Kako dobro poznate svojega odraslega otroka (in kako z njim zgraditi zdrav odnos)

Če je za obdobje otroštva značilno, da zlahka sklepamo prijateljstva in smo tudi s starši izredno povezani, pa z odraščanjem medosebni odnosi postajajo vedno bolj kompleksni. Eden bolj zapletenih je v življenju posameznika lahko odnos s svojim odraslim otrokom. In seveda nasprotno.

Koliko vključenosti v življenje odraslega otroka je še dopustno oziroma zdravo? Kaj lahko pričakujemo od svojega odraslega otroka? In kako mu lahko pomagamo, če opazimo, da se je znašel v stiski?

Ameriški psiholog in avtor več knjig, med njimi tudi na temo omenjenih razmerij, Jeffrey Bernstein za portal Psychology Today piše, da se prav vsak starš vsaj enkrat znajde na točki, ko se vpraša, ali sploh pozna svojega (odraslega) otroka.

»Tranzicija iz otroštva v odraslost je lahko videti tudi kot opazovanje, kako tvoj otrok postaja popoln tujec, kot nekdo, ki ga ne moreš več zaščititi in nadzirati,« pravi Bernstein. Kot terapevt ima uvid v težave, na katere naletijo starši s svojimi odraslimi otroki.

»Tanka je meja med pomočjo in omogočanjem. Videl sem veliko dobronamernih staršev, ki so si nadeli super-starševsko ogrinjalo in odleteli, da bi svojemu otroku olajšali bolečino. Toda pretirano reševanje lahko prepreči rast, medtem ko zdrava podpora gradi odpornost,« piše psiholog.

Kako torej podpirati in ne zgolj omogočiti?

V odnosih, o katerih pišemo, so velikokrat srž problema finance oziroma finančna pomoč. Zato Bernstein svetuje, da morajo starši jasno definirati, kaj njihova podpora točno pomeni.

Ko otrok prosi za pomoč, psiholog svetuje, da se starš vpraša, ali mu bo pomagal za to, da otroku olajša stisko, ali zgolj za to, da utiša lastno nelagodje oziroma slabo vest. Če gre pri pomoči zgolj za lasten miren spanec, potem bi se morali problema lotiti drugače.

Bistven korak k bolj zdravemu odnosu z odraslim otrokom bomo naredili tudi, ko bomo pozabili na slab občutek ob besedi ne.

»Če so vaši finančni, čustveni ali drugi viri izčrpani, je povsem normalno, da rečete ne,« pojasnjuje Bernstein. Seveda, tudi če teh virov niste izčrpali, pa se vam vseeno zdi, da otroku s tem ne boste pomagali, lahko brez slabe vesti rečete ne. Psiholog pojasni, da s svojim ne rečete ja otrokovi rasti. Recimo:

»Te poslovne ideje ne morem financirati, a močno verjamem vanjo in ti z veseljem pomagam pri iskanju rešitev, kako ti lahko uspe.«

PREBERITE ŠE -> Cvetka Cvet Hosta: Doživela sem 13 faz depresije

Spoštovanje otrokove samostojnosti je prav tako korak k zdravemu odnosu. Tudi če se vam ne zdi način pravi, se ne vmešavajte, saj rastemo največkrat zaradi padcev, preizkušenj in popravkov.

»Uprite se želji mikromenedžiranja in raje ponudite brezpogojno podporo, ob kateri bo otrok vedel, da boste vedno prisluhnili, tudi, ko mu bo najtežje,« pravi psiholog.

Starši se hitro znajdejo v tem, da otrokove potrebe postavljajo pred svoje. Zato poskrbite zase. Zavedajte se, da so otroci zdaj odrasli in imate končno čas na prvo mesto postaviti svoje aktivnosti, prijateljstva, oddihe … »Dobra skrb zase je eden od najlepših zgledov, ki ga lahko daste svojemu otroku,« pravi Bernstein.

Starši morajo najti ravnovesje med vključenostjo in spoštovanjem samostojnosti. Foto: Shutterstock

Kako dobro poznate svojega (odraslega) otroka?

