Tako je bil izumljen pomivalni stroj in to je ženska, ki je zaslužena zanj

Josephine Cochrane je bila Američanka, ki je izumila pomivalni stroj. Da ji je to uspelo, je morala biti zelo vztrajna in predana svojemu cilju, saj so ženske tistega časa živele v senci moških, volilne pravice še niso imele, njihove ideje pa pogosto niso bile slišane.

To sicer ni bil prvi pomivalni stroj, ki je bil izumljen, saj so se podobnih podvigov lotili že njeni moški predhodniki, je šlo pa za prvi pomivalni stroj, ki je učinkovito opravljal svoje delo. 

Prejšnji tip pomivalnega stroja je posodo pomival s pomočjo čistilnikov, od uporabnika pa je zahteval, da ga prelije z vrelo vodo. Pomivalni stroj, kot ga je izumila Cochranova, je pri čiščenju posode uporabljal pritisk vode, imel pa je tudi posebna žična držala, ki so zagotavljala, da so skodelice in krožniki med pomivanjem ostali na mestu. Kolo se je vrtelo s pomočjo motorja, vroča voda z milnico pa je z dna stroja brizgala po posodi.

Bila je hči izumitelja prvega parnika v ZDA

Josephine Cochrane se je rodila 8. marca 1839 v Ohiu. Njen dedek John Fitch je bil izumitelj prvega patentiranega parnika v ZDA, oče John Garis je opravljal delo gradbenega inženirja, mami pa je bilo ime Irene Fitch- Garis. Josephine se je pri 19 letih preselila v Illinois, kmalu zatem pa se je poročila z Williamom A. Cochranom. V zakonu sta se jima rodila dva otroka; hči Katharine in sin Hallie, ki pa je umrl pri dveh letih.

William se je ukvarjal z različnimi dejavnostmi, naposled pa se je posvetil poslovanju s suho robo, pri čemer je bil kar uspešen. Kasneje se je z družino preselil v dvorec v Shelbyvillu, Josephine pa je v njegovem podjetju prevzela vlogo družbenice.

Družina je na svoj dom pogosto vabila večje število gostov in organizirala veličastne večerje. Josephine je v te namene izbrala dragocen set posode, ki naj bi izviral že iz 16. stoletja in se je kot družinska zapuščina prenašal iz roda v rod. Ko so gostje odšli, je sledilo dolgotrajno ročno pomivanje posode, ki so ga opravljale gospodinje.

PREBERITE ŠE -> Burno življenje bogate direktorice kozmetičnega podjetja, ki ga poznamo vsi

»Če ne bo nihče drug izumil pomivalnega stroja, ga bom jaz.«

Cochranova je ugotovila, da je bila dragocena posoda iz finega porcelana po večkratnem pomivanju ponekod okrušena. Hkrati so se ji smilile gospodinje, ki so imele s pomivanjem toliko dela. Tako je čedalje več časa namenjala razmisleku o tem, da zagotovo obstaja rešitev, da bi bilo pomivanje posode lažje in da ne bi vzelo toliko časa. Pri tem je pomislila: »Če nihče drug ne bo izumil pomivalnega stroja, ga bom pa jaz.«

Kmalu zatem je začela skicirati različne verzije pomivalnega stroja, kot si ga je sama želela. Nato je nastopilo leto 1883 in z njim smrt njenega moža. Josephine je po njem podedovala zgolj 1500 dolarjev in številne dolgove. Ker se je znašla v tako nezavidljivem položaju, iznajdba pomivalnega stroja ni bila več zgolj želja, temveč rešilna bilka, da bi si finančno vsaj nekoliko opomogla.

Da bi idejo o stroju lahko spravila v prakso, je potrebovala podporo s strani moških, ki so delovali na tem področju, vendar je bilo to vse prej kot enostavno. Tako je opisala svojo izkušnjo: »Moških nisem mogla pripraviti do tega, da bi naredili to, kar sem si želela, dokler niso poskusili narediti nekaj drugega na lastno pest in so bili pri tem neuspešni. In to me je drago stalo. Vedeli so, da z akademskega vidika ne vem ničesar o mehaniki in vztrajali so pri svojih izumih, dokler se niso le prepričali, da je moja ideja boljša, ne glede na to, kako sem prišla do nje.«

Prvi prototip izdelala v lopi za svojo hišo

Naposled ji je na pomoč priskočil mladi mehanik po imenu George Butters in v lopi za njeno hišo sta skupaj izdelala prvi prototip stroja. Na silvestrovo leta 1885 je kot J. G. Cochrane vložila prvo prijavo patenta, proti koncu naslednjega leta pa je za svoj pomivalni stroj prejela ameriški patent št. 355.139. Nato se je lotila izboljšav le-tega in leta 1917 dobila še drugi patent.

