Življenje naše izjemne igralke: Živela na veliki nogi, starost pa preživela v revščini
Rodila se je kot Marija Nikolajevna Borislavska, vendar je večji del življenja uporabljala umetniško ime Marija Nablocka. Po rodu je bila Rusinja, v Slovenijo pa se je po koncu prve svetovne vojne preselila skupaj z možem. Tukaj je zaslovela kot izvrstna igralka, do upokojitve pa je delala pod okriljem ljubljanske Drame.
Tisti, ki so jo poznali, so zanjo rekli, da je bila individualistka, ki je bila zelo predana umetnosti in gledališču. Bila je tudi zelo duhovita in je z ljudmi rada delila kakšno smešno anekdoto.
Pri igri je znala izbrati prave gibe za različne čustvene situacije, iz vlog pa je pogosto ustvarila več, kot je bilo od nje pričakovano. V vsak lik, ki ga je odigrala, se je zelo poglobila in šele nato naštudirala še besedilo. Še posebej so jo navdušile naslednje vloge: Katarine v Nevihti Ostrovskega, Monne v Osmi ženi, Ranjevske v Češnjevem vrtu in Ane Karenine.
S prvim možem se je podala na luksuzno potovanje po Evropi
Rodila se je 14. julija 1890 v ruskem mestu Astrahan. Njena mama Olga G. Meier je bila igralka, oče Nikolaj Mihajlovič Borislavski pa je bil podjetnik na področju gledališča, saj je najemal in vodil gledališča, občasno pa je stopil tudi v vlogo režiserja. Ker sta se oče in mama zaradi narave njunega dela pogosto selila iz enega ruskega mesta v drugega, so za Marijo v največji meri skrbeli stari starši po očetovi strani.
Najstniška leta je preživela v internatu, kjer se je učila lepega vedenja, igranja na klavir ter nemškega in francoskega jezika. Pri 14 letih je hudo zbolela, kar je privedlo do paraliziranosti živca v njenem desnem ušesu. Posledično je celo življenje nekoliko slabše slišala, vendar to ni omajalo njene prepričanosti, da se poda v igralstvo. Je pa imela zaradi svoje hibe toliko več dela; vedno se je morala naučiti tudi besedil drugih igralcev, da je lahko nato z njihovih ustnic razbrala, kdaj je na vrsti.
Pri 17 letih je zaključila s šolanjem in se poročila s Konstantinom Karpom Baliozom, ki je bil zelo bogat. Zakonsko življenje sta preživljala precej brezskrbno. Prvo leto sta potovala po evropskih državah, se selila iz enega hotela v drugega ter obiskovala igralnice in nočne klube. Prvi sin Jakob se jima je tako rodil kar na poti, v Dresdnu, drugi sin Ivan pa je na svet prijokal po vrnitvi v Rusijo.
PREBERITE ŠE -> Tragično življenje princese Diane: To je tisto, kar je skušala doseči s svojimi dejanji
Drugi mož jo je izpilil v igralstvu
Po štirih letih skupnega življenja sta se razšla in Nablocka je zapustila njega in sinova. Preselila se je v Kijev, kjer je tedaj živela njena mama, in se podala v igralstvo. Leta 1909 je prvič nastopila v tamkajšnjem gledališču, kjer je spoznala svojega bodočega moža, 19 let starejšega Borisa Vladimiroviča Putjato. Kljub temu da se je ta izučil za odvetnika in nekaj časa opravljal ta poklic, ga je kasneje premamilo gledališče, saj je imel izjemen igralski talent.
Slednjega je takoj prepoznal tudi pri Mariji, zato se je odločil, da iz svoje življenjske sopotnice naredi vrhunsko igralko. Tako sta se on in nekdanja balerina Lidija Nikolajevna Geiten dve leti posvečala njenemu izobraževanju, pri čemer sta jo učila pravilne drže, gibov, obrazne mimike in drugih veščin, ki jih mora obvladati dober igralec.
Ko je Putjata presodil, da je Nablocka pripravljena, da se ponovno poda v igralske vode, je leta 1916 najel gledališče in tam je v komediji Kariera Nablockega odigrala vlogo Nelly Nablocke. Nad njeno igro so bili vsi navdušeni, kar ji je predstavljalo odskočno desko za nadaljnje vloge. Tako je v naslednjih štirih letih nastopala v številnih ruskih mestih in pri tem odigrala kar 140 vlog.
