Dnevi so bili polni strahu in težkih rok na mojem malem telesu (ganljiva zgodba o upanju)

Moje ime je Ana. Moja zgodba ni posebna zgodba. Je zgodba, kot jih je na tisoče – in prav v tem tiči njena teža. Vsaka od teh naših zgodb nosi v sebi nešteto drobcev otroštva, ki ga nikoli ni bilo, nosi otroške sanje, ki so nekoč zaman iskale ljubezen in varnost. Nosijo otroške nasmehe, polne zaupanja in nedolžnosti, ki so počasi ugašali pod težo udarcev, kričanja, vsakodnevne tesnobe in tihega zaničevanja.

Odraščala sem v skorajda normalni družini. Vsaj na videz, a tisto, kar je bilo zunanjim očem nevidno, je bilo drugačno. Moji dnevi so bili polni strahu, tihih groženj in težkih rok na mojem malem telesu. Tudi moj otroški smeh in moje sanje so ugasnili, s seboj pa se je pripeljalo globoko prepričanje, da je z menoj nekaj narobe, da sem jaz narobe in da je vse, kar se mi dogaja, moja krivda – prepričanje, ki sem ga vzela s seboj v odraslost.

Dolgo nisem razumela, da sem zlorabe in nasilje iz otroštva prenesla naprej. Da čeprav sem zapustila dom, sem dom prinesla s seboj – v mislih, v telesu, v načinu kako sem gledala nase in na druge.

Na začetku je bilo subtilno – zaničljive misli o sebi, neusmiljena kritika, ki me je preganjala ob vsaki napaki. Postala sem najbolj stroga sodnica svojega življenja. Govorila sem si stvari, ki so bile včasih še hujše od tistih, ki sem jih slišala kot otrok – da nisem vredna, da nisem sposobna, da si ne zaslužim biti tukaj in srečna. Tako sem precej uspešno nadaljevala tam, kjer so drugi končali. Zlorabljala sem sebe - v svojih mislih, svojih dejanjih in svojih odnosih.

Nisem vedela, da ne zaupam nikomur, še najmanj sebi ter da bežim pred ljudmi, ki so mi želeli dobro in si izbiram odnose, v katerih sem ponovno ponižana, prevarana in ranjena. Da jaz v svojem bistvu ne obstajam več - da ne obstajam v svoji ranljivosti, da ne obstajam več v iskanju svojih talentov in da ne obstajam v odnosih.

Obstajam le v bolečini in krivdi, ki sem ju z leti tako vztrajno pestovala, ju negovala in hranila s svojimi bolečimi prepričanji. Da obstajam le kot nekakšna senca nekega bitja, ki je nekoč nosilo v sebi zametek življenja, radosti in ljubezni. Senca, ki me je vodila v utapljanje. Najprej v hrupu adrenalina neskončnih dejavnosti, iskanju potrditve, ljubezni, ki pa je nisem znala ne dati ne sprejeti. Nato v alkoholu. Vse v upanju, da bo nekega dne preglasilo grobe frekvence žalosti in bolečine.

Vse dokler … Vse dokler se nekaj v meni ni zlomilo – ali pa končno nekaj zacelilo. Pojavil se je tih, komaj slišen glasek, ki si je želel novo priložnost za vse razbite koščke sebe, jih poiskati in sestaviti novo zgodbo. Drugačno od zgodbe uničenja.

To je bila točka preloma, kjer je stara pot preprosto ugasnila in izginila kot opcija. Točka, kjer sem se bila prisiljena ustaviti in pogledati v svojo bolečino, vse zablode, vso krivdo, ki sem jo tako zvesto nosila s seboj in zdržati z vsem tem. Razumeti, da me preteklost ne bo določala, da me oblikuje, a mi ne vzame pravice do novega življenja.

Začela se je dolga pot prepoznavanja, kdo je Ana, prepoznavanja vseh vzorcev, razumevanja, da sem bila ujetnica naučenih vzorcev, ki jih nisem razumela in se jih niti zavedala. Razumevanje, da ni normalno, da ljubezen boli, da spoštovanje izgine ob prvem konfliktu in da se človek počuti ničvreden že samo zato, ker je.

