Popoldanske dejavnosti: Otroci imajo že ob začetku pubertete vsega dovolj
Že res, da smo še globoko v počitnicah in za mnoge otroke v brezskrbnem poletju, a vemo, kako hitro gre čas, ko se imamo lepo. In tako bo tudi kmalu nastopilo vprašanje, v katere popoldanske dejavnosti vpisati otroka.
Pri otrocih, ki kažejo zanimanje za številne stvari, po vrhu vsega pa starši vedo, kako pomemben je šport, se ti interesi nakopičijo in naenkrat teden postane prekratek za vse krožke, ki bi bili zanimivi za otroka.
Mnoge dejavnosti so primerne že za otroke od 4. leta naprej, zato niso redki, ki so že v predšolskem obdobju vključeni v številne vodene dejavnosti, kar pa po mnenju psihologov in pedagogov ni najboljše za otroke. Tudi če gre za dejavnosti, za katere otrok kaže zanimanje, so te dodatna obremenitev, zato z njimi ne gre pretiravati.
Še slabša je izbira staršev na podlagi lastnih interesov. »Otrok, še posebej predšolski, rabi veliko časa za prosto igro, še posebej, če je vključen v vrtec, kjer so dejavnosti precej strukturirane in od otroka zahtevajo veliko prilagajanja. Igra pa je čisto njegova, on sam je nosilec dejavnosti, v njej uživa, izraža svoja čustva, domišljijo, rešuje miselne in socialne konflikte, uči se pripovedovati, pogajati, ustvarjalno izražati.
Dodatni problem je, da dejavnosti za predšolskega otroka praviloma izberejo starši glede na svoje želje oziroma podobo, ki si jo izrisujejo o svojem otroku. In potem se rado zgodi, da otroci ne izkazujejo navdušenja recimo za izbrani ples, učenje tujega jezika, risanje, starši pa ali vztrajajo ali dovoljujejo neprestano menjavo izbrane dejavnosti. Ne eno ne drugo ni v korist otroka.
Tisto malo časa, ki ga imajo tako oni kot otroci, potem ko pridejo iz službe in vrtca, bi bilo bolje uporabiti za dolg sprehod po gozdu, ogled otroškega filma, obisk pri prijateljih, skupno branje in podobno,« je v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, povedala doktorica znanosti, redna profesorica za razvojno psihologijo in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Ljubica Marjanovič Umek.
Kot številni drugi tudi Marjanovič Umekova v ospredje postavlja čas, ki ga otroku posvetijo starši.
»Ključno se mi zdi, da starši preživijo dovolj časa s svojim otrokom v vseh razvojnih obdobjih in se veselijo skupnih dejavnosti. Gre za dejavnosti, kot so pogosto pogovarjanje, skupno branje, igranje, obiskovanje gledališča, kina, sprehajanje, 'športanje' - vse to jim bo omogočilo spoznavati otrokova močna in šibka področja ter spremljati njegovo osamosvajanje in vstopanje v vrstniški svet.«
Torej gre za dejavnosti, ki si jih ustvarimo doma, jih vsakič znova prilagajamo željam družinskih članov in niso vodene s strani določene ustanove.
PREBERITE ŠE -> Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Starši naj imajo v mislih tudi psihično zdravje otrok, ne zgolj najvišje rezultate
Obšolske dejavnosti so stres za celo družino
Zmernost s popoldanskimi vodenimi dejavnostmi velja tudi za šolarje, na kar je v pogovoru tukaj opozorila psihologinja in logoterapevtka prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak:
»Današnji otroci imajo že v času pouka cel kup interesnih dejavnosti, ki jih ne moremo opredeliti kot prostočasne vsebine, ker so to dejavnosti, ki jih zanimajo, imajo zanje predispozicije uspešnosti, včasih pa so celo zahtevnejše kot redni šolski predmeti. Potem so na vrsti še obšolske dejavnosti. Staršem vedno svetujem, naj otrok v prvi triadi popoldneve preživi doma, da v miru opravi šolska in domača opravila. Predvsem pa, ker je popoldan tudi čas za igro.
Obšolske dejavnosti velikokrat pomenijo stres za celotno družino; sčasoma otrok ne loči več, katere naloge so pomembne in katere ne. Nemalokrat se zgodi, da se družina zbere zvečer zato, da skupaj delajo domače naloge. Po mojih izkušnjah imajo otroci, ki so prezgodaj in pretirano vključeni v razne dejavnosti, že ob začetku pubertete vsega dovolj. Poleg izčrpanosti je čedalje več tudi psihosomatskih obolenj, motenj pozornosti, anksioznih stanj.«
Nekoliko drugačno pa je mnenje priznanega pokojnega psihologa in psihoterapevta Bogdana Žorža, avtorja knjige Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje. Ta je pred časom v intervjuju za Delo delil mnenje, da otroci nimajo manj prostega časa, le vse več ga namenjajo nekoristnim dejavnostim. Poudaril je, da je pomembno, da pri izbiri dejavnosti izhajamo iz vsakega otroka posebej.
»V šolskih programih je večinoma poudarek na intelektualnem razvoju šolarjev, zato naj bo v obšolskih dejavnostih poudarek na tistih, ki dopolnjujejo šolske vsebine in zagotavljajo otrokov razvoj na drugih področjih – telesnem, čustvenem, socialnem, intelektualnem in duhovnem,« je povedal Bogdan Žorž in dodal, da je treba pri izbrani dejavnosti nato vztrajati.
»Včasih ga je treba tudi malo 'poriniti', zlasti če vemo, da neko dejavnost, na primer telesno dejavnost, potrebuje, pa je ne morda mara. Pomembno je vztrajati! Otrok sicer lahko zamenja dejavnost, ki mu ni všeč, toda če si jo je izbral, naj vztraja vsaj do konca šolskega leta in se nato odloči, kam se bo pozneje vključil.«
PREBERITE ŠE -> Prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak: Igrišča samevajo, na travnikih ne vidim več otrok
So otroci lahko le navidezno preobremenjeni?
Veliko se govori o preobremenjenosti otrok, mnogi tudi resnično so. Znake pa po besedah Žorža prepoznamo, če je utrujen, razdražljiv, se težko zbere in pozablja stvari. Včasih opazimo tudi motnje spanja in hranjenja. A strokovnjak opozori še na navidezno preobremenjenost.
»V današnjem času srečujem veliko navidezno preobremenjenih otrok. To so otroci, ki kažejo znake preobremenjenosti in tako se tudi počutijo, pravzaprav pa so premalo obremenjeni in napora niso vajeni. Srečujemo veliko otrok brez kondicije in včasih temu rečemo, da nimajo učnih in delovnih navad.«
Za te otroke je značilno, da imajo njihovi starši visoka pričakovanja, a prenizke zahteve.
»Starši na splošno premalo zahtevajo in preveč pričakujejo – da bo otrok najboljši na vseh področjih. S tako držo mu vedno škodujejo. Povedati mu morajo, kaj od njega zahtevajo, in pri tem paziti, da so zahteve realne. Včasih morajo svoja pričakovanja tudi znižati in sprejeti, da vsega ne zmore. Otrok pač ni zato tu, da izpolnjuje starševska pričakovanja,« je pred leti delil svoja spoznanja psiholog in psihiater v intervjuju, ki si ga lahko preberete tukaj.
