Po socialnih omrežjih in drugje krožijo pisma o hudi obremenjenosti in žrtvovanju učiteljev v tako imenovanem koronačasu. Do včeraj sem jih zmogla prezreti, včerajšnje pismo obupane hčerke prizadevne učiteljice, ki je že na koncu svojih pedagoških zmožnosti, pa me je spodbudilo k današnjemu pisanju.

Učiteljica sem, stara sem čez 50 let in tudi jaz se spopadam z nalogami, ki jih predme postavlja koronačas. Ne trdim, da nimam težav in da se včasih v poplavi navodil tudi malo ne »izgubim«. Pri svojem trenutnem delu samo nečesa nikoli ne pozabim – otroka, ki ga imam na drugi strani, in njegove družine. V kakšnih odnosih živi? Je v stiski, ker je sam doma in so starši v službi? Ali mu starši lahko pomagajo? Vem, da imam kot učiteljica posebno težo v teh časih, in moja naloga je, da poskrbim, da tej družini naloge, ki jih pošiljam, ne postanejo nočna mora številka 1. Še nečesa nikoli ne pozabim: misliti nase in skrbeti, da mi je dobro. Kajti učiteljica, ki zna poskrbeti zase in svoje dobro počutje, svoje zagrenjenosti ne prelaga na svoje učence.

Štirje tedni pouka na daljavo so mimo. Pokazala se je klinična slika profila učitelj, ki sem jo že dolgo čutila oziroma vsakodnevno spremljala tudi v zbornici med svojimi kolegi. Da se v grobem delimo na dve skupini; na iznajdljive in tiste, ki se postavijo v žrtveno pozicijo. 

Najprej bi izrazila iskreno podporo in veliko priznanje vsem učiteljem/icam (in ni jih malo), ki zagnano in ustvarjalno iščejo nove oblike, metode in vsebine dela zato, da bi pri pouku na daljavo svoje učence čim bolj motivirali, starše pa razbremenili v tej (dodatni) skrbi, ki jo je koronačas prinesel. Bravo za pozitivno energijo, srčnost, dobrovoljnost in iznajdljivost na poti do stika s svojimi učenci in starši, da jih opogumljajo in varno vodijo v teh novih časih.



No, da se vrnem k pismu obupane hčerke učiteljice, ki dela tudi po 14 ur na dan. Baje cele noči in do zgodnjega jutra popravlja naloge učencev, se pripravlja na delo, poroča o svojem delu, usklajuje svoje delo s sodelavci … Hčerka piše, da pogosto niti normalnega kosila nima več s svojo mamo, in meni, da delo njene mame, učiteljice, v koronačasih ni dovolj cenjeno, ter opozarja, da mnogi učitelji v bodočih mesecih tega tempa ne bodo zdržali. Imam občutek, da se ta mama učiteljica v teh časih ne znajde povsem. V svoji delovni vnemi pretirava (in takih je res mnogo), v kar je nihče ne »sili«. Verjetno ji tempo diktira »pridna punčka«, ki prebiva v njeni glavi kot adut samopotrditve.

Res je, učitelji morajo, če želijo v teh časih svoje delo dobro opraviti, komunicirati z vsakim učencem posebej. Navodilo ministrstva je, naj učitelji upoštevajo, da potrebuje učenec pri delu na daljavo dve tretjini več svojega časa, da nalogo opravi, kot v šoli. Navodilo tudi pravi, da je priporočljivo, da učitelj naloge diferencira. Torej – učencem učitelj/ica pošlje npr. nekaj računov, jezikovnih, matematičnih, naravoslovnih nalog, problemov, s katerimi učenec usvaja, utrjuje temeljno znanje. Učitelj pregleda in pošlje povratno informacijo učencu samo za te naloge. Poleg »temeljnih« nalog pa svojim bolj zavzetim učencem lahko pošlje še dodatne naloge, za katere pa ni nujno, da jih tekoče in ažurno pregleduje, kajti naloga učitelja v tem času je, da poskrbi, da dobijo učenci temeljna znanja. Mislim, da bi na ta način učiteljica, o kateri govorim v uvodu, s takim delom razbremenila otroke, starše in tudi sebe ter lahko večkrat v miru pojedla kosilo s svojo hčerko.

Štirje tedni pouka na daljavo so mimo. Pokazala se je klinična slika profila učitelj, ki sem jo že dolgo čutila oziroma vsakodnevno spremljala tudi v zbornici med svojimi kolegi. Da se v grobem seveda (vmes so tudi nianse) delimo na dve skupini. Na tiste, ki se znamo ustvarjalno, pogumno in pozitivno spopasti z novimi nalogami, smo pozitivni in sodelovalni, iznajdljivi in seveda čutimo, kaj je naše pedagoško poslanstvo in ga opravljamo kljub težavam, pozitivno. (Imenovala jih bom koronaučitelji.) Potem pa so tisti, ki se ob vsaki novi nalogi postavijo v žrtveno vlogo učiteljskega poklica, sistema, staršev in sedaj seveda tudi – koronavirusa. Žal mi je, da ti učitelji ne zmorejo in nočejo na svoj poklic pogledati s pozitivne strani. Globoko v sebi se bojijo, da bi s pozitivnim pristopom izgubili smisel svojega žrtvujočega pedagoškega poslanstva. Tudi v zbornici ponavadi jamrajo o svojem delu, učencih, starših, kritizirajo in zganjajo nemoč, ker jim je tako najbolj komot. Po navadi tudi ne pokažejo velikega zanimanja za to, da bi kaj spremenili, in se težko tudi s kolegi konstruktivno pogovarjajo. (Imenovala jih bom žrtveniki.)



Pa gremo lepo po vrsti.

