Tragično življenje Billie Holiday: Na smrtni postelji so jo aretirali
»Bila je prva pevka, kar sem jih do tedaj poznal, ki je dejansko pela, kot najbolj genialni jazz glasbeniki,« je o njej dejal njen prvi producent John Hammond. In res je s svojim glasom, ki ni bil nikoli šolan, a zato edinstven in neukalupljen, navdihnila številne pevke, pa tudi pevce, ki so prišli za njo (med njimi Nino Simone in Franka Sinatro).
Bila je tudi neustrašna borka za pravice temnopoltih. Kot prva temnopolta pevka je v času segregacije, ko so v ZDA veljala še stroga rasna pravila ločevanja, nastopala z belopoltim orkestrom. Bila je ženska, »ki je za vedno spremenila jazz«, kot so zapisali v instituciji Rock & Roll Hall of Fame. Dama z belimi gardenijami v laseh. Ustvarjalka, ki je bolečino pretvorila v umetnost, Pa tudi »angel iz Harlema«, kot so jo v eni izmed pesmi, posvečenih njej, poimenovali U2. Vse to in še več je bila Billie Holiday.
Osamljeno otroštvo preživela tudi v priporu
Rodila se je kot Eleanora Fagan 7. aprila 1915 v Filadelfiji, v ameriški zvezni državi Pensilvanija. Njena mama Sadie Fagan je bila stara komaj 19 let, ko je zanosila z mladim jazz glasbenikom Clarenceom Hallidayem, znanim tudi pod odrskim imenom Clarence Holiday.
Ker nista bila poročena, so Sadie lastni starši vrgli na cesto, in oporo je poiskala pri starejši polsestri, ki jo je vzela pod streho svojega doma v Baltimoru, v sosednji zvezni državi Maryland. Tu je Eleanora preživela svoje otroštvo, pogosto osamljena, ker je njena mama bila prisiljena opravljati naporna dela, da sta lahko preživeli.
Materina odsotnost je imela na Eleanor zelo boleč vpliv. Ko je deklica začela obiskovati šolo, je zato pogosto izostajala od pouka, in ker je bilo to v tistih časih prepovedano z zakonom, je pri devetih letih pristala pred sodiščem ter bila poslana v popravljalni zavod za temnopolte deklice. Ko so jo po devetih mesecih izpustili na prostost in jo vrnili materi, ki je med tem odprla restavracijo, je komaj desetletna Eleanor takoj poprijela za delo, da bi le bila ves čas bliže Sadie. Delali sta vse dni in Eleanor je pri 11 bila dokončno prisiljena pustiti šolo.
PREBERITE ŠE -> Bridko življenje Edith Piaf: Umrla sta ji hči in moški, ki ga je resnično ljubila
Težko delo še zdaleč ni bila najhujša stvar, ki jo je prikrajšala brezskrbnega otroštva. Ko je bila stara 11 let, jo je namreč skoraj posilil sosed. K sreči ga je zalotila njena mama in poklicala policijo, ki ga je aretirala. Po tem travmatičnem dogodku je Eleanor uteho našla v glasbi, ravno v naslednjih mesecih je namreč prvič slišala skladbe Louisa Armstronga in Bessie Smith, kar je kasneje označila za navdih, da je tudi sama začela peti.
Prvi nastopi
Vse se je spremenilo, ko sta se z materjo leta 1929 preselili v New York. Tam si je Eleanor iskala delo v jazz klubih in v enem izmed manj znanih Harlemskih nočnih barov se ji je končno nasmehnila sreča – prvič je lahko stopila na oder pred občinstvo in zapela.
Kljub temu, da ni imela glasbene izobrazbe, je očarala poslušalce in kmalu začela dobivati vabila za nastope v drugih, bolj znanih klubih. V tem času si je tudi spremenila ime in si nadela Billie (po ameriški igralki Billie Dove, ki jo je občudovala), in Holiday (po svojem očetu).
Na začetku leta 1933 jo je v enem izmed jazz klubov po naključju slišal vplivni glasbeni producent in kritik John Hammond. Njen glas ga je tako prevzel, da ji je takoj ponudil sodelovanje in jo še istega leta povabil v snemalni studio, kjer je posnela svoji prvi dve skladbi Your Mother's Son-In-Law in Riffin' the Scotch.
Od tu naprej so sledila leta uspeha, Billie je nizala hit za hitom, sodelovala z najbolj priznanimi glasbeniki tedanje glasbene scene in se uveljavila kot vodilna jazz pevka. Posnela je skladbe s slovitima pianistoma Teddyjem Wilsonom in Countom Basiejem, na glasbeno turnejo po ZDA pa jo je povabil znameniti Artie Shaw, kar je bilo za tisti čas nezaslišano in neverjetno, saj je bil Shaw pa tudi njegov celotni orkester bele polti.
