»Nihče ni obremenjen s tem, kaj vse se morajo naučiti, vendar zna večina, ko gredo v šolo, brati in pisati,« pravi Manca Artač, montessori pedagoginja iz Vrtca Modra pikica, o več kot zanimivi nemški izkušnji.

Temperatura je bila dve, tri stopinje Celzija in otrok je ležal na tleh in s prstom risal po zemlji. Nihče ni šel do njega in mu povedal, da je zemlja mrzla in da se bo prehladil. Za vse je bil ta prizor nekaj najbolj običajnega,« pravi Manca Artač. Podobno je bilo z malčki, ki so se kotalili po bregu – nihče jih ni ustavljal, saj gozdni vrtec deluje po precej drugačnih načelih, kot smo jih vajeni.

Preberite še: Katastrofa je, da se enkrat na leto hvalimo, da otroci jedo slovenski zajtrk

Presenečenje je že to, da gozdni vrtec nima stavbe, ki bi jo vrtičkarji – stari so od dveh let in pol do šest – obiskovali vsak dan. »Vse dni so na prostem, razlika je le v tem, da gredo ob hujšem mrazu na daljši pohod, da jim ob dežju razpnejo ponjavo med vejami in da se lahko – če je neurje ali res močan dež – za krajši čas umaknejo v leseno kočo, ki pa jo redko uporabljajo. Lani so bili tam osemkrat,« razlaga Manca Artač, ki je gozdni vrtec obiskala v sklopu projekta ERASMUS+ Varnost otrok in vrtci na prostem.



Bistvo je v tem, da se igrajo in zabavajo v gozdu. Starši jih pripeljejo med 8. in 9. uro na igrišče v gozdu, kjer so igrala in odprta hiška. Ob 9. uri naredijo krog in se pozdravijo s pesmijo, se preštejejo in hitro ugotovijo, kdo od prijateljev manjka. Vsak lahko pove željo, kam bi se odpravili ta dan, potem pa se skupaj odločijo in gredo.

Eni hitro, drugi počasi

Vsak s svojim tempom, eni hitro, drugi počasi, se odpravijo mimo številnih zanimivosti v gozd, ki bi se ga dalo primerjati z našim Tivolijem, saj vrtec deluje v mestnem gozdu z ne preveč gostim drevjem. »Imajo kakšnih 40 točk, ki imajo imena, vendar to niso z igrali ali s čim drugim opremljeni prostori. Mala Kanada, na primer, je del gozda z jaso,« pravi sogovornica.

Otroci – skupno jih je 20 – se proti dogovorjenemu cilju premikajo v svojem ritmu, saj v vrtcu zagovarjajo stališče, da je enako kot cilj pomembna pot. Nihče jih ne drži za roko, jih ne priganja ali pretirano usmerja. Na prostoru, ki je obvladljiv s pogledom, se prosto gibljejo, skrbijo drug za drugega, tudi čakajo drug na drugega, pravi Manca Artač: »Med enim in drugim je lahko tudi 200, 300 metrov.«



Ker so v vrtec prišli po zajtrku, ki ga imajo doma, ob 10. uri malicajo to, kar so prinesli s seboj v nahrbtnikih. Potem nadaljujejo igro, ki so si jo zamislili, raziskujejo območje, opazujejo živali. Vzgojiteljice jih ne animirajo oziroma motivirajo. Vsak si sam poišče delo oziroma zabavo, s tem da nihče ne potrebuje usmerjanja. Skupine se same organizirajo in igrajo. Njihova domišljija je bogata in ustvarjajo – vsaj za naše pojme – s skromnimi dodatki, z vsem, kar v gozdu najdejo: vejice, liste, storže, polžje hiške, kamne … In se osem storžev spremeni v Sneguljčico in sedem palčkov.

Gozdni vrtec Flensburg je zadnja leta eden od najbolj zanimivih na svetu. Čeprav bi lahko – glede na zanimanje – povečali število otrok, Petra Jäger ostaja pri skupini dvajsetih, saj je prepričana, da je le tako mogoče ostati pri njihovih temeljnih načelih oziroma v stiku z naravo. Njihovo delo si obiskovalci lahko ogledajo enkrat na mesec, in v ta z naravo tesno povezani vrtec jih pride tudi po 50.


»Seveda otroci vpletajo Spidermana ali Batmana, toda po kakšni uri je ta svet pozabljen in domišljija dela po svoje,« pravi sogovornica, ki ocenjuje, da so tisti, ki obiskujejo gozdni vrtec, v resnici svobodnejši in imajo pravo otroštvo: »Naši vrtci so – če jih primerjam z gozdnim – storilnostno naravnani.«

Odrasli so pomočniki

Prav tako je velika razlika med delom vzgojiteljic. »Pri nas mora vzgojiteljica otroku ponuditi čim več vsega, da se bo naučil in razvil svoje sposobnosti, v gozdnem vrtcu pa so prepuščeni prosti igri. Otroke pustijo pri miru in le priložnostno sodelujejo pri tem, s čimer se ukvarjajo. Vzamejo vejico in rišejo z njimi,« pravi Manca Artač. Vloga odraslih ni, da bi vodili, ampak so le pomočniki. Tudi ni načrtnega učenja po programu, saj je pomembno predvsem, da pri doživljanju gozda uporabljajo vse svoje čute in se tako učijo.

