Nezvestoba na spletu: Ali to, da si partner dopisuje z drugimi, pomeni, da vara?

Sodobna tehnologija nam omogoča marsikaj. Med drugim tudi skoke čez plot. Pravzaprav še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tako preprosto varati partnerja, kot je to prav zdaj, ko smo obdani z digitalnimi napravami in z eno nogo živimo v virtualnem svetu.

Prepovedani sadeži so povsod okoli nas. V vsakem trenutku imamo na dosegu roke cel svet, množico neznancev, ki všečkajo naše objave in nam s pozornostjo božajo ego. Marsikdo prav zaradi tega dejstva hitreje in lažje podleže skušnjavi. 

Partnerski odnosi so v takšnem okolju zagotovo na preizkušnji. Kako danes torej ohraniti zaupanje v partnerja in zvezo? Kje postaviti meje? Je dopisovanje s tretjo osebo po spletu varanje? Ali je sporno že všečkanje objav privlačnega neznanca ali neznanke?

Kaj pa izmenjevanje žgečkljivih sporočil, čeprav se nikoli ne uresničijo v praksi? 

Nekaj odgovorov je na podlagi različnih socioloških raziskav zadnjih dveh desetletij za Psychology Today ponudila nizozemska komunikologinja dr. Janneke M. Schokkenbroek. 

»Družbena omrežja in aplikacije za zmenke olajšujejo povezovanje z drugimi, vključno z ljudmi, ki niso naši partnerji. Zaradi občutka anonimnosti, ki ga prinašajo spletne interakcije, se te povezave lahko zdijo manj tvegane in vznemirljive. Strokovnjaki to imenujejo učinek spletne dezinhibiranosti, saj zasloni pametnih naprav delujejo kot nekakšna varnostna mreža, ki ljudem daje pogum, da počnejo stvari, ki si jih v živo ne bi drznili,« pravi dr. Schokkenbroek. 

Pametne naprave so torej kot nekakšen čarovniški plašč nevidnosti. Dokler si prek njih dopisujemo s tretjo osebo, jo osvajamo ali celo »sekstamo« (pošiljamo erotična sporočila), se to marsikomu ne zdi sporno, ker ima občutek, kot da se ni zgodilo "zares", rekoč, »ni afera, ker ni prišlo do fizičnega stika, ker se nikoli nisva srečala v živo«.

Kaj pa o tem poreče stroka? 

Dr. Schokkenbroek razlaga, da to, kaj ljudje razumejo kot spletno varanje ni enoznačno. Raziskave so pokazale, da si različne osebe različno razlagajo določene vrste spletnega vedenja. Za nekatere je nezvestoba že, če partner z nekom tretjim virtualno vzpostavi čustveno povezavo. 

»To lahko vključuje deljenje osebnih misli ali skrivnosti, ki so običajno namenjene partnerju, gradnjo čustvene intimnosti prek klepetov ali zasebnih sporočil ali razpravljanje o osebnih težavah, vključno s težavami v razmerju, s tretjo osebo na spletu,« piše komunikologinja in pove, da je lahko čustveno varanje za partnerski odnos, kljub temu, da ne vsebuje fizičnega elementa, enako ali celo bolj uničujoče od spolne afere, saj poglobi čustveni prepad med partnerjema. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Lapajne Predin in Zoran Predin: Varanje ne pade z Marsa

Mnogo ljudi kot spletno varanje dojema predvsem »sekstanje«, to je komunikacija s tretjo osebo, ki vključuje pošiljanje in prejemanje zapeljivih ali spolno sugestivnih sporočil, fotografij ali videoposnetkov, pa tudi žgečkljive telefonske pogovore ali videoklice.

V tovrstno komunikacijo je pogosto vključeno samozadovoljevanje, a tudi če ni in med osebama nikoli ni prišlo do fizičnega spolnega stika, prevarani partnerji »sekstanje« dojemajo kot globoko kršitev partnerskega zaupanja, to pa zato, ker »sekstanje zabrisuje mejo med virtualno in fizično intimnostjo,« pravi dr. Schokkenbroek. 

Brskanje po aplikaciji za zmenke morda še ni fizično dejanje nezvestobe, vendar pa očitno kaže na to, da oseba ni pripravljena investirati v trenutni odnos, če si pušča odprte možnosti s tretjimi oseba. Foto: Shutterstock

Kot spletno varanje ljudje smatrajo tudi, če njihov partner prikriva, kaj počne na družbenih omrežjih, zaklepa telefon, briše sporočila in klice, skratka, se vede, kot da ima skrivnosti pred partnerjem, piše dr. Schokkenbroek in omeni, da je znak spletne nezvestobe lahko tudi to, da si partner na družbenih omrežjih ne želi spremeniti statusa iz »samski« v »v odnosu«, da se izogiba deljenju vsebin, ki razkrivajo, da je v partnerstvu, ali če ne izbriše svojega profila z aplikacij za zmenke.

Ni nujno, da takšno vedenje vodi do varanja, a že to, da nekdo pušča odprte možnosti za romantične interakcije s tretjimi osebami, je dovolj, da se spodkoplje temelj predanosti v odnosu, pravi komunikologinja. 

V polje spletnega varanja za nekatere ljudi spada tudi uporaba pornografije, sploh če partner to počne skrivaj ali s tem nadomešča intimno s partnerjem.

»Čeprav se mnenja o tem, ali uporaba pornografije šteje za varanje, razlikujejo, lahko postane izdaja, ko krši dogovorjene meje para,« pove dr. Schokkenbroek in razloži, da je na koncu vse odvisno od para in tega, kaj jima je sprejemljivo in kaj ne. 

PREBERITE ŠE -> 10 šokantnih izpovedi o varanju (zaupali ste nam jih bralke in bralci)

»V svojem bistvu gre pri varanju za kršenje zaupanja ali ekskluzivnosti v resnem razmerju. Vendar opredeljevanje in prepoznavanje spletnega varanja še zdaleč ni preprosto - kar se enemu zdi nedolžna zabava, je lahko za drugega resna izdaja. K zmedi prispeva tudi težnja po odpuščanju spletnih interakcij kot "nerealnih", ker jim manjka fizični stik. Vendar sta čustvena in odnosna škoda zelo resnični - študije celo kažejo, da so čustvene vezi, ki se oblikujejo na spletu, lahko bolj škodljive kot fizično varanje, ki se zgodi v živo,« pravi komunikologinja. 

Po njenem nima smisla, da preganjamo promiskuitetno vedenje na spletu. »Spletno varanje je postalo resničnost sodobnih razmerji,« pove.

A to še ne pomeni, da smo v njegovi luči povsem nemočni. Rešitev leži v jasni komunikaciji med partnerjema, ki se morata odkrito pogovoriti o tem, kaj je dopustno vedenje in kaj ne, ter že zgodaj v odnosu postaviti meje.

»Čeprav spletno varanje prinaša nove izzive, ponuja tudi priložnost, da pari ponovno premislijo in na novo opredelijo meje. Z odkrito komunikacijo, postavljanjem jasnih pričakovanj in dajanjem prednosti zaupanju lahko partnerji skupaj krmarijo po tem sodobnem minskem polju.«