Lucija Hrovat: Tovrstna oblika navezanosti igra v življenju najstnikov pomembno vlogo

Ko otrok vstopi v obdobje najstništva, se marsikateri starš sreča s situacijami, ki so mu bile do sedaj povsem neznane. Niso redki tudi tisti starši, ki rečejo, da svojega otroka ne poznajo več. A ravno v tem obdobju je ključno, da s svojimi otroki ohranimo navezanost. Saj se le navezan otrok vrača po občutek varnosti, pripadnosti ob čustvenih stiskah, ki jih v času odraščanja ni malo. Ali pa zgolj po odgovore na vprašanja, s katerimi se najstniki kar naenkrat srečujejo.

Čeprav bi se morda najstniki najraje osvobodili in pozabili na starše, pa vam bodo zagotovo v prihodnosti hvaležni za varen steber v tem burnem obdobju. Zakonska in družinska psihoterapevtka, vodja psihoterapevtske Ambulante SFU Ljubljana dr. Lucija Hrovat poudarja, da zgolj skupni hobiji ali opravki ne bodo dovolj, starši morajo biti čustveno odzivni in upravljati mladostnikove odzive.

Kanadski razvojni in klinični psiholog, strokovnjak za zgodnji otroški razvoj dr. Gordon Neufeld poudarja, da je vzgoja otroka bistveno lažja, če so otroci navezani na starše. Pomembno navezanosti poudarjate tudi vi, še posebno v obdobju najstništva. Zakaj je za to obdobje ključno, da ne izgubimo tega stika z otrokom?

Ker nas mladostnik še vedno potrebuje, četudi nam tega verjetno ne bo priznal. Najstnik gre v svet, v katerem se včasih ne znajde, je prizadet, ne razume in takrat moramo biti starši varen pristan, kjer lahko mladostnik vse te izkušnje iz sveta premleva, predela, se ob nas pomiri in zopet vstopi v svet, pomirjen s preteklimi izkušnjami in z zvedavostjo po novih.

Zapomniti si moramo, da se mladostniki v najstniških letih močno spreminjajo. Včasih čutijo precej in silovito, drugič ne čutijo nič in niti ne želijo veliko komunicirati. A človekove potrebe po navezanosti se v mladostništvu prav nič ne spremenijo. Potrebe po povezavah, ki nam dajejo oporo, takrat še toliko bolj prenesemo na prijatelje in življenjske spremljevalce. Najstniki si želijo, da jih prijatelji opazijo, saj tovrstna oblika navezanosti igra pomembno vlogo v njihovem življenju. Ob navezanosti se morajo počutiti varne, mora jih pomirjati in morajo se počutiti zaščitene.

Kakršna oblika navezanosti je bila vzpostavljena v otroštvu, takšno obliko bo širil in iskal v mladostništvu. Starši torej poskrbimo za varno zatočišče in obenem spodbujamo raziskovanje.

Prav pri teh letih se pretrga nevidna popkovina med otrokom in starši. Na eni strani morajo starši to sprejeti, spet po drugi si želijo ostati temeljni steber, ki bo otroku v oporo. Kako lahko staršu to uspe?

Še naprej morajo gojiti osnovne potrebe v odnosu. Te so:

• Pripadnost, povezanost. Kar pomeni, da pripadamo določeni mami in očetu in kot starš moramo biti otroku na voljo.
   
• Zaupanje. To pomeni, da otrok ve, da mu bodo starši dali pristen odziv in da se lahko zanese nanje. Starša pa bosta ostala ob otroku toliko časa, dokler ne ugotovita, kaj se z otrokom dogaja, kaj potrebuje, kaj čuti in kako naj se s tem spoprime. Ko otrok zaupa staršu, ve, da je starš dosleden, drži obljubo in ščiti.
   
• Dostojanstvo. Pomeni, da spoštujem sebe in drugega, gre za sposobnost drug drugega poslušati in sprejemati, sprejemanje otrokovega sveta. Pomeni dostojno obnašanje v družbi do partnerja oziroma otroka; brez kritiziranja in izpostavljanja napak.
   
