Letalo se je spustilo na Nizozemsko, ki bi morala biti mokra od dežja in vetrovna. To je zanjo značilno vreme.
Toda zadnjih šest let, ko skoraj vsaka dva meseca in pol pridem sem, me vsakič znova preseneti – iz letala na Nizozemskem me zaobjame v naročje sončen dan s toplim vetričem. Tako kot nekoč, ko me je rojstno mesto, moja Banjaluka, sprejemalo vse sončno in dehteče. Moj dom.
Potem se je zaradi vojne s prisilno preselitvijo mojih staršev skupaj z njimi preselil na Nizozemsko.
Dom je tam, kjer sta tvoja starša – primarni dom. Večni dom.
Sekundarni je zgodba z imenom »Če«.
Nizozemska je, brez dvoma, dokončno postala moj dom.

Proti domu?
Vozim se proti temu domu. Zdaj prvič praznemu domu. Njen zdravnik in medicinske sestre, ki skrbijo zanjo, so ocenili, da je dozorel čas za premik v bolj varno okolje.
Mojo mamo so odpeljali v dom za ostarele …
Še imam v torbici ključe njenega stanovanja, v katerem je živela sama z delno demenco zadnjih šest let po očetovi smrti. Moj svak, mož moje že deset let pokojne sestre, ki je umrla za najbolj potuhnjenim rakom, rakom pankreasa, za katerega je znano, da ga najteže odkrijejo, ker ima nešteto lažnih simptomov, ki prav po gverilsko napeljujejo na vse drugo, le na izvir ne, ko pa ga odkrijejo, ti lahko sporočijo samo še, koliko tednov, mesecev življenja še imaš. Tako sem jaz tri tedne pred smrtjo držala svojo sestro za roko na njeni zadnji postaji. Oče je umrl lahkotno – v spanju. Po njegovi smrti pa je moj svak uradno postal skrbnik moje mame, »kontakt persona«, kot pravijo v nizozemščini. Človek, ki ureja vse odnose med državo, zdravstvom in mojo mamo. On ves ta čas vestno skrbi za mojo mamo. Ki ji je uspelo živeti sami v stanovanju celih šest let.
Pravzaprav je le delno živela v stanovanju: imela je organizirano dnevno varstvo, ves teden od 10. do 16.30. Zjutraj je ponjo prišel taksi, ki ga plačuje država, jo odpeljal v dnevno varstvo v domu, tam so imeli sestro in program: sprehode, plese, ročno delo, kavo, čaj, kosilo …
Jaz sem šla k njej vsaka dva do tri mesece in ostala v povprečju pet dni.



Spoznavanje
Govorila je in govorila … Jaz pa sem pozorno poslušala in jo prvič slišala. Govorila je o svojem otroštvu, o ljubezni, s katero je bila obkrožena, o tem, da je bila tudi razvajena, o zamerah do mame …, v glavnem do mame, ki ji ni dovolila študirati, o svojih ambicijah, o tem, da bi zdaj naredila s svojim življenjem vse drugače …
Ko je to prvič povedala, sem jo vprašala: »Kaj bi naredila drugače?«
Odločno je povedala: »Ne bi se tako mlada poročila. Potovala bi po svetu, da bi videla, kako drugi ljudje živijo. In da bi tudi jaz tako živela. Lepo mi je bilo samo doma, pri družini. Poroka, otroci, družina – vse to je bilo suženjstvo. Kaj imam danes od tega?«
Prvič slišim tako govoriti svojo mamo. Žensko, ki nas je ovijala v debelo plast ljubezni, ki je sevala milino in ljubeče skrbela za vse nas. Z lahkoto, nič ji ni bilo težko. Tako sem jo doživljala jaz. Poskusim se šaliti: »Imela si veselo življenje, zdrave otroke, moškega, ki si ga ljubila. Bila si najboljša mama, mati, kakšno bi vsak otrok želel imeti.«
To izgovarjam in zardevam, pred očmi mi letijo slike njenih poznih odhodov v posteljo in zgodnjih, še pred rojstvom dneva, vstajanj. Potem pa se je čez dan usedla le za kavo.
Odkima: »Ne razumeš. Ne govorim o tem, kaj ste vi imeli od mene. Govorim o tem, da je bilo naporno in da se počutim opeharjeno. Izdano. Glej, še v tej fazi zdaj, ko sem bolna, ko me je strah, kaj bo z mano, ko najbolj potrebujem tvojega očeta, se je on umaknil v smrt.«