Po prejemu prvega patenta se je znašla pred največjim izzivom; kako prodati svoj izum. Vedela je, da je ročno pomivanje posode opravilo, ki so ga sovražile številne ženske, vendar so v tistih časih finančne izdatke načrtovali moški, njih pa bi bilo nekoliko težje prepričati v nakup stroja, za katerega bi morali odšteti 75-100 dolarjev, kolikor je ta tedaj znašal.

Tako se je odločila, da bo najprej nagovorila vodstvo hotelov in restavracij. S pomočjo premožnega prijatelja je stopila v stik z upraviteljem hotela Palmer House iz Chichaga, ki je bil tedaj eden najbolj znanih hotelov v državi. S predstavitvijo pomivalnega stroja je navdušila in tako je dobila svojo prvo stranko.

PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je preživela koncentracijsko taborišče in zavarovala Triglavski narodni park

Pomivalni stroj prodajala predvsem hotelom in restavracijam

Naslednji hotel z njenega seznama je bil Sherman House. Tokrat ni imela nikogar, ki bi jo seznanil s kom od vodilnih, zato se je do vodstva odpravila sama in s tem naredila zelo drzno potezo. V tistih časih so namreč ženske svoje domove praviloma zapuščale le v spremstvu moških. Njen pogum se je obrestoval, saj je tudi tokrat naredila dober vtis in z njihove strani prejela naročila.

Podjetje Garis-Cochrane se je kmalu soočilo z naslednjo težavo; ni imelo dovolj denarja za lastno proizvodnjo, zato je Cochrane iskala nekoga, ki bi bil pripravljen proizvajati njene pomivalne stroje. Pri reševanju problema se je na pomoč obračala tudi k potencialnim vlagateljem, vendar je njih zanimalo le to, ali bi jim bila pripravljena prodati svoje podjetje. Na to seveda ni pristala.

Leta 1893 je bila organizirana svetovna kolumbijska razstava, ki se je je udeležila tudi Cochrane s svojim izumom in prejela je nagrado za svoj pomivalni stroj. Posledično se je začelo zanj zanimati čedalje več hotelov in restavracij, veliko pomivalnih strojev pa je uspela prodati tudi bolnišnicam in fakultetam.

Za večino gospodinjstev je bil pomivalni stroj prevelik finančni zalogaj

Pet let kasneje je skupaj z Buttersom odprla svojo tovarno, pri čemer je on prevzel funkcijo menedžerja. Podjetje se je kasneje preimenovalo v Cochran’s Crescent Washing Machine Company, prodaja pa je še naprej lepo rasla. S prodajo je prodrla tudi do Aljaske in Mehike.

Cochrane si je zelo želela, da bi svoj izum približala tudi gospodinjstvom, vendar je bila takratna cena stroja (350 dolarjev) za večino prevelik finančni zalogaj. Druga ovira je bila ta, da večina gospodinjstev tistega časa še ni imela dovolj velikega bojlerja, ki bi zagotavljal tolikšne količine tople vode, kot ga je stroj potreboval za svoje delovanje.

Ko je proti koncu življenja Cochrane gledala nazaj na svojo poslovno pot, je dejala: »Če bi takrat, ko sem se odločala pomivalni stroj predstaviti trgu, vedela, kar vem danes, se ne bi nikoli opogumila, da bi začela z vsem skupaj. Toda v tem primeru bi zamudila čudovito izkušnjo.« Josephinino življenje se je zaključilo 3. avgusta 1913. Umrla je na svojem domu zaradi kapi.

Njeno nekdanje podjetje danes pod okriljem Whirlpool Corporation

Leta 1923 je Crescent Dishwashing Company, kot se je tedaj imenovalo podjetje, ki ga je ustanovila, začelo za večjo prepoznavnost uporabljati logotip v obliki polmeseca. Tri leta zatem je podjetje prešlo pod okrilje Hobart Manufacturing Company, ki je pomivalne stroje prodajalo pod blagovno znamko KitchenAid. Leta 1986 je slednje prešlo v last podjetja Whirlpool Corporation.

Šele v zadnjih desetletjih je pomivalni stroj tudi pri nas postal običajni pripomoček v gospodinjstvih. Leta 2006 je bila Cochrane sprejeta v Državno hišo slavnih izumiteljev. Leta 2013, ob 100-letnici Josephinine smrti in ob praznovanju svetovnega dneva intelektualne lastnine, je na uradu za izdajo romunskih poštnih znamk Romfilatelie izšla znamka z njeno podobo.