• Prepoznavnost. Pomeni razvijanje osebnega stila in pomeni tudi, da so starši zmožni otroka slišati v konkretnih potrebah in danostih.

Torej, gre za koncept starševstva, pri katerem oba starša poskrbita za varno bazo, iz katere lahko otrok ali mladostnik vstopa v zunanji svet in se vrača z zagotovljenim občutkom, da bo doma dobrodošel, da bo negovan, tako fizično kot čustveno, potolažen v zaskrbljenosti in pomirjen v prestrašenosti.

Osnova te vloge je, da je starš na razpolago, se je pripravljen odzvati ob klicu k spodbudi in morebitni pomoči ter aktivno ukrepati, kadar je to res nujno potrebno.

Oba starša naj poskrbita za varno bazo, iz katere lahko otrok ali mladostnik vstopa v zunanji svet in se vrača z zagotovljenim občutkom, da bo doma dobrodošel, da bo negovan, tako fizično kot čustveno, potolažen v zaskrbljenosti in pomirjen v prestrašenosti. Foto: Shutterstock

Bi lahko navedli konkretne primere oziroma nasvete, kako vzdrževati oziroma krepiti navezanost?

Družina naj ima skupna opravila, skupne dejavnosti, starši naj se zanimajo, kaj mladostnika veseli, ponudijo mu naj svoj čas, brez motečih dejavnikov. Predvsem pa naj bodo starši prisotni. Ne le fizično, ampak čustveno.

Lahko imamo na tisoče skupnih opravil, a če nimamo ob tem vključenih dveh bistvenih komponent, je vse to lahko zaman. To sta čustvena odzivnost in regulacija odzivov.

Velikokrat starši rečejo ’saj sedim skupaj z njim pri kosilu, saj greva na sprehod …’ Kar je bolj pomembno kot skupna dejavnost sama po sebi, je tisto, kar se dogaja na tej dejavnosti: kakšen odnos se tam ustvarja. Na primer; kako starš pogleda mladostnika, na kakšen način ga vpraša, ali je zraven na telefonu, govori samo o sebi, ali ga prekinja, mu daje nasvete brez čustvene podlage, ali se čuti, da mu je odveč biti tam …

Z drugimi besedami, koliko je starš čustveno odziven in kako mu uspe regulirati mladostnikove odzive. Koliko je tam za svojega otroka. Čustvena odzivnost je jedro čustvene inteligentnosti in sposobnosti za razvoj ter ohranjanje odnosov, hkrati pa je tudi en od prvih pogojev za razvoj patologije, če je odzivnost okrnjena.

Odzivnost je ena ključnih komponent identitete in določa človekov karakteristični stil. To je točka, kjer se začne odgovorno starševstvo – v usmerjanju, spremljanju in odzivnosti na otrokov karakteristični stil, odzivnost ali temperament.

Regulacija je torej, kako čustva doživimo in kako jih vedenjsko izrazimo. Torej zaznavanje in zavedanje močnega čustva ter razumevanje oziroma razumevanje njegove funkcije in pomena. To lahko uporabljamo v vsakodnevnih situacijah.

Starši se na otroka odzovejo tako, da poiščejo ustrezno razlago njegovega stanja, preverijo, kaj bi lahko sporočal, dokler ne ugotovijo pravega vzroka in občutje vrnejo v obliki smiselnega komentarja ali vprašanja. V tem procesu mladostnik izkusi, da njegovo vznemirjenje ali problem nista neobvladljiva, saj ni povzročilo prekinitve stika s starši (kar pomeni, da se starši niso drli nanj, ga tepli, poniževali, ustrahovali, sramotili), temveč je preko starševskega ravnanja postalo povsem sprejemljivo (starš je zmogel zdržati z njegovo frustracijo, mu nudil prostor in čas za umiranje).

