamica.

Nato se je mož še bolj zatopil v službo, si prizadeval za napredovanje v večji mednarodni korporaciji, vse to pa je delal zato, »ker vem, da moram služiti še več denarja, da lahko svoji družini privoščim normalen standard«.

Domov je prihajal pozno popoldne ali zvečer, pogosto je naletel na temno stanovanje, ker je žena z otrokom že odšla spat. In tako iz dneva v dan. Kar je bilo nujnega, sta se menila po telefonskih sporočilih ali na hitro zjutraj, preden sta odhitela v službo. Kje je tukaj čas za partnersko dvojino? Ni ga bilo.

Po drugem otroku samota

Pride drugi otrok, zgodba se ponovi, le da je še več neprespanih noči in utrujenosti žene, on pa je že toliko napredoval, da je veliko potoval po tujini in je bila žena spet sama z dvema otrokoma. Res jim ni materialno nič manjkalo, a sta ugotovila, da njiju ni več, njune radosti, dvojine, ni intime, ni časa za pogovore ...