Pretresljivo življenje naše velike igralke: Prerano je izgubila sestro
Štefka Drolc je bila zagotovo ena naših najboljših in najbolj znanih igralk, ki je močno zaznamovala tako slovensko gledališče kot slovenski film. Znano je, da je bila tudi izvrstna interpretka poezije in izjemna pedagoginja, ki je svoje igralsko znanje v kasnejših letih svojega življenja prenašala na študente AGRFT. Kot igralka je bila izjemna tako pri govorni interpretaciji kot pri izražanju čustev; znala jih je intenzivno izražati in hitro menjavati. Kljub močnemu glasu je bila kot oseba zelo nežna.
Je prejemnica številnih nagrad. Dobila je dve Prešernovi nagradi (leta 1964 za igralske vloge v letu 1963, leta 2009 pa za življenjsko delo) in tri Borštnikove nagrade (1980 za vlogo Neže v Vorancu, leta 1982 za vlogo matere v Krvavi svatbi Garcie Lorce in leta 1997 za vlogo v Treh visokih ženskah Edwarda Albeeja). Prejela je tudi Severjevo nagrado, Župančičevo nagrado, Borštnikov prstan in naziv častne meščanke Ljubljane.
Nastopila v več kot 40 gledaliških vlogah
Drolčeva je nastopila v več kot 40 gledaliških vlogah. Med drugim je nastopila v predstavah: Voranc (1980), Dogodek v mestu Gogi (1991 in 1995), Kralj Lear (1992) in Idiot (1999). Prav tako smo jo kot igralko lahko med drugim spremljali v naslednjih celovečernih filmih: Na svoji zemlji (1948), Naš avto (1962), Na klancu (1971), Cvetje v jeseni (1973), Deseti brat (1982), Sanjarjenje (1983) in Vztrajanje (2016). Nastopila je tudi v televizijski seriji Utonilo je sonce (1975).
PREBERITE ŠE --> Tragična zgodba naše največje filmske zvezde, ki jo je snubil Hollywood
»V njeni igralski umetnosti se vselej znova prepletajo lepota in poetičnost, krhkost in strogost, značajskost in sodobnost, tišina in krik in smeh, čustvo in razum. Njena ponotranjena igra je mojstrsko upodobljena v številnih kreacijah gledaliških in radijskih uprizoritev tragedij, dram, komedij, poetičnih iger, v groteskah, v psiholoških in karakternih igrah,« so o njej povedali ob tem, ko so ji predali Prešernovo nagrado.
Že kot otrok se je rada vživljala v življenja drugih
Štefka Drolc se je rodila 22. decembra 1923 na Ponikvi očetu Ivanu in mami Štefaniji. V enem od intervjujev je dejala, da je imela lepo otroštvo. Njen oče je bil marljiv, skrben in dober po srcu, mamina opora pa ji je bila vedno na voljo. Imela je tudi 10 let starejšo sestro, ki je Štefko navdušila za gledališče, a jo je prerano izgubila, saj so jo med vojno okrutno ustrelili pred njenimi lastnimi otroki.
Štefka se je že kot otrok rada vživljala v življenja drugih. Otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju, osnovno šolo pa je obiskovala v Ravnah na Koroškem. Po končani šoli se je vpisala na klasično gimnazijo v Mariboru in v tistem času tudi že stopila na mariborski Ljudski oder. Z začetkom vojne se je njeno šolanje prekinilo.
Med vojno je delovala kot aktivistka OF. V tistem času je tudi rodila nezakonskega otroka, hčer Lucijo Drolc, ki je šla kasneje, ko je odrasla, po maminih poteh in postala igralka. Štefka Drolc je bila dvakrat poročena; z režiserjem Jožetom Babičem in z igralcem Mihom Balohom. Leta 1945 se je zaposlila v Drami SNG Maribor, med letoma 1947 in 1948 pa je delala pri Triglav Filmu.
Nekaj let nastopala v Trstu, nato se je zaposlila v ljubljanski Drami
Po koncu vojne leta 1948 se je Drolčeva odpravila v Trst, kjer se je zaposlila v Slovenskem stalnem gledališču. Tam pa je nastopala tudi na majhnih odrih in po vaseh. Veselje tamkaj živečih Slovencev, ko so z odrov zaslišali slovenski jezik, je bilo neizmerno, zelo pa so bili navdušeni tudi nad njeno igro. Drolčeva je kasneje povedala, da ji je to obdobje ostalo v zelo lepem spominu. V Trstu je ostala do leta 1959, nato pa se je preselila v Ljubljano.
To, da se je kot igralka uveljavila v Trstu, ji je predstavljalo dobro odskočno desko, da se je zaposlila v ljubljanski Drami. Tam je nekaj časa delala honorarno, nato pa je leta 1960 postala stalna članica gledališča. Na tamkajšnjih odrih je nastopala vse do leta 1990.
Aktivna je bila do pozne starosti
Leta 1982 se je kot pedagoginja zaposlila na AGRFT, od leta 1984 dalje pa je delo opravljala kot redna profesorica za umetniško besedo. V obdobju med letoma 1992 in 1995 je bila na AGRFT zaposlena honorarno, pri čemer je študente poučevala dramsko igro. Študenti so jo kot profesorico zelo cenili.
Tudi v pozni starosti ni mirovala. Še vedno je občasno nastopila v kateri od gledaliških predstav, poleg tega pa je sodelovala na pogovorih ljubiteljskih gledaliških skupin, na literarnih večerih in večerih poezije.
Umrla je 25. junija 2018 v 95. letu starosti. Vlada Republike Slovenije ji je na ljubljanskem pokopališču Žale priredila državni pogreb z vojaškimi častmi. Leta 2012 je režiser Vlado Škafar o njej in igralki Ivanki Mežan posnel film Deklica in drevo, pri čemer je predstavil njuni življenjski zgodbi.
Nekaj njenih citatov
»Moj dom je gledališče, kjer sem največ preživela ter največ dala, največ izrazila, največ občutila, največ dobrega naredila.«
»Igralec se nikoli ne upokoji. Igralec preprosto si.«
»Igralka sem. Igralstvu pripadam z vsem svojim bistvom.«
»Smo narod, bogat z igralci, pesniki in pisatelji, in ne vem, kaj nam je treba tega, da se kar naprej nekaj sporekamo, drug drugemu očitamo. Res, res bi morali živeti razumneje.«
»Vsak človek, ne samo igralec, ima obdobja sreče, ki jih je malo, pa obdobja takega pavšalnega, približnega prebivanja in hudih stvari. Ampak igralec ima to srečo, da lahko vsa ta čutenja uporabi v liku, ki ga oblikuje.«
»Vseeno je, kako misliš ali katerega boga častiš, saj smo vendar ljudje. Bližnji smo si in če hočemo shajati, je treba preskočiti razlike, se pogovarjati in se razumeti. Moraš verjeti, da ljudje lahko eksistiramo skupaj, tudi če smo si tako različni. Ker vse drugo vodi brezupno nikamor.«
»V svojem življenju sem doživela veliko hudega, mnogo grenkega, pa ne samo zaradi nesrečnih ljubezni, propadlih zakonov, ampak je bilo tudi mnogo stvari, ki se ti skozi življenje naberejo, ki so tako srečne kot boleče, te ranijo ali ti raniš drugega.«