V nasprotnem pa se otrok lahko že zelo zgodaj nauči, da je on sam nesprejemljiv, ali da so problemi nerešljivi, ali da je njegova okolica nepredvidljiva in nevarna. In ker je to obenem edini način odnosov, ki jih pozna, jih bo pozneje v življenju nenehno ponavljal.

PREBERITE ŠE -> Dr. Gordon Neufeld: Ko je otrok navezan na starša, je vzgoja bistveno lažja

Kaj pa, če je navezanost pretirana in se starš tega zaveda. Kako naj pomaga otroku pri odcepitvi?

Tu moramo vedeti, da so starši tisti, ki učijo otroke različnih stilov navezanosti. Torej, če gre za pretirano navezanost, je na staršu, da jo prepozna in se priuči temeljev varne navezanosti. Da odrasel ve, katere potrebe mu niso bile dane in da jih zadovoljuje v odraslih odnosih, ne pa da je otrok tisti, ki pazi in pretirano skrbi za starša.

Velikokrat gre tu za anksiozno - ambivalentno navezanost. Otrokove oziroma mladostnikove potrebe so s strani starša prezrte oziroma pogojevane. Lahko rečemo, da se starš odziva na otroka, vendar v skladu s svojimi potrebami in ne otrokovimi. Otrok bo pretirano navezan na starše, saj je ob njihovih nedoslednih odzivih negotov, tesnoben, razdražljiv.

Torej mora starš poskrbeti za bolj stabilen odnos oziroma okolje, v katerem je. Predvidljiva rutina, kar obljubi, naj izpolni, prisluhne mladostnikovim potrebam in se pogovori o njih. O svojih potrebah pa izreče: da bo sam znal poskrbeti zase, da otroku ni potrebno. Ustvari naj nujno razmejitev in pazi, kaj sodi v otrokov oziroma mladostniški svet in kaj ne.

Torej starš vadi, da vzpostavlja temelje varne navezanosti. Ta sprememba bo dala možnost otroku, da se umiri, da lahko začne razmišljati o sebi, o svojih potencialih, kaj ga veseli, gre v svet in se vrne z vprašanji nazaj.

PREBERITE ŠE -> Tadej Rifel, oče treh otrok: So očetje, ki povedo, da doma niso slišani

Na kakšen način lahko starš vzpostavi navezanost, če je do sedaj ni, otrok pa je kar naenkrat postal najstnik?

Funkcija navezanosti v adolescenci in pozneje v odraslem življenju je sposobnost predelave stresa ter oblikovanja samostojne drže do sveta, drugih in sebe ter sposobnost samostojnega odgovora na afektivno zahtevne situacije; torej, kako se bo sam zmogel spopasti s frustracijo, katere rešitve bo poiskal za reševanje problemov.

Ker majhni otroci nimajo mehanizma za regulacijo čustev, je to naloga odraslih. Moramo jim odzrcaliti njihova čustva in jih usmeriti, kako jih lahko izrazijo.

Pomembno je, da starš pomaga pomiriti burne reakcije, impulze in čustva, ki se prebudijo z besedo, pomenom, prisotnostjo, zanimanjem, raziskovanjem. S tem aktiviramo višje razvite možgane, ki so dojemljivi za logično sklepanje, čustvovanje, razumevanje. Tako mladostnik dobi model, kako lahko upravlja težke situacije. Če tega ne počnemo, razvijamo plazilske možgane, ki delujejo na način obrambe, napada, besnenja.

Več različnih izkušenj, ki jih ponudimo otroku, pomaga, da se možgani boljše razvijajo. In ker je najstništvo popravni izpit za starše, lahko vse to začnemo delati tudi šele v obdobju najstništva.

Naši možgani so plastični, kar pomeni, da se lahko celo življenje preoblikujejo, torej ni nikoli prepozno. Treba pa se je za to odločiti in se aktivirati. Se izobraževati, raziskovati samega sebe, iti po pomoč strokovnjaka, če je to potrebno.