Vzgojiteljice pomagajo le, če morajo na veliko potrebo: takrat skopljejo luknjo, otroke dvignejo, da se pokakajo, jih obrišejo, zakopljejo luknjo in potem dajo oznako nad to mesto. Če pa se zgodi, da si otrok med igro umaže roke, jih obrišejo v najbližjo brisačo, to je mah na deblu drevesa. Prav tako so dogovorjeni, da ne trgajo cvetja oziroma lahko vsakdo odtrga le enega. Spodbujajo prijazen oziroma odgovoren odnos do narave in do ljudi ter prijateljstvo, sodelovanje, pomoč.



V skupini tudi praznujejo rojstne dneve: otrok dobi za tretji rojstni dan kos vrvi, ki jo lahko uporablja za gugalnico ali na milijon drugih načinov, za petega žago in za šestega čisto pravi pipec z zakrivljenim rezilom.

Ko gredo v gozd, vzgojiteljice s seboj vozijo voziček z oblačili, ki jih imajo za res nujne primere, saj so vsi oblečeni letnemu času primerno, kar pomeni, da so pozimi v smučarskih pajacih in več plasteh oblek. »Seveda pazijo, da nikogar ne zebe, a starši jih primerno oblečejo,« pravi Manca Artač.

Skoraj tri desetletja

Gozdni vrtec Flensburg je ustanovila Petra Jäger leta 1993, ker se ni našla v običajnih nemških vrtcih. Odšla je na Dansko, kjer je spoznala koncept, saj so tam prvi gozdni vrtec ustanovili že v petdesetih letih. Pobudnica drugačnega dela s predšolskimi otroki je bila Ella Flautau, ki je želela s svojimi in sosedovimi otroki preživeti čim več časa v bližnjem gozdu. Podprli so jo tudi drugi starši in ustanovili prvi gozdni vrtec. Podobno idejo je imel leta 1957 nekdanji vojak Goesta Froh na Švedskem, ki je kot Flautavova postavil na prvo mesto učenje v naravi.



Danska ideja o gozdnih vrtcih je kmalu pljusknila v Nemčijo, kjer so prve ne gozdne, ampak naravne vrtce ustanovili leta 1968. Po letu 1993, ko so postali gozdni vrtci legitimni del nemškega predšolskega sistema in se jih je uradno prepoznalo kot kakovostne, pa so postali priljubljeni. Leta 2005 jih je bilo v Nemčiji okoli 450, sedaj jih je že okoli 2000. Nekateri so kombinirani, tako da so otroci dopoldne v gozdu, popoldne pa v običajnem vrtcu.

Petri Jäger pri skupini 20 otrok pomagata pomočnika. Enkrat na teden jih obiskuje specialni pedagog, saj imajo v skupini otroka s posebnimi potrebami. Medse so sprejeli tudi begunske otroke. Zanimivo je, da se v skorajda 30 letih gozdnega vrtca ni niti en otrok huje poškodoval ali izgubil.

Ob koncu spet v krogu

Otroci so v gozdnem vrtcu Flensburg do 13. ure. Potem jih pridejo iskat starši, ki se organizirajo in pomagajo drug drugemu pri varstvu. Preden pa zapustijo vrtec, se otroci spet zberejo v krog, v katerem imajo pol ure dejavnosti. »Pojejo pesmice, si pomagajo z vejicami in besede izgovarjajo po zlogih, spet drugi prešteje zloge, ob našem obisku je vzgojiteljica pripravila oder iz vejic in povedala zgodbico s pomočjo rekvizitov iz okolice. Preprosto, a učinkovito,« pravi Manca Artač.

Starši za gozdni vrtec plačajo 130 evrov na mesec. To je eden od redkih vrtcev, ki ima več denarja, kot ga potrebuje, saj nima visokih stroškov. Vzgojitelji pa imajo za 500 evrov višje plače kot drugje po Nemčiji.


Ker se ideja o gozdnem vrtcu širi po vsem svetu, so skupine, ki se posvečajo pedagogiki v gozdu, naravi in divjini, razglasile 3. maj za mednarodni dan gozdnih vrtcev. V Flensburgu pa si prizadevajo tudi za ustanovitev osnovne šole, ki bi delovala po podobnih načelih. Pri nas kljub veliki pokritosti in povezanosti z gozdom – Slovenija je med tremi najbolj gozdnatimi deželami v Evropi – gozdnega vrtca nimamo.