Bruno Šimleša: Ko je bila hči majhna, sem pogosto slišal ta (globoko ponižujoč) stavek

»Vaša žena je lahko srečna, ker vi pazite na otroka.« 

Ko je bila najina hči majhna, sem ta stavek slišal neštetokrat. Vem, da so me tisti, ki so ga izrekli, pravzaprav želeli pohvaliti, a meni se je vedno zdel globoko ponižujoč. To pa zato, ker nisem neki poveličevani varuh, katerega naloga je »malo popaziti na otroka, da si mama lahko odpočije«.

Ne, sem starš in moja naloga je vzgajati najinega skupnega otroka ter skrbeti zanj v enaki meri kot žena. Če sva oba zaposlena, ni prav nobenega razloga, da skrb za otroka ne bi bila razdeljena 50:50. 

50:50 seveda ne pomeni, da si bova vsako vlogo in obveznost razdelila na pol. Med drugim tudi zato ne, ker imamo moški (zlasti v prvem letu otrokovega življenja) nekaj bioloških omejitev pri skrbi zanj. Vendar pa 50:50 vsekakor pomeni, da bi morala v to skrb oba vlagati približno enako količino časa in energije. Če torej oba delava izven doma, je edino smiselno, da tudi doma postoriva enako! 

V najini družini se je to izkazalo tako, da se je žena ...