Do privlačne in samozavestne Monike moški niso bili ravnodušni. Kljub temu je vztrajala v samskosti. V službo, trgovino, na sprehod, tudi na kavo je šla sama. In vedno je bila videti zadovoljna. Zdelo se je, da je takšen življenjski slog njena neomajna izbira. Nekega dne se je začela pojavljati v družbi moškega, ki po ničemer ni bil tako poseben, da bi se Monika odpovedala samskosti. In to ni vse. Poročila sta se in glede na srečo, ki jo izžarevata, jima zlata poroka ne uide. Radovednost mi ni dala miru in ob priložnosti sem zdaj gospo Moniko le vprašal, kako to, da se je precej časa vzdrževala moške družbe. Brez posebnega razmišljanja mi je rekla: »Veš, končno sem srečala moškega, ki zna poslušati.«

Preberite še: Najprej ljubezen, potem izolacija

Torej drži, da za vsako bolezen obstaja zdravilo oziroma ima vsaka oseba nekje nekoga, samo treba ga je srečati. Če ljubezen ne bi bila prisojena prav vsem, je Bog ne bi podaril ljudem. Gre le za to, da je dragi Bog hotel življenje popestriti in pripadajoče polovice človeških bitij malce pomešal. Kot pove D. Maksimović: »Ljubezen je lepa, samo dokler jo čakamo,« oziroma dokler jo ona in on iščeta. Življenje je čudež. Mnogokrat je upanje na dogodek veliko lepše kot sam dogodek. Za marsikoga je dan pred praznikom lepši kot praznik. Tisti, ki zna poslušati in prisluhniti, zna tudi počakati. Prava doživetja naredijo prave osebe v pravem trenutku in ob pravem času. Žal ljudje ne znamopočakati, vse hočemo zdaj in tukaj. Kairos, bog sreče, najmlajši sin Zevsa, neučakane nerad obišče.

Premisli, človek

Verjetno si niti Shakespeare ni predstavljal, da bo s svojim preprostim rekom Preden kaj rečeš, poslušaj dal velikanski in skoraj aksiomatični prispevek humani komunikologiji. Citirana Shakespearjeva misel globoko pronica v fenomen energijskega srečevanja dveh umov (G. Simmel) ali drugače povedano, v odnos med vsaj dvema osebama. V tej bridki misli tiči skrivnost uspešnega odnosa med ljudmi, še posebej med dvema, ne glede na komunikacijski kontekst oziroma okoliščine, v katerih se srečata. Ljudje se običajno zatečemo k pregovoru Preden kaj rečeš, dobro premisli. Ta napotek morda ni napačen, toda ni dovolj za dober odgovor partnerju oziroma partnerici. Dober odgovor je tisti, kibo krepil zaupanje in osvobajal erotično energijo obeh kot temeljnega fenoma človeške eksistence. Namreč, erotično naj bi bila centralna dimenzija intersubjektivnosti, pomeni izvir življenjskih izkušenj in ustvarjanja smisla. Erotično je tista energija, ki vsiljuje aktiven odnos oziroma komunikacijo med spoloma. Za kakovosten odnos pa je zelo učinkovito, če moški (med drugim) da prednost dami in ji prisluhne.



Veste, kaj je empatija?

Namreč, samo v dvosmernem recipročnem interaktivnem procesu je mogoče razvijati empatično projekcijo v čustva, potrebe, želje in pričakovanja partnerja. Če kje, je empatija usodno pomembna v razvoju kakovostnega žensko-moškega razmerja. Spolna razmerja so najbolj naravno okolje, v katerem se dosega uresničevanje sintagme o empatiji Čutim, da čutiš, kar čutim (D. Stern). Gre za komunikacijske učinke, ki omogočajo ustvarjanje medsebojnega razumevanja, ki partnerjema omogočajo nesluteno lepa doživetja. Humana eksistenca je v bistvu razdrta z razcepom v osnovi življenja oziroma z dejstvom, da fenomen erotičnega nedvoumno počiva v dejstvu diskontinuitete v samem bitju, ki nikoli ne more biti popolno. Zato je komuniciranje med spoloma posledica lepote razdvojenosti človeškega bitja in trajna avantura iskanja najboljšega načina združevanja s »svojo« drugo polovico.