Naučila sem se prepoznavati, kaj nasilje je – ne samo tisto, ki sem ga doživljala kot otrok, temveč tudi tisto, ki sem ga dopuščala v odraslih odnosih, in tisto, ki sem ga tudi sama povzročala sebi in drugim. Bila sem na poti razumevanja, da nisem bila samo žrtev – bila sem tudi tista, ki je nosila neozdravljeno rano naprej in z njo ranila sebe in druge.

In zavedanje, da imam le jaz to moč, da spremenim, kako bom s tem živela naprej.

Ime mi je Ana in preživela sem nasilje. Nekoč sem bila žrtev, danes pa to več nisem. Imam le izkušnjo žrtve, ki me je oblikovala, ne pa tudi definirala.

Danes je moja zgodba drugačna. Ni več zgodba bežanja, zgodba jeze, žalosti in bolečine. Ni več zgodba zamer in sovraštva. Danes je moja zgodba zgodba upanja. Gradnje. Sprejemanja, da sem vredna, da imam pravico biti tukaj, pravico biti ljubljena in spoštovana – a vedno najprej od sebe. Zgodba ljubezni do sebe, ki sem jo morala znova najti. Se imeti rada z vsem, kar sodi k meni in nato ljubiti tudi druge. Razumeti, da sem eno z vsem.

Vem, da nisem edina. Moja zgodba je zgodba tisočerih ljudi. A vem tudi, da se vsaka zgodba lahko spremeni. Lahko se začne z bolečino, a nikoli ni treba, da se konča z njo. Vsak ima pravico do novega poglavja, do novega začetka.

Prebrali ste zgodbo ženske, ki je pomoč našla v društvu Ženska svetovalnica.

O tem, ali bi lahko že zgodaj v odnosu prepoznali, da smo v nezdravem razmerju, kje poiskati pomoč in kako družba obravnava problematiko nasilja nad ženskami, smo se pogovarjali s Tanjo Šket Bele, strokovno vodja programa Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja iz omenjenega društva.

Ali lahko na podlagi dolgoletnih izkušenj in številnih pričevanj žrtev družinskega nasilja, potegnete rdečo nit, kateri so opozorilni znaki, da je ženska v partnerskem razmerju z nasilnim moškim?

Nasilje v intimno partnerskem razmerju pogosto ni nekaj, kar bi se pojavilo nenadoma; običajno se razvija skozi čas, v fazah, ki so lahko zelo subtilne, dokler ne dosežejo točke, kjer postane neznosno. Ključni opozorilni znaki so lahko:

• Nadzor nad tem, kje in s kom preživljate čas.
• Zaseganje osebnih prostorov (telefon, e-pošta, družbeni mediji).
• Prepovedovanje stikov z družino in prijatelji, da bi partnerja izolirali.
• Kontrola, da vedo vse o partnerjevem dnevu, aktivnostih in mislih.

Povzročitelj nasilja je v nekaterih primerih lahko očiten, vendar povzročitelji nasilja pogosto začnejo z manjšimi dejanji, ki se skozi čas stopnjujejo:

• Potisnejo vas, udarijo, zagrabijo za roko, stisnejo, udarijo s predmetom, vendar trdijo, da je to »nesreča«.
• Grožnje z nasiljem – pogosto grozijo z večjim nasiljem ali ubojem, če žrtev ne »posluša« ali se ne »vede pravilno«.
• Obtožujejo partnerko, da »povzroči« nasilje, čeprav je nasilje vedno nedopustno, ne glede na okoliščine.

Povzročitelj nasilja pogosto izkoriščajo obdobja, ko se zdijo zelo ljubeči in obljubljajo, da se bodo spremenili. Po vsakem izpadu besa sledi obdobje »medenih dni«, kjer:

• Izražajo obžalovanje, obljubljajo, da se bodo spremenili, pogosto obljubljajo »več ljubezni« in pozornost.
• Poskušajo manipulirati, da bi žrtev ostala v zvezi in ji dali občutek, da so stvari »spet v redu«.
• Vendar se pogosto vse znova ponovi, ko se začne nov krog nasilja. Čez čas se nasilje stopnjuje in prehaja iz ene oblike v drugo, iz psihičnega v fizično, nato spolno in ekonomsko.