Kmalu po prihodu v Slovenijo se je zaposlila v Drami
Putjata je moral leta 1917 zaradi vojne zapustiti dom in se odpraviti na bojišče, leta 1920, po koncu vojne, pa se je pridružil igralski skupini Mihaila Muratova na svetovni turneji, v sklopu katere je bil cilj obiskati Carigrad, Beograd in Ljubljano. Nad njegovim nastopom v Ljubljani so bili vsi navdušeni, saj je bil izmed igralcev daleč najboljši. Po enem tednu od prihoda v Ljubljano je skupina sicer razpadla, vendar pa je ljubljanska Drama povabila Putjato, da se v novi sezoni priključi njihovi ekipi.
Tako je bil v Drami zaposlen med letoma 1920 in 1925. Poleg tega, da je nastopal v predstavah, je bil tudi učitelj igre slovenskim igralcem. Zanj so dejali, da je znal iz vsakega igralca izvabiti najboljše. Kmalu je v Slovenijo povabil tudi Nablocko in ta je septembra 1922 res prišla živet v Ljubljano. Njen prvi nastop v Drami je bil predviden že dva meseca po prihodu, na odru pa je morala govoriti slovensko, kar ji je predstavljalo še dodaten izziv. Pri osvajanju melodike slovenskega jezika ji je bil v oporo Oton Župančič.
Nablocka je bila sprva nekoliko presenečena nad majhnostjo odra ljubljanske Drame, saj je bila vajena precej večjih odrov in številčnejšega občinstva. Vseeno pa se ji je ta kasneje prikupil in kmalu je postala članica gledališkega ansambla. Relativno hitro se je naučila slovenskega jezika, vendar pa jo je izdajal ruski naglas.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je preživela koncentracijsko taborišče in zavarovala Triglavski narodni park
Povabili so jo tudi na Dunaj, da bi zaigrala v filmu
Putjata je bil slabega zdravja že od prihoda v Ljubljano naprej, zaradi česar je leta 1923 prestal že drugo operacijo, po kateri pa se je njegovo stanje še nekoliko poslabšalo. Z Nablocko sta se poročila šele oktobra 1924, naslednje leto pa je Putjata umrl.
Marija je kmalu po moževi smrti spoznala Pavla, moškega prav tako ruskih korenin, ki je denar služil z igranjem kitare po različnih kavarnah. Postala sta par, Pavel pa je vdano skrbel za Marijo in ji kuhal. Njen dobri prijatelj je bil Fran Lipah, igralec, ki je pisal tudi za Ljubljanski zvon in vodil radijske humoristične oddaje.
Nablocka, ki je bila kot odlična igralka znana tudi v tujini, je bila nekoč povabljena na Dunaj, da bi tam zaigrala v filmu, vendar pa se za to ni odločila, temveč je raje ostala v Ljubljani, ki ji je v tem času prirasla k srcu. Leta 1927 je uprava Drame prekinila sodelovanje, ki ga je poprej sklenila z njo, pogodbo pa je ponovno obnovila šele tedaj, ko je Nablocka pristala na precej nižje plačilo za svoje delo, kar jo je pahnilo v nezavidljiv finančni položaj.
Za svoje delo prejela Župančičevo nagrado
Če je ves ta čas igralske vloge redno dobivala, pa se je to obdobje končalo z nastopom druge svetovne vojne, saj tedaj gledališče ni delovalo, Nablocka pa je tako ostala brez dohodkov. Tako se je morala leta 1947 izseliti iz hotela, v katerem je bivala v preteklih letih, njen novi dom pa je postala podstrešna soba, ki je bila velika le nekaj kvadratnih metrov.
Njen zadnji nastop v Drami se je odvil leta 1956, ko je zaigrala v Norici iz Chaillota Jeana Giraudouxa, nato se je upokojila. Od gledališča se je težko poslovila, saj je bila nanj zelo navezana. Kasneje je sicer nastopila tudi v Jari gospodi na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Tam se je preizkusila tudi v vlogi režiserke predstave Nevihta Ostrovskega. Za svoje igralsko delo je leta 1965 prejela Župančičevo nagrado.
Zadnja leta življenja jo je spremljala Parkinsonova bolezen, nastanjena pa je bila v domu za ostarele na Bokalcih. Tedaj jo je obiskal tudi Jakob, eden od njenih dveh sinov, ki je imel tedaj nekaj več kot 60 let. Marija je bila srečna, da ga je po dolgem času videla. Umrla je 5. oktobra 1969 pri 79 letih. Pokopana je na ljubljanskih Žalah.
