Oglaševalci in prireditelji v veselem decembru pogosto poudarjajo partnersko in družinsko povezanost v tem obdobju, romantiko, ljubezen, odpuščanje ... A vendarle, nekateri so v tem času osamljeni. Ali se vam zdi, da prazniki pri nekaterih le še poglobijo stisko in jim nikakor ne morejo pričarati nasmeha na obraz?

Da, zagotovo so nekateri v tem času še bolj nesrečni. Se mi zdi, da se ob praznikih pokažejo rezultati našega bežanja skozi leto. Vedno nas določene točke v življenju soočajo s tem, kar nosimo v sebi in od česar se v resnici ne da zbežati. Če se celo leto ne razumemo, ne vlagamo v odnose, potem se zagotovo tudi ob praznikih ne bomo zares srečali. Včasih smo v krogu družine, ker ne moremo biti nikjer drugje ali pa si naključno najdemo nekaj prijateljev, ki so prav tako osamljeni kot smo mi. Vendar spoznamo, da ob takih praznikih potrebujemo pristno, globoko povezanost, da si želimo srečanja z nekom, ki nam nekaj pomeni, da si želimo začutiti toplino v srcu in da si ne želimo samo navidezne družbe. Poleg tega pa se tudi tistim, ki vlagajo v svoje sedanje odnose, v času praznikov radi prebudijo spomini na otroštvo, na preteklost, na vse tiste praznične dni, ki niso bili srečni. Ta čas ima res takšno moč, tudi zaradi medijev in družbe, da se nam lahko vtisne slaba izkušnja zelo globoko v zavest. Sedaj pa si predstavljajmo osebo srednjih let, ki ima slabe spomine na otroštvo, oddaljene odnose s svojo družino in je danes zelo karierno naravnana. Ob praznikih se mora takšna oseba srečati z osamljenostjo, s tesnobo, hkrati pa še z vsemi slabimi spomini na otroštvo. Grozno, zato verjamem, da takšni praznike prav sovražijo.



Vse bolj se zdi, da smo se nalezli zahodnjaškega materialnega doživljanja praznikov. Prodajalne in izložbe so okrašene že novembra, praznična ponudba nam tako rekoč ne pusti dihati. Bi rekli, da smo malce pozabili na pristen čar praznikov, na doživljanje samega odnosa, bližino ljubih ljudi?

Da, smo pozabili, seveda, če pogledamo to mrzlično nakupovanje. Pozabili smo, da se odnosi gradijo vsak dan in ne samo za praznike! Verjamem, da si tako zelo prizadevamo z darili in z najboljšo pogostitvijo ravno zato, ker si tako noro želimo, da bi bili opaženi, da bi se počutili pomembne, ljubljene, sprejete. Želimo si, da nas imajo radi, in ne želimo si, da bi se komu zamerili. Nekateri vzamejo kredit, da lahko nakupijo vsa darila, in čeprav se zdi to neumno, bi rekla, da so to ljudje, ki trpijo, ki se bojijo, da jih ne bomo več imeli radi, če ne bodo imeli darila. To so ljudje, ki se bojijo, da nimajo nič drugega, kar bi lahko dali, in si z darili kupujejo malo pozornost. Nekdo, ki verjame v svojo vrednost, bo za praznike podaril svoj čas, mogoče ljubezensko pismo, doma izdelan darilni bon za masažo in bo verjel, da je to dovolj.


Zdi se mi, da se ob praznikih pokažejo rezultati našega bežanja skozi leto. Vedno nas določene točke v življenju soočajo s tem, kar nosimo v sebi in od česar se v resnici ne da zbežati. Če se celo leto ne razumemo, ne vlagamo v odnose, potem se zagotovo tudi ob praznikih ne bomo zares srečali.



Kako tako intenzivno oglaševanje vpliva na družine in posameznike v pomanjkanju? Včasih se zdi, da boš slabše sprejet, če ne zmoreš uresničiti materialnih želja.
Težje je razložiti otroku, da je njemu Božiček prinesel slabše darilo, ker so doma revni, kot pa sošolcu, pri katerem doma niso revni. Ta ideja o Božičku in dobrih možeh, ki obdarujejo, bi se morala preoblikovati. Tudi otroci iz bogatih družin so nesrečni, saj velikokrat ne zmorejo sprejemati vsega. Dobijo ogromno igrač, ki nimajo več nobene vrednosti. Zaželijo si in dobijo. Ne naučijo se, kaj pomeni pričakovanje, vztrajanje, presenečenje in velikokrat ti otroci ne vedo, kaj so odnosi, bližina.  



Kako bi v tem obdobju opogumili osamljene? Morda so ravno končali bolečo zvezo, morda se ločujejo, so v slabem partnerskem odnosu, so ovdoveli in prvič preživljajo praznike sami?