Zaradi rasne segregacije temnopolti glasbeniki niso smeli nastopati z belopoltimi, a se Shaw, očaran nad Billie, ni oziral na to. Billie je sprejela njegovo ponudbo in skoraj celo leto 1938 preživela na poti s Shawovim orkestrom.
A vse ni bilo rožnato, čeprav je bila Billie na odru cenjena in so jo glasbeni kolegi spoštovali, je bila v zaodrju od organizatorjev koncertov deležna rasne diskriminacije.
Marsikje ji tako ni bilo dovoljeno vstopiti skozi glavni vhod ali (razen na odru) biti v prostorih, kjer so bili drugi belopolti obiskovalci in gostje. Namesto tega so jo v hotelih in dvoranah, kjer so nastopali, organizatorji silili, da je uporabljala vhode, hodnike in dvigala, namenjena čistilkam. Tak odnos je Billie močno prizadel in prav zaradi tega je še pred koncem leta 1938 turnejo obesila na klin.
Najbolj odmevna pesem o grozotah rasizma
Verjetno ni naključje, da se je Billi v tem času zelo dotaknila pesem Strange Fruit, ki jo je o linčanju temnopoltih napisal ameriški judovski pesnik in skladatelj Abel Meeropol. Skladba govori o »čudnih sadežih«, ki visijo z dreves na jugu ZDA, sadežih, ki so pravzaprav trupla temnopoltih oseb, ki so jih belci obešali brez pravičnega sodnega procesa.
Billie je skladbo prvič izvedla na koncertu v enem izmed jazz klubov leta 1939. Pred nastopom jo je bilo strah, ker se je bala ogorčenih odzivov občinstva, a zgodilo se je nasprotno. Ko je v popolnoma zatemnjenem klubu, le z žarometom, usmerjenim v njen obraz, v smrtni tišini tankočutno odpela grenke besede, je zanetila iskrico upora. Zgodovinarji so si še danes enotni, da je Strange Fruit prva protestna pesem gibanja za civilne pravice Afroameričanov.
Čeprav so skladbo Billijni poslušalci nemudoma vzeli za svojo in zahtevali, da jo zapoje na vsakem koncertu, kontroverzno besedilo pesmi ni bilo po godu pevkini tedanji glasbeni založbi Columbia Records. A Billie se ni pustila ustrahovati, zamenjala je založbo in našla Commodore Records, ki je bila pripravljena posneti skladbo, za katero je v svoji avtobiografiji Lady Sings the Blues kasneje dejala, da jo je bilo izredno boleče peti, saj jo je spominjala na smrt njenega očeta. Clarence je namreč umrl zaradi zdravstvenih komplikacij, ko mu zaradi rasne diskriminacije zdravniško osebje ni želelo pomagati.
»Čeprav me pesem spominja na očetovo smrt, moram peti naprej, pa ne samo zato, ker jo zahtevajo moji poslušalci, ampak zato, ker se kljub temu, da je od očetove smrti že dvajset let, take stvari, ki so ga ubile, na jugu države še vedno dogajajo,« je Billie razkrila v svoji avtobiografiji.
Uničujoča odvisnost
Čeprav je Billie vse do leta 1947 žela same uspehe, posnela še več legendarnih skladb in bila celo povabljena v Hollywood na snemanje filma New Orleans ob boku Louisa Armstronga, ki ga je tako oboževala, je njeno življenje vse bolj držala v krempljih odvisnost od heroina.
K temu je pripomogel še njen ljubimec Joe Guy (ki je kasneje postal njen drugi mož, nesrečno poročena je bila sicer trikrat, vsi trije soprogi pa so jo izkoriščali), ki jo je redno zalagal z drogami.
Leta 1947, ko je bila njena kariera, pa tudi njen zaslužek od nje, na vrhuncu, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Policija je v njenem stanovanju našla narkotike in aretirali so jo. Na sodišču ji je hrbet obrnil lastni odvetnik, in dehidrirana ter izčrpana od odvisnosti je priznala krivdo ter prosila, da jo odpeljejo v bolnišnico.
Sodišče jo je obsodilo na prestajanje zaporne kazni in poslana je bila v zapor v Zahodni Virginiji. Obsodba jo je stala tudi dovolilnice za nastope v nočnih klubih, in po vrnitvi iz zapora ni več smela peti v ustanovah, kjer so stregli alkohol.