Kot smo že omenili, prehod iz otroštva v odraslost lahko pomeni tudi, da je v naše življenje vstopila povsem nova oseba. Zato je na mestu vprašanje, kako dobro sploh poznamo svojega otroka. Ali ta z nami deli globlje misli in občutke, ali so pogovori zgolj površinski? Ali poznamo njegove strasti, cilje, bitke in želje? Ali spoštujemo njegovo samostojnost in meje?

Vsa ta vprašanja oziroma odgovori nanje so ključni za lep odnos z otrokom, ki pa žal v marsikateri družini ni samoumeven. Marsikomu se zdi pomembno, da ostane povezan in vpleten v življenje otroka, a moramo vedeti, da gre za osebe z lastnimi izkušnjami. »Kot starši moramo najti ravnovesje med vključenostjo in spoštovanjem samostojnosti,« pravi Bernstein in dodaja, da pri starševstvu odraslega otroka ne gre za to, da poznamo vsak detajl njihovega življenja, temveč da smo tam zanje, ko nas potrebujejo ter pri tem ne prestopimo meje.

Bernstein svetuje:

• Odkrito in redno komunikacijo; ostanite v stiku s svojim otrokom.
• Spoštovanje mej; razumite, da bo del zasebnosti zadržal tudi pred vami.
• Odprtost za spremembe; povsem verjetno je otrok zdaj drugačen, kot je bil pred leti. Sprejmite njegovo rast in to, v kakšno osebo se razvija.
• Podprite samostojnost; spodbujajte ga k lastnim odločitvam, tudi če se z njimi popolnoma ne strinjate.

Kako prepoznati, da je (odrasli) otrok v stiski?

Ker v njegovo življenje nismo več tako močno vpleteni, se lahko zgodi, da težje prepoznamo stisko odraslega otroka. Ti se namreč povsem lahko soočajo s stiskami, ki pa jih kot starši težko opazimo.

»Včasih so že drobne spremembe jasen znak za globlje težave, in če jih dovolj hitro zaznamo, lahko veliko spremenimo,« pravi ameriški psiholog, ki navede tri znake, ob katerih naj starši ukrepajo, če jih prepoznajo.

PREBERITE ŠE -> Tašča uničuje mojega moža. Kakšna mama tako napada lastnega sina? (svetuje Bruno Šimleša)

1 Ekstremna sprememba v obnašanju

Če je vaš otrok kar naenkrat izjemno razdražljiv ali se je zaprl, je to že en znak za večjo pozornost. Prav tako razmislite, kako pomagati, če se je začel izogibati srečanj, ne vrača telefonskih klicev in kar naenkrat v službi preživi bistveno več časa kot včasih.

Bernstein svetuje, naj nikar prehitro ne delamo zaključkov in ne postavljamo vprašanj v smislu ’zakaj se obnašaš tako čudno’. Bolj na mestu bo vprašanje ’opazil sem, da si se nekoliko oddaljil. Ali je vse v redu? Saj veš, da sem tu, če potrebuješ pogovor’. »Nudenje podpore brez obsojanja lahko odpre marsikatera vrata k dobremu pogovoru,« pravi psiholog.

2 Vztrajna finančna nestabilnost in iskanje službe

Če otrok nenehno menja službe ali te nikakor ne najde, je zagotovo v veliki stiski in potrebuje usmeritev starša. Spodbudite ga, da vam zaupa, kaj so njegovi izzivi, pri tem pa ga nikar ne obsojajte. Svetujte mu, naj si poišče zunanjo pomoč, morda tudi finančno svetovanje. Problem lahko naslovite tudi kot timsko nalogo; ’skupaj ugotoviva, kako do finančnih virov, ki ti bodo zagotavljali stabilnost’.

3 Tvegano ali samouničevalno vedenje

Uživanje drog ali alkohola, nepremišljeno zapravljanje denarja, nezdrava razmerja … Vse to so lahko klici na pomoč, ob katerih se smiselno odzvati nemudoma. »Postavite jasne, a sočutne meje. Otrok naj ve, da ste zaskrbljeni in mu pripravljeni pomagati, a samo, če bo tudi sam aktivno sodeloval pri naslavljanju problema,« svetuje Bernstein.