Prva transspolna odvetnica pri nas: Hlače nosim, da lažje živim, v krilu mi je težko

19. junija 1906 v Fari pri Prevaljah se je očetu Jožetu in mami Mariji rodila Amalia Marija Uršula Prenner. Že kot majhna deklica se je v svojem telesu počutila drugače, se vedla drugače od vrstnic, čeprav jih je ves čas branila, se raje igrala s fanti in se večkrat postavila v vlogo vodje.

Ko je hodila v šolo, se je na svojo voljo preimenovala v Ljubo, a kljub ženskemu imenu čutila, da je v resnici moški, ki je ujet v ženskem telesu.

V otroštvu je z muko nosila dekliška oblačila, že v gimnaziji pa raje izbrala kratko postrižene lase, hlače, aktovko, kravato in klobuk. Po gimnaziji na Ptuju in maturi v Ljubljani se je posvetila študiju prava, ga zelo hitro zaključila in šla v sodno prakso.

Leta 1941 je zaključila doktorski študij prava in si s tem pridobila doktorski naziv. Kasneje se je kot aktivna članica Komunistične partije Slovenije vključila v Osvobodilno fronto. Kot državna uradnica v ljubljanski upravi in tajna sodelavka OF je v času okupacije reševala zaprte Slovence iz italijanskih zaporov in taborišč.

Prva slovenska kriminalka

Odločna, kot je bila že od zgodnjega otroštva, tudi v obdobju vojne ni ostala tiho in se zavzela za pravice, kjer je videla, da so te kršene.

Zaradi težav s povojno oblastjo in lastnega prepričanja ter delovanja so ji kasneje prepovedali opravljati odvetniško delo ter jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Za nekaj časa so jo poslali tudi v prisilno delo v taborišču.

Ja, bila je tudi pisateljica, pisanje ji je pomenilo nekakšno zatočišče. Pisala je črtice, drame, komedije, librete, povesti in romane. Njeno delo Neznani storilec je bila hkrati prva slovenska kriminalka.

Od nekdaj je bila zvesta sama sebi in brez sramu povedala, da čuti, da ni ne moški ne ženska. In to v časih, ki so bili transspolnim osebam še manj naklonjeni! Ljudje so ji v obraz sicer pogosto izkazovali spoštovanje, medtem ko so jo za hrbtom obrekovali.

Nekoč je v nekem pismu napisala: »Imela sem pri zadnjem najinem srečanju le vtis, da vas na meni nekaj moti. Morda moje hlače? Glejte, dragi monsignor, toliko let se poznava in jaz ne bi hotela, da me imate za prismojeno avšo, ki si nekaj domišljuje, kar ne more biti. Iz nič ni nič in če je učinek, je zanj tudi vzrok, kajne? Hlače nosim, da lažje živim, v krilu mi je težko in Bog sam ve, zakaj je tako. Dolgo let si nisem upala biti jaz, zdaj pa sem in končno se nihče več za to ne zmeni.«

O tem, koga je ljubila, s kom je prijateljevala in kako zelo karierno uspešna je bila Ljuba Prenner, preberite TUKAJ.