Gospodinje so za svoje družine prale večinoma enkrat na teden, največkrat pa samo enkrat na mesec, ob petkih in sobotah; ponekod je bil dan za pranje ponedeljek,« pripoveduje Manica Hartman, ki je o tej temi pripravila razstavo v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož. 

Bog se usmili, vse na roko 
»Najprej so razvrstile perilo: na belo in pisano, na večje oz. manjše kose, ter ga namočile v velike lesene čebre in pustile čez noč ali več ur; glede na stopnjo umazanije. Drugi dan so ga namilile in ga drgnile ob leseno desko, t. i. riflanko ali riplanko, dokler niso spravile vse umazanije z njega. Belo perilo so nato dale v kotel za prekuhavanje, dodale so lesni pepel – kasneje, po drugi svetovni vojni, so mu dodajale pralni prašek –, da so umazanijo laže in bolje odstranile, ter nato perilo med stalnim mešanjem z veliko leseno kuhalnico kuhale najmanj 20 minut. Ta lug so lahko uporabile še za pranje pisanega perila,« opiše Manica Hartman. »Sledilo je spiranje s pomočjo korita, škafa ob domačih vodnjakih ali so hodile k potoku ali mlaki, kjer je bila čista voda. K potoku so ga nosile na glavi v velikih lesenih škafih, pod katere so dajale svitek, da je bila nošnja lažja. Pred vodovodom so morale po vso vodo k potokom ali rekam z brento ali vedri, dostikrat tudi pol ure hoda daleč. Pozimi je bilo pranje perila še toliko težje, večkrat jih je pošteno zeblo v roke in ga niso mogle ožeti pravilno. Spiranju je sledilo sušenje. Najpogosteje so sušile tako, da so napele vrv med drevesi ali si pomagale z lesenimi koli, na katere so napele vrv, nekatere pa so perilo sušile kar na lesenem plotu. V slabem vremenu in pozimi so imele precej težav, takrat so sušile v kozolcu ali na podstrešju, v kuhinji itn.« 


Žehta je trajala ves dan, stroj je opral v dveh urah

Spomnimo. Nekateri posamezniki so jih v gospodinjstvu sicer imeli že prej, a pralni stroj se je po slovenskih domovih splošneje uveljavil šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Kako nepogrešljiv je postal, povzame Manica Hartman. »Vsak spomin iz razstavne publikacije Pranje in likanje perila nekoč mi je ljub, nekateri mi prikličejo tudi nasmeh na obraz, kot denimo zapis gospe Ivanke Gantar iz Rakeka: 'Prvi pralni stroj smo kupili leta 1973. Ko je bila stara mama že precej bolna, je dala mami denar in rekla: Na, ker Janez ni dobil dote, ti dam ta denar, pa si kupi pralni stroj, da ne boš več na roke prala. Mama je še nekaj dodala in kupila pralni stroj Gorenje. Bil je 372.000 din in še nekaj drobiža. To sem si zapomnila zato, ker je bil na sprednji strani, poleg programatorja, nalepljen listek zlate barve s ceno. In kadar smo dajali prat, smo gledali ta listek. Tam je ostal ves čas, dokler ni stroj mrknil. Na začetku je mama dala prat, potem je pa stala zraven stroja in ga gledala, kako pere. Ata je rekel, da zato, ker zdaj ne ve, kam bi s časom, ki ji zaradi strojnega pranja ostaja. Pred strojem je namreč žehta trajala ves dan, z mnogimi škafi in banjami iz pocinkane pločevine in s perilnikom. Stroj je opral v dveh urah. Meni pa se je zdelo, da mama gleda pralni stroj zato, ker je imel deset programov pa še v barvah je bil. Televizija je imela samo dva programa in bila je črno-bela.' Doda, da so prvi pralni stroji porabili toliko elektrike, da se je kolešček na števcu vrtel s tolikšno hitrostjo, da si ga imel lahko za ventilator, če si stal zraven.«



Cenovno dostopni, a niso narejeni, da bi trajali

Ah, v kako kratkem času pravzaprav se je spremenilo ogromno. Nove generacije gospodinjskih naprav imajo s pionirskimi skupnega bržkone komaj še kaj, razen osnovno funkcijo delovanja. Napredovali niso samo zmogljivost, tehnološka izpopolnjenost, energijska varčnost in ne nazadnje videz električnih hišnih aparatov, nekdaj celo potencialni tihi morilci v domovih so postali do zdravja (in okolja) prijaznejši proizvodi nove ere. Saj vemo, zakaj so denimo ženske v starih časih likale samo nedeljska in boljša oblačila? »Ker so bili stari likalniki na žerjavico težki, nerodni in pri delu z njimi je nastajal strupen plin, škodljiv za zdravje,« spomni Manica Hartman. Sogovornica premišlja, da so nekdaj električni pralni stroji delovali precej dlje. »Tudi po dvajset let, kar je v primerjavi z današnjimi skorajda nepredstavljivo, saj vendar živimo v času izjemnega tehnološkega razvoja. Likalniki in pralni stroji so zdaj resda cenovno dostopnejši, a se žal ne morejo pohvaliti s tako dolgo dobo delovanja.«