Povzročitelji nasilja pogosto vplivajo na to, kako žrtev vidi sebe in svoje sposobnosti. Ženske, ki doživljajo nasilje, poročajo, da čez čas dobijo občutek nesposobnosti in izgubijo osebno moč:

• Žrtev začne verjeti, da si brez partnerja ne bo mogla ustvariti boljšega življenja.
• Sprejema odgovornost za vse, tudi za partnerjevo nasilje.
• Zakrči svoje sposobnosti in odločitve, saj se boji, da bi bile napačne.

Povzročitelji nasilja so pogosto pretirano ljubosumni in poskušajo zmanjšati žrtvin socialni krog ter ji vsiliti občutek krivde za vsak stik z drugimi osebami:

• Nezaupanje, ki se kaže skozi nenehne obtožbe, da žrtev vara ali izkorišča.
• Nadlegovanje in zloraba za vsak stik, ki ni povezan s partnerjem.
• Uporabljajo grožnje ali dejanja, ki preprečijo partnerki, da bi uživala v običajnem socialnem življenju.

Povzročitelj nasilja pogosto poskušajo racionalizirati svoja dejanja z obtožbami o »provociranju«:

• Trdijo, da »ni bilo tako hudo«, da je to »le trenutna jeza« ali da »si si to zaslužila«.
• Včasih govorijo, da jih je žrtev »izzvala« z določenim vedenjem ali obnašanjem, čeprav nasilje nikoli ni upravičeno in zanj ni opravičila.
• Žrtve pogosto začnejo verjeti, da je njihovo vedenje povzročilo nasilje, čeprav to nikakor ne drži.

Zadnji, vendar zelo pomemben znak je občutek negotovosti ali strahu, ki ga ima žrtev do partnerja. Ženska lahko čuti, da je nekaj narobe, tudi če ni vedno prepričana, kaj točno je:

• Stalna skrb za to, kaj bo partner rekel ali storil, lahko povzroči, da se žrtev počuti v nevarnosti, tudi ko ni neposredne grožnje.
• Občutek, da mora biti »popolna« ali se izogibati določenim temam, da bi preprečila jezo ali nasilje.

Pomembno je poudariti, da je vsak primer nasilja edinstven, vendar vsi ti znaki lahko pomagajo ženski, da prepozna nevarne vzorce vedenja v partnerskem odnosu.

Žrtve nasilja pogosto potrebujejo čas, da prepoznajo, kaj se dogaja, saj so pogosto čustveno navezane na partnerja, finančno odvisne ali izolirane od podpore. Pomembno je, da imajo dostop do virov pomoči v krogu družine in prijateljev in da vedo, da niso same ter da obstaja pomoč, ki jim lahko pomaga zaživeti življenje brez nasilja.

Če prepoznate katerega od teh znakov, se obrnite na pomoč.

Za nasilje, ki ga doživljate, niste nikoli vi odgovorni ali krivi!

Obstaja veliko organizacij in strokovnjakov, ki poznajo značilnosti nasilja ter posledice in vam lahko nudijo podporo in pomoč pri izhodu iz nasilnega razmerja.

Ne bojte se prositi za pomoč. Vsaka ženska si zasluži varno in spoštljivo življenje.

Ali lahko povlečete vzporednice, zakaj ženske vztrajajo v razmerju z nasilnežnem?

Ženske, ki ostanejo v nasilnem odnosu, pogosto delujejo v okviru globokih notranjih konfliktov, ki so posledica različnih vplivov, ki jih težko obvladujejo ali nadzorujejo.

Ključno je razumeti, da to ni vprašanje enostavnega izbora, temveč zapletenih psiholoških mehanizmov, socialnih pritiskov in pogosto globokih travm. Tukaj so nekateri ključni razlogi, zakaj ženske pogosto vztrajajo v razmerjih s povzročitelji nasilja:

Nasilje v partnerskem odnosu pogosto poteka v ciklih. Po izbruhu nasilja pride obdobje »medenih dni«, kjer se povzročitelj nasilja opravičuje, obljublja, da se bo spremenil in žrtvi daje občutek, da bo vse spet v redu. To obdobje lahko vključuje intenzivno pozornost, darila, obljube in izjave ljubezni, zaradi česar žrtev začne verjeti, da je nasilje le »izjemna situacija«, ki se ne bo ponovila. Ko nasilje ponovno izbruhne, žrtev intenzivno išče razloge, s katerimi opravičuje nasilje (šef v službi pritiska nanj, skrbi ga za denar, imel je težko otroštvo ...), in spet verjame v obljube sprememb. Ta nenehni cikel upanja in razočaranja lahko zelo zmede žrtev.

