To se dogaja pri nas: Sodišče je odločilo, naj otroke vzgaja nasilnež
V prihodnjih tednih bomo razkrinkali nekaj zgodb, ki kažejo na nestrokovno delo centrov za socialno delo, žigosanje žrtev z osebnostnimi motnjami, ki jih sploh nimajo, koruptivno ravnanje nekompetentnih »strokovnjakov«, in s prstom pokazali na zakonodajo, ki neenakopravno obravnava ženske. S tem pa, jasno, ponudili tudi predloge izboljšav. Ta prispevek in vsi prihodnji na temo institucionalnega nasilja so obenem odprto pismo zakonodajalcu in pristojnim ministrstvom.
Nekdanji partner je bil nasilen do nje tudi vpričo otrok, a se je sodišče odločilo, da jih v vzgojo in varstvo dodeli prav njemu. S tem so materi onemogočili, da zaščiti svoje otroke, v postopku razveze povsem zanemarili element fizičnega nasilja, ter jo prikazali kot neuravnovešeno osebo, ki starševstvu ni kos.
Centri za socialno delo (CSD) zaposlujejo vse več pravnikov kot strokovnih svetovalcev v postopkih obravnave razveze ali primerih nasilja v družini. Na zahtevo sodišč pripravljajo mnenja, čeprav zanje nimajo kompetenc. Žrtve pogosto v njih etiketirajo z osebnostnimi motnjami, ki jih nimajo, ta mnenja pa nato povzemajo celo izvedenci, s čimer postanejo »suho zlato«. Ko se za strokovnjake označijo osebe z neverificiranimi vikend tečaji, je katastrofa pred vrati.
Čustveno nestabilne in histerične
To še malo ni vse. Čeprav se sliši nerazumno za čas, v katerem živimo, postopki na CSD in sodiščih kažejo, da se vse pogosteje opleta s floskulami, da so ženske po naravi čustveno nestabilne, histerične. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je že leta 2009 izdala mnenje, v katerem je problematizirala vodenje postopkov na CSD in ugotovila, da se neutemeljeno favorizira eden od staršev. Do danes sta bila na družinskem področju sprejeta dva sistemska zakona, in sicer družinski zakonik in zakon o nepravdnem postopku, vendar se nihče ni poglobil v problematiko, na katero je opozorila KPK. Še huje, mnenju CSD je bil priznan celo status izvedenskega mnenja.
Problem trenutnega stereotipnega sojenja pa je za ženske še hujši. Moški so jo nekoč odnesli s stiki vsak drugi konec tedna, vsako sredo in polovico počitnic, danes pa ženskam otroke ne samo jemljejo, ampak jim tudi brutalno omejujejo ali celo jemljejo stike. Podvržene psihičnemu nasilju in stalnemu nadzoru bivšega partnerja z zvezanimi rokami gledajo namerno uničevanje svojih otrok.
Nekaj se mora zgoditi
Odsotnost zaznave in obravnave nasilja v družini v zadnjem času torej dobiva zastareli prizvok ženske »neuravnovešenosti«. Večkrat tudi slišimo, da naj bi ženske ob prijavi nasilja pristojnim institucijam opozorili, da se mora za uspešno prijavo »nekaj zgoditi«, ker dokler se nič ne zgodi, nihče ne more ukrepati. To je ne le zgrešeno, temveč tudi nezakonito ravnanje pristojnih. Dogaja se celo, da zatrjevanje stranke v postopku, da je žrtev nasilja v družini, njo postavi v podrejen položaj.
Predvidevajmo, da se osebi, ki je preživela nasilje v družini, vendarle uspe osvoboditi. Kaj potem? Kako živeti? Nov primer institucionalnega nasilja spet razpre svoje krila. Nihče se namreč ne ukvarja s problematiko preživljanja otrok, za katere drugi starš ne namerava plačevati preživnine, zakonodaja pa ga k temu ne prisiljuje. Še več; nemalokrat se v primeru razveze kot posledice družinskega nasilja zgodi, da žrtev sodišča prisiljujejo v mediacijo z dominantnim agresorjem, ne ukvarjajo pa se z osnovno obveznostjo starša, in sicer kdo bo preživljal otroka in kako. Govorimo o uzurpaciji pooblastil, odsotnosti empatije, nerazumnosti. Posledica je vse več žensk, ki si ne upajo vložiti razveze, saj se bojijo, da bodo izgubile bitko za skrbništvo.
Nedvomno je treba nemudoma spremeniti zakonodajo. Eden izmed predlogov je, da se staršu, ki ne plačuje preživnine, z začasno odredbo odvzame potni list, če se kot verjetno izkaže, da bo zapustil državo in območje Evropske unije. Smiselno je, da tudi digitalni ponudniki storitev dobijo dolžnost Skladu razkriti finančne transakcije preživninskega zavezanca oziroma prispevati k uspešni izterjavi dolgovanih sredstev. Predvsem pa – starš, ki trdi, da ne zmore plačevati preživnine, ne bi smel imeti možnosti ustanavljanja gospodarskih družb.
Nujna je sprememba zakonodaje
Kaj storiti? Nedvomno je treba nemudoma spremeniti zakonodajo. Predlog sprememb zakona o izboljšanju plačilne discipline in izterjave preživnin si lahko v celoti preberete na spletni strani Društva za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini. P.E.N.D Slovenija. Nanizajmo le nekaj predlogov v njem: Terjatve, ki so prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije zaradi izplačevanja nadomestila preživnine, naj izterjuje po davčnem postopku finančna uprava. Z začasno odredbo se staršu, ki ne plačuje preživnine, odvzame potni list, če se kot verjetno izkaže, da bo zapustil državo in območje Evropske unije (Gre za zanimiv institut, znan bolj v anglosaških jurisdikcijah, vendar pa ga pozna tudi Republika Italija.) Smiselno je, da tudi digitalni ponudniki storitev dobijo dolžnost Skladu razkriti finančne transakcije preživninskega zavezanca oziroma prispevati k uspešni izterjavi dolgovanih sredstev. Predvsem pa – starš, ki trdi, da ne zmore plačevati preživnine, ne bi smel imeti možnosti ustanavljanja gospodarskih družb.
PREBERITE ŠE --> Sabina Obolnar: Zakaj CSD noče slišati otrok
Ekonomsko nasilje je nasilje v družini
Strokovna skupina Sveta Evrope Grevio, ki preverja spoštovanje konvencije sveta proti nasilju v družini oziroma t. i. istanbulske konvencije, opozarja, da se družinsko nasilje z razhodom intenzivira, slovenska sodišča pa še vedno pri odločanju o stikih dajejo prednost storilčevi pravici do stika z otrokom pred pravico žrtve do mirnega družinskega življenja in varnosti. In žrtev (tudi ekonomskega) nasilja je predvsem otrok. Zato vam bomo v prihodnjih tednih razkrili pogovor z mamo, ki je živela v nasilnem partnerstvu – nekdanji partner je bil nasilen do nje tudi vpričo otrok –, a se je sodišče odločilo, da jih v vzgojo in varstvo dodeli prav njemu. S tem so materi onemogočili, da zaščiti svoje otroke, v postopku razveze povsem zanemarili element fizičnega nasilja, ter jo prikazali kot neuravnovešeno osebo, ki starševstvu ni kos.