Namensko kvarjenje

A ne samo da se električni gospodinjski aparati kvarijo hitreje kot nekdaj, kazalci so, da hladilniki, pralni stroji, štedilniki, pečice, mali hišni aparati delujejo zgolj nekoliko dlje od trajanja tovarniškega garancijskega roka. Sicer je ena evropskih nevladnih organizacij, ki ščiti potrošnike, pred časom raziskala fenomen hitrega kvarjenja tehnike. Povzetek študije je bil, da nekateri proizvajalci izdelke namerno izdelujejo tako, da se hitreje pokvarijo in se jih ne splača popravljati. Špekulacije so, da je razlog lahkov uporabi cenenih surovin in netrpežnih materialov, mogoča je celo vgradnja napake v programsko opremo. Njihov cilj je pač, da kupci čim več zapravimo. Menda tudi rezervnih delov niti ne izdelujejo več, ker bi radi prodali tri nove naprave v desetih letih. 


Renata Salecl: Problem pretirane potrošnje je problem onesnaževanja narave

»Res je, da so izdelki hitro pokvarljivi, še posebno tisti, ki jih imamo v dnevni uporabi. Potrošniki smo nenehno bombardirani z najnovejšimi modeli in mnogi se težko uprejo akcijam, ki jih ponujajo prodajalci,« o zagati potrošništva pove filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. »Pri nakupih vedno novih izdelkov ne gre le za to, da zapravljamo svoj čas in denar za stvari, ki jih mnogokrat ne potrebujemo, gre tudi za problem onesnaževanja narave. Kam odvržemo vso tehnologijo, ki je ne potrebujemo več? Ali je lahko najti mesta, kjer jih lahko recikliramo? Je možno napravo, ki je ne potrebujemo več, komu podariti? Pretirana potrošnja je danes problem, ki je zelo povezan s problemom onesnaževanja narave, zato je samoomejitev pri nakupih ne le finančna, temveč tudi ekološka nujnost.« 


Petra Matos: Celoten sistem nas sili v to, da kupimo nov aparat

Spomnimo, Petra Matos je bila z možem Janezom med pobudniki uspešne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Leta 2013 sta društvo Ekologi brez meja 2013 predala, se izselila iz Ljubljane in postavila Trajnostni park Istra kot zgled odgovornega življenja, ki je popolnejše od potrošniškega. »Cilj proizvajalcev je seveda, da kupujemo vedno novo, zato izdelujejo naprave, ki bodo zdržale ravno do roka garancije. Mnogokrat se pokvarjenih sploh ne splača popravljati, saj so cene novih smešno nizke. Tudi če se odločimo za popravilo, pogosto serviser za našo napravo nima več nadomestnih delov. Celoten sistem nas torej sili v to, da kupimo nov aparat. Seveda to negativno vpliva na okolje z vidika rabe naravnih virov, onesnaževanja okolja v samem proizvodnem procesu, poleg tega pa naprave, ko odslužijo, mnogokrat zavržemo neprimerno,« opozarja geografinja, specializantka zakonske in družinske terapije ter ekologinja.



Malo denarja, malo muzike

Proizvajalci sploh ne skrivajo, da je življenjska doba gospodinjskih aparatov vse krajša. A pozor – nižje so tudi cene. In kako dolgo zdržijo nizkocenovneži? Ocene so, da se pralni stroj pokvari po približno 2500 pranjih, pametni telefon komaj zdrži dve leti, zamenjavo za televizor bo treba poiskati, potem ko bo prižgan približno 20.000 ur. »Mislim, da bi morali podpreti proizvajalce, ki dajejo na svoje izdelke dolgo garancijo. S tem nam skušajo povedati, da verjamejo v kakovost proizvodov, ki jih dajejo na trg,« o zagati, kako, če sploh, ravnati bolj trajnostno, ozaveščeno razmišlja Petra Matos. »Sama aparate kupujem na Bolhi, lahko pa se odpravimo tudi v Center ponovne uporabe, kjer dobimo popravljene, kakovostne po res nizki ceni. Odsluženo napravo odnesimo v Center ponovne uporabe. Morda ji bodo znali vdihniti novo življenje.«



Trajnostna potrošnja

Napovedi znanstvenikov za okolje niso rožnate. Kam nas utegne pahniti pohlep, če se ne bomo ustavili? »Bolj kot o katastrofi želim razmišljati, kaj lahko naredim, da bi bil svet lepši na vseh ravneh,« pravi Petra Matos, ki dokazuje, kako je mogoče živeti v sožitju z naravo, skromno, ozaveščeno in odprto. »Park Istra je prav odgovor na to razmišljanje. S prostovoljci z vsega sveta ustvarjamo lepši svet, sicer z majhnimi koraki, pa vendarle. Pomembna je izkušnja, da je mogoče. Izkušnja, kako izpolnjujoče je delati za dobro, kako izpolnjujoče je deliti samega sebe z drugimi. Izkušnja, kako polno je lahko skromno življenje, če se povežemo, delujemo skupaj. To je naš način spreminjanja sveta in ljudi na bolje. Deluje in s tem se uresničujejo tudi moje sanje.« 


O fenomenu hitrega kvarjenja tehnike smo spregovorili tudi s predstojnikom katedre za elektroenergetske sisteme in naprave ter vodja laboratorija za preskrbo z električno energijo na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko prof. dr. Rafaelom Mihaličem, univ. dipl. inž. el.