Ženske, ki se znajdejo v nasilnih odnosih, pogosto čutijo, da nimajo drugih možnosti, kot da ostanejo. Strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če zapustijo partnerja, je lahko zelo močan:

Strah pred maščevanjem: Nasilneži pogosto grozijo s hudimi posledicami, če jih bi žrtev želela zapustiti. To lahko vključuje fizično maščevanje, grožnje s smrtjo ali povzročanje škode drugim ljubljenim osebam.

Strah pred osamljenostjo ali stigmatizacijo: Nekatere ženske so prepričane, da jih družba ne bo podprla, če zapustijo partnerja. Strah pred osamljenostjo in občutek sramu pred prijatelji, družino ali celo otroki, ki bi jih lahko prizadela ločitev, pogosto zadržijo ženske v nasilnem odnosu.

Povzročitelj nasilja pogosto poskrbi, da žrtev začne dvomiti o lastni vrednosti, inteligenci in sposobnostih. Zasmehovanje, poniževanje in obtoževanje žrtve za vse težave v zvezi lahko ustvarijo občutek, da je žrtev »kriva« za nasilje in da ni dovolj dobra, da bi našla ljubezen ali srečo v drugem razmerju.

V mnogih primerih je ekonomska odvisnost od partnerja ključni dejavnik, ki preprečuje žrtvi, da bi zapustila nasilniško razmerje. Ženske, ki so finančno odvisne od partnerja, se pogosto bojijo, da ne bodo mogle preživeti same ali poskrbeti za svoje otroke, če zapustijo nasilnega partnerja. Povzročitelji nasilja pogosto izkoriščajo to finančno odvisnost kot sredstvo nadzora in manipulacije, žrtve pa lahko razvijejo občutek brezizhodnosti, ker ne vidijo, kako bi lahko preživele izven tega odnosa.

Mnoge ženske, ki so žrtve nasilja, ostanejo v odnosu, ker se bojijo, kako bi ločitev vplivala na njihove otroke. Strah, da bi se otroci soočili z večjim nasiljem, travmami ali celo, da bi jih izgubile zaradi skrbništva, je pogosto en od razlogov, da se žrtve ne odločijo za odhod. Ženske pogosto menijo, da je bolje ostati v nasilnem okolju, čeprav vedo, da to ni dobro zanje, ker se bojijo, da bodo otroci še bolj trpeli v primeru razhoda.

Veliko žensk vztraja v nasilnem odnosu, ker si želijo, da bi partner spremenil svoje vedenje. Ko partner obljublja, da se bo spremenil, in izraža obžalovanje, žrtev pogosto upa, da bo do spremembe res prišlo. Upanje na boljši jutri, obljube, da bo partner »spremenil svojo naravo« ali »dal vse od sebe«, so lahko zelo močne motivacije, da ženska ostane v razmerju, kljub preteklim izkušnjam.

Ko žrtev preživlja dolgotrajno nasilje, lahko razvije psihološko vez do nasilneža, ki je znana kot »Stockholmov sindrom«. To je stanje, v katerem žrtev začne identificirati z nasilnežem, verjeti v njegovo verzijo zgodbe in celo upravičevati njegovo vedenje. Žrtev lahko misli, da pozitivni trenutki, ki jih preživita skupaj, odtehtajo vse preživeto nasilje, ki ga doživlja v tem odnosu, in da bo partner v prihodnosti dejansko spremenil svoje vedenje.

V družbenem okolju je lahko prisoten močan pritisk na ženske, da vztrajajo v razmerjih, ne glede na to, kako nasilna so. Tradicionalni pogledi na zakonske obveznosti, družinske vrednote ali verovanje v to, da »zakon ne sme biti prekinjen«, lahko ženejo ženske k vztrajanju v odnosih, ki so sicer uničujoči. Prav tako je lahko prisoten strah pred negativnimi socialnimi posledicami ločitve ali samostojnega življenja.