Prazniki so odlična priložnost za jok, za očiščenje. Noben čas v letu ni tako primeren za poslavljanje kot je december. Prazniki ne potrebujejo biti nujno srečni. Ne moremo in nikoli ne bomo vsi srečni na isti mesec v letu. Pomembno je, da si upamo biti to, kar smo. Letni časi nam sami narekujejo, kaj je bistvo tega časa. Pomlad prinaša rojstvo, poletje cvetenje, zorenje, jesen poslavljanje in zima počitek, mirovanje, inventuro notranjega sveta, zato da ugotovimo, kaj bomo nesli naprej v pomlad, kaj je tisto, kar bomo posadili in kaj bo v naslednjem letu cvetelo. Govorim o naravi, vendar je to tudi naraven proces človeka. Ob koncu leta pišemo nove cilje in želje, začenjamo znova. Bistvo praznikov je biti v stiku s sabo, s svojimi željami, s svojimi čutenji. Osamljenim bi dala vzpodbudo, da ni treba, da so srečni, da lahko jokajo, da lahko čutijo žalost, da si lahko praznike oblikujejo po svoje. Naj si napišejo, kaj najbolj pogrešajo, kaj je tisto, kar je ločitev odnesla s sabo, kaj je tisto, kar je letos drugače kot pretekla leta, in kaj si želijo. Ko si dovolimo začutiti žalost od katere bežimo, nas očisti in vedno prinese nekaj novega. Vedno! Ko si bodo samski, ovdoveli, ločeni dovolili začutiti žalost in se z njo sprijaznili (je ne odrivali), se bodo sčasoma olajšali in nastal bo prostor za nove ideje, za kreativnost. Kar naenkrat bodo opazili, da je to čas priložnosti.


Verjamem, da si mnogi tako zelo prizadevajo z darili in z najboljšo pogostitvijo ravno zato, ker si tako noro želijo, da bi bili opaženi, da bi se počutili pomembne, ljubljene, sprejete. Nekateri vzamejo celo kredit, da lahko nakupijo vsa darila.

Če bi imeli čarobno moč, da na novo zastavite praznike in določite nova pravila igra, kakšna bi ta bila? Kako bi po vaše preživljali veseli december družine, otroci, samski, posamezniki?

Če bi imela čarobno moč, bi spremenila bistvo obdarovanja! Otroke bi učila, da dobri možje prinašajo vero, ljubezen do sebe in čarobno moč, da si v novem letu sami ustvarimo točno to, kar si želimo. Želim si, da bi ljudje v to verjeli kot odrasli, da bi se zavedali, da imamo mi moč ustvarjati svojo sedanjost, da lahko dosežemo kar koli, če si želimo. Želim si, da bi ljudje prejeli vsako leto vrečo ljubezni. Nekateri smo iz boleče preteklosti ustvarili odnose, v katerih še vedno trpimo in dobimo le malo te ljubezni, ki bi si jo zaslužili. Ko čutimo, da nas ima nekdo rad, da nas sprejema, smo sposobni ustvarjati čudeže! Zato naj Božiček prinese raje objem in naj nas objema tako dolgo, da se v objemu izgubi vsa žalost, pogrešanje. In pri vsem tem nam pomaga vera, da je vse to mogoče!



Ko si bodo samski, ovdoveli, ločeni dovolili začutiti žalost in se z njo sprijaznili (je ne odrivali), se bodo sčasoma olajšali in nastal bo prostor za nove ideje, za kreativnost. Kar naenkrat bodo opazili, da je to čas priložnosti.


Jaz ne pravim, da je lahko preživljati praznike sam, brez topline, ljubezni. To je naša hrana, s tem rastemo, se razvijamo, to je naša droga! Želim samo sporočiti, da nikjer ni pravila, da mora kar biti tako, da je lahko naslednje leto drugače, če začnemo sedaj. Vsaka bolečina je naša priložnost za spremembo. Samskim je najtežje sprejeti dejstvo, da morajo najprej sami sebe ljubiti. To je tako boleče sporočilo za vse, ki so samski. Zdi se krivično, saj se morajo odpovedati temu, po čemer najbolj hrepenijo. Ampak meni osebno je bilo to največje darilo, da sem se srečala s svojo žalostjo, z bolečino, jezo, osamljenostjo, tesnobo in začela znova. Iskreno in pristno, korak za korakom, včasih nepotrpežljivo, ampak vztrajno, v smer, ki sem si jo začrtala. V smer odnosov, ljubezni do sebe, in to želim tudi vsem bralcem. Naj bo leto 2018 vaše, polno vašega kreiranja in ljubezni.