Ko nadzorni sistem popusti
In tako sem, čisto počasi, vsakič znova spoznavala vedno večji košček osebe, ki je ves ta čas živela v moji mami. Morala je ostati sama, da se je, razbremenjena od fizičnega dela, srečala sama s seboj. Začetna demenca ji je le toliko pomagala, da je zmanjšala nadzorni sistem možganov, zato je kar lilo iz nje vse, kar je mislila in čutila. Če bi bila zdrava, bi njen kontrolni sistem brezhibno deloval, tako kot je vse življenje, in jaz nikoli ne bi spoznala, da je moja mama človek z notranjim svetom, s svojimi potrebami in sanjami.

Stopim v stanovanje
Diši po njej, moji mami. Zadnjič je to moj dom.
Svak je rekel, naj vzamem, kar želim, ker potem pridejo »čistilci«. Ljudje, ki jim izročijo ključe in izpraznijo vse, kar je notri. Neoporečno vrnejo občini. Plačaš 700 evrov.
Vseh šest let sem, takoj ko sem vstopila v stanovanje (mama je bila običajno ob tej uri še v dnevnem varstvu), najprej očistila hladilnik vse plesnive hrane, potem pa kopalnico, dala prat perilo in šla v trgovino, skuhala njene najljubše jedi in jo počakala pred vrati na vrtu. Vsakič ko je izstopila iz državnega taksija, se je, presenečena, da me vidi, razveselila najinega snidenja, širila je roki in jokajoča me je objemala: »Videla sem bleščeče perilo, ki se suši zunaj, voham domačo hrano in vem – moja hči je tukaj!«
Potem pa so prišli časi, ko sem iz njenih ust slišala tudi to: »V tvoj študij sem vložila ogromno denarja … In ti si se potem odločila pustiti službo … Ostati doma … Vzdržuje te mož, nič ne delaš … Vse je bilo zastonj …«
Seveda sem doživela in potem še naprej doživljala vsakič znova kakšen nov šok. Obnemela. Sprva sem, po inerciji nagona, hotela pojasnjevati, da je njeno gledanje na moj položaj, name in na moje življenje diametralno drugačno mojemu.
Potem pa sem se spomnila, da to sodi k tej vrsti demence.
Čeprav nekaj zagotovo vem: kar ni v mislih, ne more biti niti v besedah. Demenca gor ali dol.
Moja mama je specifično dementna. Res ne ve, kaj je jedla včeraj, toda njen um, oster kot britev, brezkompromisen in neposreden, ki sem ga vedno potrebovala in ki me je naredil to, kar sem, še vedno deluje.
Prisluhnila sem ji.