Moški ne razumejo žensk

Raziskave kažejo, da je večina žensk prepričana, da jih moški ne razumejo dovolj ter da zato marsikaj lepega zamujata oba. V moškem svetu pa je opaziti prepričanje, da je veliko bolj pomembno žensko ljubiti kot jo poskušati razumeti. Moški so iz tega stereotipa ustvarili mačistični pregovor, ki pravi, da je prizadevanje razumeti žensko najcenejše zapravljanje časa. Namreč, večina moških je prepričana, da tudi same pogosto ne razumejo sebe, kako naj jih torej razumejo oni. Zagotovo so ti duhoviti stereotipi samo dobrosrčna šala moških, s čimer kažejo svojo nemoč v srečanju s skrivnostno močjo ženske oziroma njeno seksualnostjo. Ta pa je najbolj zapleten in skrivnosten pojav, zavit v vznemirljivo lepoto, ki očara tako močno kot pogled v globoko in srhljivo magijo očesa. Katerega koli! Ta moč božanske volje poganja svet. Moški to stvarnost čutijo, ženske pa se je zavedajo.

Preberite še: Ena mati, trije očetje

Zgodovina odnosov med spoloma kaže na nezmožnost ujeti naravo ženske, zato je večna uganka, ki vzbuja radovednost, pri nekaterih moških pa tudi strah. Moški so tako prestrašeni, da se mi smilijo (Sh. Hite). Edino, kar drži, je, da njo najbrž razume samo njen stvaritelj. Kljub temu je ženskam pomembno, da imajo nekoga, ki jim prisluhne. Pripravljenost moškega, da prisluhne ženski, je umna uporaba »molka«, ki pri njej odpira dušo in zaupanje, pri njem pa odpira pot k njenemu da. Besede so, kot sem že zapisal, bitja, ki imajo zasebno življenje, izmuzljivi organizmi, ki jih je težko ujeti in zadržati; so skrivališča in tudi skrivnostni kraji, v katerih prebivajo skrivnosti. In če so močne, jih je težko nadzorovati. Naplavijo marsikaj. Moški, ki obvladuje tehniko »molčeče« komunikacije oziroma zna poslušati, je sprejet v svet neskončne skrivnosti vznesene ženske narave. Mimogrede, zanj je zelo zanimivo to, kar ženska o sebi pripoveduje, je pa večinoma prikrajšan za vzburljivost tistega, kar zamolči, če ne zna prisluhniti.

Pogovor je prava vez

Umetnost prisluhniti sprošča zavore podzavesti, v kateri se skriva vsa lepota ženskosti, do katere dospejo samo tisti moški, ki znajo poslušati. Torej v kulturi komunikacije med žensko in moškim velja tradicionalna paradigma povej in poslušaj. Človeku, ki zna poslušati, se samo pove tudi tisto, po čemer ne sprašuje. Seveda, ti dve vlogi, poslušaj in povej ali povej in poslušaj, sta v nenehni sublimirani dialektični interakciji, ki ustvarja pogovor dveh bitij kot njuniinherentni potrebi. Ali če parafraziramo Oscarja Wildea, nepogrešljiva vez vsakega tovarištva, naj bo prijateljstvo, zakon in še posebej ljubezen, je pogovor, ki ga sestavljata pripovedovanje in poslušanje kot nepogrešljiva elementa.



Skratka, prepletanje pripovedovanja in poslušanja je ključ do razumevanja med žensko in moškim ter skrivnost tkanja vzvišenih občutkov, ki jim ljudje vse podrejajo. Pozorno poslušanje omogoča, da moški sliši poleg zavestnega tudi glas tistega, kar prebiva v sferi nezavednega. Morda ni odveč, če omenimo nasvet Victorja Hugoja moškim: »Ko se pogovarjaš z žensko, poslušaj, kaj ti govori z očmi.« »Duša, ki govori z očmi, lahko ljubi s pogledom« (G. Adolfo). Prisluhniti ženski, ko govori, je kazanje spoštovanja dame v ženski. Ko bodo moški dojeli pomen sporočila sintagme Preden kaj rečeš, poslušaj, se bo začela pisati nova zgodovina žensko-moških odnosov, ki ne bo več obremenjena s težnjami ukinjanja, ampak slavljenja obstoja spolov kot najlepšega darila narave – človeku.