Včasih je treba počakati

Ta eksperiment me spomni na stanje duha v svetu danes. Večina (otrok in odraslih) zahteva tisto, kar si želi, takoj. Resničnost življenja je drugačna. Sledita ji razočaranje in nezadovoljstvo, pogosto se pridružijo še težave z duševnim zdravjem. Teh je vsako leto več. Zapisano mnenje strokovnjaka vse prepogosto interpretiramo kot nespremenljivo dejstvo. Nasprotno bi ga lahko tolmačili kot izhodiščno točko za razvoj in napredek. Tako namesto truda za spremembo prevlada prepričanje, da ne zmoreš. Česa? Odgovor je na dlani: življenja, v katerem je včasih treba počakati, se morda potruditi bolj kot običajno in sprejeti dejstvo, da vedno ne more biti tako, kot si si zamislil – kar je tudi v redu.

Večina otrok je danes prikrajšana za možnost, da nekaj poskusijo narediti sami. Bo raje mama vprašala učiteljico, ker je sinku nerodno. Navajeni so, da je pot zanje pripravljena. Pripravijo jo starši kosilnice.  

Naj otrok spozna, da zmore

Storilnostna motivacija je želja po doseganju uspeha, ki nam jo starši pomagajo razvijati že v otroštvu. Razvija se spontano, ko se otrok loteva različnih nalog. Če mu spodleti, mu starši lahko pokažejo, kako bi bilo mogoče rešiti problem. Če je uspešen, se lahko veselijo z njim. Tako krepijo njegovo samozavest in on si upa poskusiti. Seveda to zahteva svoj čas. Večina otrok je danes prikrajšana za možnost, da nekaj poskusijo narediti sami. Bo raje mama vprašala učiteljico, ker je sinku nerodno. Navajeni so, da je pot zanje pripravljena. Pripravijo jo starši kosilnice. Tako oropani otroci ostanejo brez dragocene izkušnje lastnega truda in radosti ob tem, ko nekaj dosežejo sami. Doživetje, da se da premagati strah, ko otrok na primer preseže tremo, odpre usta in končno nagovori učiteljico, je zanje izgubljeno. Tak otrok ne spozna, da zmore. Problem raste s starostjo, ko zdaj že veliki »otroci« čakajo, da se bodo stvari uredile same, brez njihovega truda. Zakaj se nato starši čudijo, ko njihovi odrasli »otroci« ohromijo ob najmanjši oviri in se ne znajdejo? Krivi smo mi, odrasli, ki jim nismo pustili priložnosti, da bi se naučili. Verjetno smo misli, da delamo v njihovo korist, ko smo delali namesto njih.



Vzgoja včasih, vzgoja danes

Ukvarjanje z otrokom in odnosom zahteva čas. Zavedam se, da nas pregovorno prehiteva že življenje samo. Hitra hrana, hitri zmenki, hitri internet ... Velik prepad med sedanjostjo in preteklostjo je razviden v času, ki ga je otrok preživel s starši in kaj so tedaj počeli skupaj. Starši so otroke dejansko vzgajali in učili. Včasih so dekleta pomagala mami v kuhinji in hiši, fantje pa so pomagali očetom zunaj. Učili so se med dejavnostjo. Niso mirno poležavali v naslonjačih pred ekrani. Niso potrebovali fitnesa, da razvijejo zdrave mišice in moč. Ob fiziološki dozorelosti sta bili prisotni že psihološka pripravljenost in odgovornost za samostojno življenje. Navajeni so bili, da morajo počakati in se za nekaj potruditi. Znali so uporabiti svoje roke. Gibanje je še vedno dobro, čeprav ga je med mladimi vse manj. Pred leti so bili priljubljeni pokemoni, igra, ki je bila namenjena temu, da bi se otroci premikali vsaj po stanovanju! Pomanjkanje gibanja v otroštvu vodi v motorično nespretnost. Veliko jih ne zna več narediti prevala. Znanost je potrdila, da je za razvoj otrokovih možganov in kognitivnih sposobnosti izjemno pomembno prav gibanje.

Naj otrok doživi svoje male vzpone in padce. Zato, da bo videl, da se splača vztrajati, ker je možnost uspeha večinoma večja od možnosti neuspeha. 

Kako naprej?

Recepta za idealno vzgojo ni, zdrava pamet pa bi nam verjetno rekla nekaj podobnega: naj otrok doživi svoje male vzpone in padce. Zato, da bo videl, da se splača vztrajati, ker je možnost uspeha večinoma večja od možnosti neuspeha. Naj se premika, naj skače po lužah, naj se umaže in naj se smeji. Naj se razvijajo njegovi umski potenciali in naj si nabira izkušnje, ki mu bodo pomagale bresti skozi reko življenja, da ga kasneje brzice ne bodo odnesle.