Nazaj v dom
Spraševala sem jo: »Kaj si želiš, da naredim zate? Prosim, povej, povej mi, kaj pričakuješ.«
Seveda sem jo takoj po očetovi smrti vzela k sebi v Ljubljano, toda zdržala je le dva pičla meseca. Odločno je zahtevala: »Pelji me domov, v moje stanovanje. Nočem živeti zunaj Nizozemske, edino tam se počutim varno, tam je vse, kar imam. Vključno z njimi (mislila je na družino moje pokojne sestre).«
Takrat sem poklicala svaka: »Ti in tvoja otroka ste ji bližji, pogreša vas …«
Nemudoma je kupil vozovnici in vrnili sva se v njen dom.
Ponosno dvigne glavo in odgovori z vsem dostojanstvom: »Nič. Pripeljala si me v državo, ki je vse opravila namesto tebe. Dvajset let imam odlično pokojnino, z očetom sva imela lepo in bogato življenje, moja prava hči je mrtva, ti nikoli nisi bila moja hči, ti si bila vedno samo svoja, vse življenje sem te bila željna, vedno si tekala za vsem, razen za mano, prvič sem te dobila v naročje, ko si se poročila, nikoli te ni bilo ne doma ne pri meni … Vedno si bila odsotna hči. Samo svoja in sama zase. Prvič si me zdaj vprašala, kaj si želim.«
Nikoli si nisem predstavljala, da bom to slišala iz njenih ust. Prizadene me v dno srca.
Vprašala sem jo: »Pa ti, si svojo mamo kdaj vprašala, ali je dobila od življenja vse tisto, kar je hotela?«
Zmede se. Toda le za hip: »Moja mati je dobila moškega, mojega očeta, s katerim sta se ljubila, spoštovala in si bila zvesta do groba. Vpričo mene je nekoč rekla sorodnici, da ji njenih vseh pet otrok ni toliko pomembnih kot njen mož. Močno me je prizadelo, me ohladilo. In sicer … Moja mati je bila nedostopna, sicer zelo pravična, toda stroga in ... da bi se jo kdor koli upal kaj osebnega vprašati?! To pa ne! Vsi smo ji izkazovali le spoštovanje!«
Tudi to me preseneti. V spomin se mi prikradejo vsi moji pogovori z njeno mamo, mojo babico. Mehka in topla je bila z menoj.

Imam še eno priložnost
Dojela sem, da me je življenje potisnilo v vlogo, ki sem jo spregledala, da bi jo morala že zdavnaj opraviti; vrnilo me je moji mami, da se zdaj zares ukvarjam z njo. Imam še eno priložnost, sem razumela. Tokrat nisem egoističen otrok, ki hlasta po lastni usodi. Zrel človek sem, lahko ji bom pokazala in dokazala, da jo ljubim. Saj je, v resnici, govorila o tem?
In moj oče, ki je odšel in mi nikoli nič ni rekel, kaj je v svoji duši, v svojem srcu čutil on? Kaj sta moja starša mislila, želela in hotela od mene… za mene?
Izberem rozaste ročno izdelane kristalne kozarčke.
Najdem zlato verižico, štiriperesno deteljico, ki jo je moja mati dobila od svoje babice, da bi ji prinesla srečo: odločim se jo zabrisati, ker ni izpolnila zadane naloge – otrok v meni je želel več sreče za svojo mamo.
Vse drugo pustim.
Vem, da na Nizozemskem to dajo brezdomcem oziroma beguncem.
Samo kozarčke vzamem.