V nekaterih primerih žrtve dolgo časa ne prepoznajo, da so v nasilnem razmerju, ker je nasilje postopno, subtilno ali pa so že od otroštva navajene na nasilno vedenje. V takih primerih se nasilje pogosto začne kot nekaj, kar se zdi »normalno« – morda kot »ostro vedenje« ali »močneje izražene čustvene reakcije« – kar počasi preraste v druge oblike nasilje. Žrtve lahko verjamejo, da so »izvor« težav v zvezi same ali pa da je to »del odnosa«.

Vztrajanje v nasilnem razmerju je pogosto posledica kombinacije psiholoških, čustvenih, socialnih in ekonomskih dejavnikov. Vse te plasti pomenijo, da so ženske v tovrstnih odnosih pogosto v stanju globoke notranje in zunanje neizhodnosti in občutkih nemoči in strahu.

Pomembno je, da družba razvija podporne sisteme, ki žrtvam omogočajo, da prepoznajo nasilje, se osvobodijo ciklov nasilja in si povrnejo lastno moč in neodvisnost. Razumevanje teh kompleksnih vzorcev je ključno za oblikovanje bolj učinkovitih in podpornih rešitev za žrtve družinskega nasilja.

V večini prijavljenih primerov nasilnež dobi prepoved približevanja žrtvi, kar pa glede na porast nasilja in tudi femicidov ni dovoljšen ukrep. Menite, da bi morale biti kazni strožje?

Prepoved približevanja je le ena od mnogih možnih zaščitnih ukrepov, in čeprav morda ne zadošča v vseh primerih, predstavlja pomemben korak pri zaščiti žrtev.

Samo kazen, brez podpornih ukrepov, kot so programi za obvladovanje agresije, svetovanje, psihoterapija ali pomoč pri socialni reintegraciji, pogosto ne vodi v trajne spremembe obnašanja. Če povzročitelji nasilja nimajo priložnosti za resnično soočenje s posledicami svojega vedenja in odgovornosti zanj, obstaja večje tveganje, da se nasilje ponovi.

Programi, ki pomagajo povzročiteljem nasilja preoblikovati vrednote, obvladovati čustva in razvijati nove vedenjske vzorce, so ključni pri preprečevanju ponavljanja kaznivih dejanj. Takšne programe je treba redno in sistematično izvajati v zaporih, zavodih in kot sestavni del kazenskih ukrepov.

Femicid, najhujša posledica nasilja v družini, so tragični uboji žensk zaradi partnerjevega nasilja. Za preprečevanje takšnih dogodkov je nujno izvajati proaktivne zaščitne ukrepe. Pomembno je že zgodaj, od vrtca naprej, širiti ozaveščenost o zdravih odnosih, enakosti in ustreznem reševanju konfliktov.

Ženske so najbolj ranljive za uboj ali umor, ko se odločijo zapustiti nasilnega partnerja. Opozarjamo in svetujemo, naj se nikakor po razhodu ne sestajajo z njim na samem, četudi bo njegov razlog tehten, saj je to izjemno nevarno za vaše zdravje in življenje. S povzročiteljem nasilja se ne sestajajte v avtu, v dvigalu, na kavi in ne v njegovem ali vašem domu. Svetujemo, da se brez tretje osebe, odvetnika, prijateljice ali policije z njim nikakor ne sestajate. Policija vam lahko nudi spremstvo na dom, da vzamete svoje osebne stvari, v primeru, če ste podali prijavo nasilja.

Javno ozaveščanje o femicidih in nasilju nad ženskami ter poročanje o teh temah brez stigme ali obsojanja žrtev lahko pripomoreta k večji občutljivosti javnosti na to perečo temo.

Žrtve nasilja potrebujejo celovito podporo, vključno z varnostnimi načrti, kriznimi centri, varnimi hišami in svetovalnimi storitvami, da se jim omogoči varen izhod iz nasilnih situacij. Pomembno je, da žrtve poznajo svoje pravice in vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč.

Le celosten pristop, ki združuje kaznovanje in rehabilitacijo povzročiteljev, preventivne ukrepe in podporo žrtvam, pripomore k zmanjševanju nasilja in preprečevanju femicidov.

