Prva slovenska zdravnica, njene bitke in trnova življenjska pot

Dr. Eleonora Jenko Groyer velja za prvo slovensko zdravnico. Ker v tedanjih časih Slovenke niso imele možnosti za pridobitev visokošolske izobrazbe, se je Jenkova skupaj z družino odpravila v Rusijo, kjer je uspešno zaključila srednjo šolo, nato pa še študij medicine. Vendar so se ob prihodu nazaj v domovino prave bitke šele začele, saj takratne oblasti niso želele priznati njene diplome, zato je morala prestati velike napore, da je opravljala poklic, za katerega se je izučila.

Odločilna vest o otvoritvi ženske medicinske fakultete v Rusiji

Rodila se je leta 1879 očetu dr. Ljudevitu Jenku, ki je bil po rodu Ljubljančan in je na Dunaju zaključil študij medicine, ter materi Tereziji, ki je prihajala z Lavrice. Zakonca sta imela štiri otroke, Eleonora pa je bila prvorojenka. Osnovno šolo je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani in jo leta 1895 zaključila z odličnim uspehom.

Če bi tedaj ostala na slovenskih tleh, izobraževanja ne bi mogla nadaljevati, saj ženskam na območju Avstro-Ogrske vpis na gimnazijo ali univerzo ni bil dovoljen. Tako sta se njena starša, ki sta bila prorusko usmerjena, odločila, da se kot družina preselijo v Rusijo, saj je odjeknila vest, da bo v Sankt Peterburgu v kratkem svoja vrata odprla ženska medicinska fakulteta.

Eleonora Jenko se je v Rusiji vpisala na srednjo šolo oz. učiteljišče Djevojački institut carice Marije Aleksandrovne v Cetinju. Po zaključenem izobraževanju bi se lahko zaposlila kot učiteljica na osnovnih in srednjih dekliških šolah, poleg tega pa so se ji s tem odprla vrata, da se vpiše na eno od ruskih fakultet, kar je tudi storila.

PREBERITE ŠE -> Neverjetna zgodba pianistke, ki je preživela holokavst in dočakala 110 let

Poročila se je z avstrijskim zdravnikom in nekaj časa delala kot njegova asistentka

Leta 1897 naj bi se vpisala na medicinsko fakulteto, vendar za to ni izpolnjevala pogojev, saj ni imela izpita iz latinščine. Tako se je formalno vpisala na filozofsko fakulteto in v tistem letu opravila manjkajoči izpit, leto kasneje pa se je vpisala na želen študij. Ta je obsegal deset semestrov, vendar ga je morala za eno leto prekiniti, saj je vmes zbolela za tifusom in se šla zdravit v Ljubljano.

Leta 1904 je izbruhnila rusko-japonska vojna in v tistem času medicinska fakulteta ni delovala. Jenkova je takrat kot študentka medicina delala v vojaški bolnici za ženske in otroke v Moskvi. Tri leta kasneje je uspešno zaključila študij medicine in pridobila doktorski naziv, istega leta pa se je poročila z avstrijskim zdravnikom dr. Friederikom Groyerjem, ki je bil zaposlen v zdravilišču Klimkovice. Nekaj časa je delala kot njegova asistentka. Maja 1908 sta postala starša deklici Jolandi.

Dr. Jenko Groyerjeva je nato kot prostovoljka delala na Kirurškem oddelku Deželne bolnice v Ljubljani, kjer je asistirala pri ginekoloških operacijah, občasno pa je operacije izvajala tudi sama. Leta 1911 so ji na ministrstvu za notranje zadeve na Dunaju izdali odločbo, s čimer so priznali verodostojnost njene ruske diplome (slednja pa ni bila tudi nostrificirana). Na tej podlagi so jih izdali dovoljenje za opravljanje zdravniške prakse, ki pa je bilo veljavno le na območje takratne Kranjske in v Avstrijskem primorju.

PREBERITE ŠE -> Bridko in tragično življenje naše izjemne igralke in pesnice Mile Kačič

Doktorskega naziva ni smela uporabljati

Po pridobitvi dovoljenja je sledila možu, ki se je preselil v Avstrijsko primorje, tam pa se je začel njen boj z birokracijo, ko je želela v Opatiji odpreti zasebno prakso. Ko se je začela prva svetovna vojna, se je bila Jenkova primorana vrniti nazaj v Ljubljano, medtem ko so dr. Groyerja kot višjega vojaškega zdravnika vpoklicali v Pulo.

Dr. Eleonora Jenko Groyer se je v času vojne zaposlila v zdravstvenem okrožju Grosuplje. Na delo se je večinoma vozila z vlakom. Kljub temu da je bila doktorica, svojega naziva ni smela uporabljati, saj njena diploma ni bila nostrificirana.

V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je morala za opravljanje zdravniške prakse predložiti zdravniško diplomo, vendar njena ruska pri tem ni zadostovala. Tako je morala že drugič zaprositi za nostrifikacijo svoje diplome. Pozvali so jo, da mora v tem primeru opraviti še dva dodatna izpita; iz farmakologije in sodne medicine. To je tudi storila in bila leta 1921 vpisana v knjigo promoviranih doktorjev, ki niso študirali na medicinski fakulteti v Zagrebu. Istega leta je v Ljubljani odprla svojo zdravniško prakso.

PREBERITE ŠE -> Izjemno življenje Slovenke, ki je ustanovila Ciciban in Bralno značko

Tudi v času pomanjkanja zdravniškega kadra ni dobila dela

Leta 1933 je Jenko Groyerjeva dosegla naslednji uspeh; zdravniška zbornica za Dravsko banovino v Ljubljani ji je izdala potrdilo, da ima pravico do opravljanja zdravniškega dela. Na podlagi tega se je prijavila na številna delovna mesta za zdravnika, ki so jih razpisale državne službe, vendar so bile vse njene prošnje zavrnjene.

Leta 1935 je začela delati kot honorarna zdravnica za ženske bolezni pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1941, ko je bil urad ukinjen. Sicer pa je honorarno spisala tudi 18 poljudno strokovnih člankov za revijo Ženski svet in tako ženske izobraževala glede zdravja, s čimer si je nekoliko lajšala neugodno finančno situacijo, v kateri se je znašla. Po koncu druge svetovne vojne je vladalo pomanjkanje zdravnikov, vendar tudi takrat ni imela več sreče pri iskanju zaposlitve.

Leta 1953 je Ljudski skupščini Ljudske republike Slovenije poslala prošnjo za pokojnino, ki jo je utemeljila s tem, da je v času vojne OF pomagala tako, da je darovala instrumente, obvezni material, nudila brezplačno zdravniško pomoč in brezplačna zdravila. Odgovorili so ji, da ji bodo zaradi njega prispevka v obliki izredne socialne pomoči mesečno nakazovali 6000 din.

Eleonora Jenko Groyer je umrla 21. junija 1959 v Ljubljani. Njena hči Jolanda je kasneje o njej povedala, da je bila njena mama sicer v odnosu do nje hladna, je pa bila zelo marljiva, saj se je delu posvečala od jutra do večera. Počitek si je privoščila samo ponoči, ko je spala. Njeno življenjsko vodilo naj bi bilo: »Drži se reda in red bo držal tebe.«