Obisk pri mami
Mamo isti dan obiščem v domu za ostarele. Oddelek za dementne.
Pridem pred dvorec.
Neki plemič ga je zapustil državi v te namene.
Veličasten park.
Stopim na recepcijo.
Osupnem: »Saj to je hotel 5 zvezdic.«
Ljubezniv nasmeh mladenke, plavolaska, polna lička, rdeče ustnice.
Moja mama je zavarovana z vsemi šiframi do svojega oddelka.
Končno pridem.
Osem sob. Čudovita jedilnica je v prostoru nekdanjega salona. Le osem miz.
Dve sestri v eni izmeni, mladi, veseli, ljubeznivi in ljubeči.
Smejeta se: »Vaša mama je bila že na sprehodu (dvorec ima enourne sprehajalne steze skozi gozd), potem pa so imeli ples; zdaj počiva pred kosilom.« Spremi me v mamino sobo – ogromno, z visokimi stropi, čez vso steno so okna, ki gledajo na park. Sestra mi pojasni, da so to poletje v celoti obnovili dvorec, zato je vse novo in lepo. Kopalnico ima naravnost iz sobe, ki je le njena. Soba je opremljena z njenim pohištvom. Na stenah visijo slike njene družine: mojega očeta, moje sestre, najinih otrok.
Vsakič ko me moja mama zagleda, vzdrhti od čustev in radosti. »Prišla si, ljuba moja hčerka!« pove in se zjoka. Tudi tokrat.
Dolgo jo držim v objemu in globoko čutim. Po šestih letih postopnega zbliževanja in spoznavanja jo objemam celo in v celoti. Ve, da je na varnem.
Prinesla sem ji rože in čokoladne bombončke, ki jih ima rada. Sestra nama postreže čaj.
Opazim, da je lepo urejena: sveža frizura, izbrana obleka, manikirani in lakirani nohti.
Pojasni: »Nohte mi lakira sestra.«
Frizerja in pedikerja, ki imata prostore v domu, ji že nekaj let plačuje z njenim denarjem svak.
Ugotovim, da lepo skrbijo zanjo.
Pojasni: »Zelo so prijazni. Sestre so ljubeznive in ljubeče, rade me imajo pa še tako so ljubke in mlade. Vesele. Meni je dobro. Lepo je tukaj, saj vidiš. To ni dom, to je luksuzen hotel!«
Kaj pa jaz?
Potem pa se zagleda vame: »Kako to, da si tako dolgo pri meni? Janez je res čudovit, ko ti pusti biti tukaj. Toda, vrni se k možu, otrok moj! Tudi on te potrebuje, zdaj sta vidva na vrsti, da zaživita vajino življenje. Otroci so odrasli in odšli. Pazita drug na drugega, prehitro se vse obrne.«
Globoko vzdihnem. Ni še prišel čas zame in za mojega moža. Sem v fazi, ki je veliko večji in težji izziv, kot je bil skrbeti za mamo zadnjih šest let. Za usodo svoje mame nisi odgovoren. Za usodo lastnega otroka pa se počutiš, da mogoče si … Premišljujem. Le v drobcu enega samega hipa sem se ji zaželela zaupati. Vem, da bi mi dala najboljši nasvet, ker sem njen otrok in me ima v srcu. In iz srca svetuje ljubezen, ki tam živi. Toda, nočem je obremenjevati. Nič ne rečem.
Zagleda se vame … Nekaj dolgih trenutkov. Vzdrhtim in povesim oči.
Prime me za roko: »Poslušaj me … Usode svojih otrok ne moreš živeti. Niti jih obvarovati pred njo. Vse si jima dala, kar si lahko. Naredi, kar moraš, in se posveti svojemu življenju in možu – on je zdaj zate najbolj pomemben.«
Presenečeno jo pogledam.
Pokima: »Ni mi bilo težko razumeti, le sestavila sem, kje živiš in kam jutri potuješ.«
Ob slovesu me dolgo drži v objemu: »Pazi nase, otrok moj. Nihče te ne pozna tako dobro kot jaz. Vem, da si ranljiva. In otroci znajo hudo zaboleti.«
Kar naprej me preseneča.
Še jo bom odkrivala, vidim.




Moja mama je moj dom
Odhajam od mame, iz njenega doma, pomirjena.
Vseh teh šest let sem molila, da ženske, ki me je učila biti ljubeč človek, ne doživim na dnu.
To bi me ubilo, sem se proseče zaupala Bogu.
Tudi tokrat me je slišal. In uslišal.
Na dvorišču fotografiram lepo urejen grajski vrt, poln rož in dreves. Naziv doma.
V izposojen avto se usedem polna tople in globoke ljubezni do mame. Vedno sem jo ljubila, to vem zagotovo.
In brezmejno spoštovala. Mogoče ji nisem znala pokazati, toda čutila sem.
Zdaj ji imam čas in modrost dati vse tisto, česar se prej nisem imela časa zavedati, da potrebuje. Še je živa, še vedno jo imam, še sem otrok svoje mame. Nisem izgubila doma, le preselil se je – njena soba je zdaj moj dom. Še imam dom. Moja mama je moj dom. Tako kot je vedno bila.

Letališče Eindhoven, naslednji dan
Ko čakam za let na Tenerife, sem že v obrnjeni vlogi – sem mati in babica, ki leti svoji hčerki in njenim otrokom pomagat, da si tlakujejo pot v novo življenje.