PREBERITE ŠE -> Ste ujeti v odnos s »temnim empatom«? Tako škodljive so lahko te osebe

Ali ste si ogledali film Konča se z nama?

Sem.

Vzbudil je marsikatero polemiko, kjer prevladujejo očitki, da prelahkotno obravnava te teme. Kako film komentirate vi?

Film Konča se z nama lahko sproži pomembno razpravo o temah, kot so nasilje v intimno partnerski zvezi in odločitve, s katerimi se soočajo žrtve. Vendar pa se je pomembno zavedati, da resnična vprašanja, ki jih žrtve nasilja postavljajo, niso vedno tako preprosta in hitro rešena, kot to morda prikaže film.

Pomembno je, da se o teh temah pogovarjamo odgovorno in občutljivo, saj le tako lahko dosežemo prave spremembe, ki so potrebne za preprečevanje nasilja in zaščito žrtev.

Primarna družina je prvo okolje, kjer se učimo o odnosih, zaupanju in temeljnih vrednotah ljubezni, spoštovanja ter skrbi za druge. Otroci opazujejo, kako odrasli v družini komunicirajo, rešujejo nesoglasja in izražajo čustva, kar vpliva na njihovo dojemanje, kaj pomeni zdrav odnos. Ko otroci odraščajo v varnem in podpirajočem okolju, imajo boljše temelje za razvijanje zdravih odnosov kasneje v življenju.

Ko pa je družinsko okolje prežeto z nasiljem, zlorabo ali zanemarjanjem, se te temeljne vrednote lahko izkrivijo. Otroci, ki so priča nasilju ali ga doživljajo, se pogosto naučijo, da so konflikt, nadzor in nasilje del običajnih odnosov. Lahko postanejo občutljivi za ponavljanje toksičnih vzorcev bodisi kot žrtve bodisi kot povzročitelji. Obenem pa doživljanje takšne travme pogosto prinese občutke strahu, nizke samopodobe in težav pri navezovanju na druge.

Film prinaša prikaz tega, kako družinsko nasilje vpliva na posameznika skozi življenje. Zgodba sledi protagonistki Lily, ki je odraščala v nasilnem domu. Čeprav si obljubi, da nikoli ne bo sprejela nasilja v svojih odnosih, se skozi njeno življenje in odnose pokažejo boleči vplivi preteklosti. Film poudarja težo odločitev, ki jih sprejema Lily, ko se sooča z dilemo med ljubeznijo in spoštovanjem do sebe. Prikazuje, kako je soočenje s preteklostjo in prekinitev škodljivih vzorcev v družini ključnega pomena za vzpostavljanje zdravih odnosov.

Film pokaže, kako se Lily ni mogla spomniti, da jo je partner udaril in porinil po stopnicah, saj je spomine na nasilne dogodke potisnila v nezavedno, kjer njena psiha uporabi mehanizme disociacije kot zaščito pred resničnostjo. Po vsakem incidentu njen partner manipulira s situacijo in vztraja, da se je vse zgodilo zaradi nesreče – kar je značilen psihološki pritisk, zaradi katerega žrtve pogosto dvomijo o lastnem dojemanju resničnosti. 

Ko govorimo o disociaciji v kontekstu nasilja nad ženskami, gre za psihološki mehanizem, kjer se žrtev oddalji od boleče resničnosti. To lahko vključuje zanikanje, minimiziranje ali ločevanje od dogodkov, da se zaščiti pred preplavljajočimi čustvi ali travmo. Disociacija omogoča žrtvi, da preživi v neznosnih okoliščinah, a lahko vodi tudi do kompleksnih psiholoških težav, ki zahtevajo strokovno pomoč.

Nasilje nikoli ni romantično, saj ima hude posledice za žrtev nasilja. Okrevanje po nasilju je proces, ki zahteva veliko dela na sebi in podpore. Ta zgodba izpostavlja pomembno sporočilo o tem, kako globoko otroške izkušnje vplivajo na naš občutek meja in samopodobe ter kako težko je prekiniti cikel nasilja. Vendar pa je treba biti kritičen do vsebine in se zavedati, da film ni realističen prikaz nasilja.