Carl Jung je prav poetično nekoč menda rekel: »Srečanje dveh osebnosti je podobno stiku dveh kemičnih snovi; če med njima pride do reakcije, se po njej obe spremenita.« Njegov »mentor« Sigmund Freud je odpravil zatreskanost rekoč, da gre za blokirani ali zapozneli spolni nagon. Havelock Ellis, angleški zdravnik, ki je preučeval človeško seksualnost, je romantično privlačnost poimenoval »seks plus prijateljstvo«, kar je rahlo pomanjkljiv opis za vse tiste podivjane metulje v trebuhu. Romantična strast naj bi bila mistična, a danes razpolagamo z vse več znanstvenimi podatki o tej strasti. In ko se zavemo, da smo tudi ljudje živali, vse postane še bolj jasno.



Kaj dobim, če ti dam priboljšek?

»Morda do zatreskanosti vsaj delno pride zaradi ene izmed naših najbolj primitivnih lastnosti – zaznavanja vonja,« zapiše avtorica. »Vsak človek ima svoj osebni 'vonjalni odtis', ki je tako svojstven, kot so svojstveni naš glas, roke in razum. Kot novorojenčki lahko prepoznamo vonj svoje matere in z odraščanjem postanemo sposobni zaznati več kot 10.000 različnih vonjev. Če je narava naš vodnik, smo verjetno dovzetni za vonljive vabe.«

Številna bitja zapeljujejo z vonjem. V 19. stoletju je to zelo dobro dokazal francoski naturalist Jean Henri Fabre.



»Nekoč je našel kokon lepega nočnega pavlinčka. Prinesel ga je v svojo podeželsko hišo in ga čez noč pustil v svoji delovni sobi,« opisuje. »Naslednje jutro se je zgodila metamorfoza in iz kokona se je vsa lesketajoča izvila samica. Fabre jo je dal v kletko. Na njegovo veliko presenečenje je tistega večera skozi odprto okno priletelo 40 nočnih pavlinčkov, da bi osvojili metuljo devico; v naslednjih nočeh se je pojavilo več kot 150 samcev. Samica metulja je iz svojega napihnjenega trebuha izločala nevidno snov – feromon, katerega močan vonj je privabljal metulje snubce tudi do dva kilometra stran.«

Da pa spolnost človeka nima samo reproduktivnega namena, nam kažejo tudi opice. Bonobi natančneje. Poželenje jim ni tuje. Samice bonobov svoje moške prijatelje namreč kar pogosto podkupujejo s seksualnimi uslugami. Samica se sprehodi do samca, ki se sladka s sladkornim trsom, se usede zraven njega in ga prosi z navzgor obrnjenimi dlanmi, kot to počnemo ljudje. »Najprej otožno pogleda poslastico, nato pogleda samca,« nadaljuje. »On začuti njen pogled. Ko ji da priboljšek, mu nastavi zadnjico in se spari z njim. Pri bonobih se med samci pojavljata tudi homoseksualnost in felacija.«



Prihajam! Pozabi na milo!

Ljudje si tudi zelo po živalsko dišimo. »Ženske in moški imamo v podpazduhah, okoli prsnih bradavic in v dimljah apokrine žleze, ki se aktivirajo v puberteti. Te naše telesne parfumerije se razlikujejo od ekrinih žlez, ki prekrivajo večino telesa in izločajo tekočino brez vonja, nato pa njihov izloček (eksudat) v sodelovanju z bakterijami na koži proizvede oster, kiselkast vonj znoja,« preberemo. Napoleon je rad zbujal žival v sebi. Po anekdoti je nekoč poslal pismo svoji ljubici Josephine in ji naročil: »Jutri zvečer se vrnem v Pariz. Ne umivaj se.«



O, ovulacija

Vonj svežega moškega potu v ženskah dvigne raven luteinizirajočega hormona, kar poveča njihovo spolno vzburjenost. Tudi vonj ženske vaginalne tekočine, ki jo imenujemo kopulin, lahko v moškem poveča testosteronsko aktivnost in ga spolno vzburi – še zlasti kopulin, ki ga ženska izloča med ovulacijo. Po tem vonljivem začetku lahko stimulacija genitalij med spolnim odnosom v možganih stopnjuje delovanje dopaminskih vezij, ki jih povezujemo z romantično strastjo, in osebo potencialno pripravi do tega, da se zaljubi v drugega.

Ni pa vonj vse. A tukaj končajmo. In se veselimo intervjuja s Helen, ki ga boste lahko prebrali v eni od naslednjih številk priloge Ona. V uredništvu že diši po ljubezni.