PREBERITE ŠE -> Kot otrok izkusila hudo revščino, danes je ena najvplivnejših žensk na svetu
Ganljiva vrnitev z gardenijami
Ko je bila Holidayeva marca 1948 izpuščena iz zapora, ji je njen menedžer predlagal, da vrnitev oznani s koncertom v sloviti newyorški dvorani Carnegie Hall. Billie je bila v dvomih, skrbelo jo je, da so jo poslušalci po kazenski obsodbi zapustili, in ne bodo prišli na koncert. A znova je doživela presenečenje. Vstopnice za koncert so razprodali v rekordnem času in številu, Billie pa je svobodna ženska znova stopila na oder in zapela kar 32 skladb, med njimi tudi Strange Fruit.
Med koncertom ji je eden izmed oboževalcev podal škatlo z gardenijami, ki so bile njen zaščitni znak (v laseh jih je začela nositi na začetku kariere, ko si je nekega večera s kodralnikom prismodila pričesko in luknjo zakrila s svežimi gardenijami), kar je Billie izredno ganilo. Aplavz na koncu koncerta je bil veličasten in bi verjetno trajal še dlje, če se pevka ne bi po tretjem zastoru zaves izčrpana onesvestila.
Kockala s svojim zdravjem
Poslušalci Holidayeve tako niso zapustili, a prepoved nastopanja v večini nočnih klubov je močno zdesetkala njen zaslužek, izkoriščale pa so jo tudi založbe, in Billie se je s težavo prebijala iz leta v leto, posebej zato, ker se njena odvisnost od heroina ni končala. Januarja 1949 je bila znova aretirana zaradi narkotikov v San Franciscu, in čeprav so alkohol ter droge že močno načenjali njeno zdravje, tudi njen dragoceni glas, jih je uživala še naprej.
Leta 1954 se je podala na svojo prvo evropsko turnejo, leta 1956 pa se je s pomočjo pisca Williama Duftyja lotila pisanja svoje avtobiografije Lady Sings the Blues, po kateri so leta 1972 posneli film, v katerem je Holidayevo zaigrala ameriška pevka in igralka Diana Ross. Billie je izid avtobiografije pospremila tudi z istoimenskim albumom, na katerem so bile štiri nove skladbe. Istega leta je še dvakrat nastopila v Carnegie Hall, tokrat so koncert tudi posneli. Leta 1958 pa se je vrnila k založbi Columbia Records in tam, nevedoč, da bo njen zadnji, posnela svoj labodji spev, album Lady in Satin.
Žal ni doživela njegovega izida, saj je prej umrla za cirozo jeter. Mesec in pol pred smrtjo so jo sicer sprejeli na zdravljenje v bolnišnico, in čeprav je bila v zelo slabem stanju, jo je v tem času policija še enkrat aretirala, pod pretvezo, da so v njeni sobi znova našli narkotike. Z lisicami so jo priklenili na bolnišnično posteljo in k njej postavili varnostnika, da ne bi pobegnila, kar se glede na njeno opešanost gotovo ne bi zgodilo. 17. julija 1959, dan, preden so jo nameravali odvesti na sodišče, je za vedno zaprla oči. Stara je bila komaj 44 let.
Billie Holiday za seboj ni zapustila veliko, njeno premoženje je bilo na koncu vredno komaj tisoč ameriških dolarjev, a njena glasbeni opus in talent, s katerim je razsvetlila glasbeno industrijo, se je izkazal za neprecenljivega.
Njena slava je šele po smrti zrasla do mere, ki si jo je zaslužila, posthumno pa so ji podelili številne nagrade, med njimi tudi grammyje, jo sprejeli v več glasbenih dvoran slavnih, jo uvrstili na lestvico 50 največjih vokalistov vseh časov, v njen spomin postavili kipe, njen obraz natisnili na poštne znamke in po njenem življenju posneli več filmov.
Citati
»Nikoli se nisem imela priložnosti igrati s punčkami kot drugi otroci, že pri šestih letih sem namreč začela delati.«
»Če bi pela kot drugi, sploh ne bi pela.«
»Če kopiraš druge, potem v tvojem delu ni nobenega pravega občutka.«
»Ne bi prenesla, da bi morala vsako noč pesmi zapeti na enak način. To je tako kot vojaška vaja ali telovadba ali jodlaje ali nekaj v tem smislu, ni pa to glasba.«
»Ljubezen je kot pipa, da se jo odpreti ali zapreti.«
»Včasih je huje zmagati boj, kot ga izgubiti.«
»Nikoli nisem prizadela nikogar drugega kot samo sebe, zato je to samo moja stvar.«
