Eno od izjemno pomembnih vprašanj odnosa je, ali ga razširiti z otrokom, torej da nastane družinica. Kaj menite, je to preprosta dilema? Za številne sploh ni dilema, ker si oba partnerja želita postati starša. Mnogi se niti ne dogovorijo, da bi imeli naraščaj, pa so srečni, ko žena zanosi, in se veselijo dojenčka. Nekateri pari se nekako domenijo, da bi se počasi odločili za otroka, in se zgodi tako hitro, da je ženska kar v šoku, ker se ji na novo misel niti še ni uspelo pripraviti. Pove, da je bila kar malce negotova in pretresena, ko je videla plusek na nosečniškem testu, a vseeno vesela in ganjena, sploh ko je opazovala moža, kako srečen je bil ob tej novici in jo je nemudoma začel še bolj razvajati in božati. 

Ona je obupana, ne razume, zakaj se mu je tako težko pripraviti na to, da bi razširila njun odnos še na vlogo staršev. Ko ji je poprej govoril, da noče otrok, mu kar nekako ni verjela. 

Zgodba para 


So pa tudi pari, v katerih si običajno ona želi otroka, on pa ne. Kaj storiti? Nikogar ne moremo prisiliti v nič, česar sam noče storiti, se strinjamo? Oba sta visoko šolana, ona tudi nekaj let v tujini, a se je vrnila v domovino, ker je partner ostal tu in delal kariero. Tudi sama je ambiciozna in delovna. Ker se približuje sredini tridesetih let, je začela vedno bolj pritiskati na moža, da bi se odločil za otroka. On je neomajno trdil, da ga nikakor noče, ne zdaj in ne kasneje. Da se ne vidi kot oče, sploh zaradi težkega otroštva, ko se je sam sebi zaobljubil, da ne bo na ta svet porinil svojega potomca, nikoli. In te zaobljube ne namerava prelomiti. Ona je obupana, ne razume, zakaj se mu je tako težko pripraviti na to, da bi razširila njun odnos še na vlogo staršev. Ko ji je poprej govoril, da noče otrok, mu kar nekako ni verjela. 

Nikoli ji ni nič obljubil, to je res. Na njene pobude je vedno odgovarjal, da jih ne bosta imela in naj se s tem sprijazni. Imata lep življenjski standard, prijatelje, dva kužka in on ne potrebuje več. Zadovoljen je s svojo kariero, dela do večera in to ga osrečuje. Nikakor se ne bo prelevil v osebo, ki ponoči ne bi spala, ki bi mu odžirala možnosti potovanja in aktivnosti, ki jih ima rad. Gospod meni, da bi ga otrok za vse življenje priklenil nase, in tega si že ne bo storil. 

Sedita pred mano in čakata nasvet oziroma rešitev. Nimam čarobne paličice, da bi takšno kvadraturo kroga rešila, ko eden nekaj hoče, drugi pa to kategorično zavrača. Kaj bi vi naredili v takšnih okoliščinah? 

Foto: Evgeny Atamanenko/Shutterstock

Vsak rine v svojo smer 


Zdi se mi pomembno osvetliti različnost njunih pričakovanj in želja. Kar je njemu pomembno, njej ni. Pa smo se malce bolj resno poglobili v njun partnerski odnos, ki je po dobrem desetletju postal kar pošteno odtujen in prazen, ker si nista vzela časa drug za drugega. No, seveda sta šla dvakrat na leto na daljše potovanje, a tam se nista kaj prida povezala, ker sta tudi na potovanjih imela različne zamisli in želje, pa sta se venomer kregala, čigava bo obveljala. Povesta, da se imata rada, a da sta od vseh prepirov in nesposobnosti prilaganja že zelo izčrpana. Kako se torej uskladiti na približno zdrav skupni imenovalec, če ni prav veliko elementov, ki bi jih dali pod črto? 

Kot vidite iz opisanega, sta frustracija in nemoč obeh, predvsem nje, ogromni. Nista ravno srečna in zadovoljna v odnosu, intimna nista že kar dolgo časa, ker njemu ni do seksa, sploh po njenem »teženju« in prepričevanju, da spočneta otroka. Pogovarjata se nič kaj, se pa seveda zelo hitro razburita in si potem očitata še marsikaj za nazaj. Menite, da bi bilo v redu, da v tako podrt odnos pride še dojenček? Žal še vedno pri nekaterih parih velja zelo toksično prepričanje, da bo otrok rešil odnos. To preprosto ni mogoče, ker kvečjemu podre partnersko dvojino in jo je treba na novo ustvariti, seveda z upoštevanjem novega člana družinice. 

Foto: United photo studio/Shutterstock

Dvomi, strahovi in ločitev 

Mogoče se sprašujete, zakaj se naša gospa ne loči? Strah jo je. Z možem sta ustvarila kar lepo skupno premoženje, materialno jima ni nič hudega. Navajena je nanj. In če se zdaj loči, kje bo pri teh letih našla primernega moškega, s katerim bi začela novo zvezo, kje je nato morebiti še otrok! Pravi, da ne bi rada rodila pri štiridesetih, torej je v resnem precepu, ali pozabi na svojo biološko uro in željo roditi ter se podredi moževemu neomajnemu stališču, da ne bo imel otrok, ali pa se razide in najde moškega, s katerim bi lahko uresničila svojo željo. No, tega se na smrt boji. 

Ko smo se pogovarjali o njunem odnosu, sta oba ugotovila, da takole mimobežno res ni prijetno živeti skupaj. Nista zadovoljna, nista slišana in partnerske komunikacije tako rekoč ni. Naslednji naročeni termin sta preklicala, tako da sem zgolj iz kuloarjev slišala, da sta se ločila in da je baje pobudo dal on. 

Kot že vemo, je v partnerskem odnosu res težko najti srednjo pot, ki bi bila kolikor toliko sprejemljiva za obe strani. Zato toliko bolj poudarjam spoštljivo in sočutno komunikacijo, ki lahko vodi do uskladitve mnenj, želja, potreb in vizij skupnega življenja. 

Odnos gradimo od prvega dne 

Torej, kako se uskladiti, če je razlika tako velika in ni možno skleniti nobenega kompromisa? Kaj bi vi naredili? Predlagam, da ne sodite in ne obsojate, saj smo vsi krvavi pod kožo in se lahko tudi sami kdaj znajdemo v podobno zagatnih okoliščinah. Zato še toliko bolj poudarjam, da je pomembno od prvega dne graditi iskren in čuječ partnerski odnos, v katerem se različna človeka povezujeta s komunikacijo in tudi kompromisi, ki jih oba sprejmeta čistega srca. Ni preprosto, a z veliko ljubezni, volje, vizije in želje skupaj dobro krmariti partnersko barko se da. Lahko pa v pomoč poiščete tudi ustreznega strokovnjaka. 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.