Učitelj žrtvenik jamra, koliko časa sedi pred računalnikom, da opravlja svoje delo. Koronaučitelj išče načine, da prilagodi količino dela otrokom, staršem in sebi. Učitelj žrtvenik zelo razmišlja o času, ki ga za šolsko delo porabi. Navajen je, da pride v šolo nekaj minut pred osmo, jo zapusti najkasneje do 14. ure, v tem času pa opravi še kakšno dodatno plačano suplenco ter ure za »poletni tretji steber«. Učitelj žrtvenik rad pozabi, da ima vsako pedagoško uro, celo šolsko leto, ovrednoteno z 1,5 delovne ure. Ponavadi ima v popoldanskem času doma malo dela. Zato verjamem, da ga koronačasi begajo. Koronaučitelj se zaveda, da ima v danih razmerah stoodstotno plačo, za 40-urni delavnik, torej za osem ur dnevno. Ve, da mora v trenutni situaciji več časa nameniti svoji pripravi, če želi učencem posredovati kvaliteto, in ne le kvantitete. Kvantiteta je nevarna – saj se v koronačasih vrne v obliki pregledovanja obsežnega gradiva.

Učitelj žrtvenik ve, da bo sindikalist Štrukelj stopil na stran učiteljev in zarobantil, če bo dela preveč, hkrati pa se ne zaveda, da bi mu Štrukelj vrnil delovno knjižico, če bi vedel, kako zelo je krivičnik pri svojem delu pavšalen. Učitelj krivičnik ima rad učbenike in delovne zvezke. Dajejo mu varno zatočišče zato, da lahko pošlje svoje možgane na pašo. Rad pove tudi, da je učni načrt pač takšen in da mu mora slediti. Učitelj krivičnik ima težave z ustvarjalnostjo.

Koronaučitelj ima učbenike, učni načrt in delovne zvezke zgolj za okvir pri svojem delu. Svoje ustvarjalne ideje črpa iz življenja, je iznajdljiv in srčen. Koronaučitelj ve, da učni načrt vsebuje veliko balasta. Koronaučitelj se zaveda, da ga v časovni pripravi na pedagoško delo nihče ne nadzira, in šteje to kot pozitivno stran svojega poklica. Hvaležen je raznim založbam in spletu, od koder priprave lahko prekopira, in pravzaprav ve, da je njegovo pedagoško poslanstvo v tem, da nenehno razmišlja in izboljšuje svoj pedagoški proces.



Učitelj krivičnik je v koronačasu izgubil možnost, da rutinsko oddela 45-minutno pedagoško uro in gre potem v zbornico jamrat, kako učencev nič ne zanima. Koronaučitelj ve, da učencev ni mogoče vedno z lahkoto motivirati za delo, ampak tudi v teh časih išče načine, da bodo učenci z zanimanjem sodelovali. Koronaučitelj ne jamra, je pozitiven in skuša razumeti, da tudi učencem in staršem v koronačasu ni lahko. Učitelj krivičnik pogosto zabeleži vsak dodatni pogovor s staršem kot doprinos ur za poletni čas. Verjamem, da je v koronačasu, ko mora komunicirati s starši zaradi različnih zadev, precej zaskrbljen, kam naj to beleži. Koronaučitelj razume, da preživljamo izredne čase, ko se moramo v trikotniku šola-učenci- starši tesneje povezati in komunicira z učenci in starši zato, da sebi in njim olajša delo. Razume situacijo in je v odnosih spoštljiv, srčen in življenjski. Za vsak dobro opravljen pogovor čuti, da ga je osebnostno obogatil.

Učitelj krivičnik pogosto jamra, da za pripravo delovnega lista porabi ogromno časa. Ne zaveda se, da je dolžina časa, ki jo porabi, pogosto posledica lastne računalniške nespretnosti. Krivičnik ne pomisli, da v preteklih šolskih letih ni pokazal nikakršnega zanimanja ali vedoželjnosti, da bi se računalniško opismenil, čeprav mu je bilo ponujeno.

Koronaučitelj v teh časih prepozna možnost svojega napredka na vseh področjih in radovedno išče navodila in napotke, da bo čim prej kompetenten na področjih, kjer ugotovi svoje primanjkljaje.

Učitelj krivičnik jamra, da za svoje delo porabi več kot 12 ur na dan. Koronaučitelj se zaveda, da je z njim nekaj narobe, če mu šolsko delo jemlje prosti čas. Učitelj krivičnik v koronačasu nima več izgovora, da ga pri kvalitetni izpeljavi učne ure in pouka ovirajo učenci, ki so nedisciplinirani in motijo pouk, oziroma starši, ki svojim otrokom dajejo potuho.



Koronaučitelj se veseli, da se mu v koronačasu ni treba ukvarjati z disciplino pri pouku. Zaveda se, da se je ta težava trenutno preselila tja, kjer je njen izvor – v družino oziroma k staršem, ki o vzgoji in odnosih, čeprav bi bilo koristno, ne razmišljajo in ukrepajo, pač pa iščejo krivce zunaj meja svoje družine. Učitelj krivičnik je zelo prizadet, če mu predlagaš, naj spremeni način svojega dela. Lahko tudi joka, išče podporo v drugih krivičnikih in doživlja veliko nevrednost.

Koronaučitelj se zaveda, da je naloga učitelja, da osebnostno raste in zori in se konstruktivno spopada z vsemi izzivi, ki mu jih pedagoško poslanstvo prinaša. Učitelj krivičnik tudi v koronačasu nenehno zasleduje svoje pravice in obstaja velika možnost, da bo konec meseca povedal, da je opravil toliko ur, da gre lahko že maja na dopust.

Koronaučitelj je hvaležen, da ima v teh časih varno in (dobro) plačano službo, da je v primerjavi z mnogimi drugimi službami varno doma, zaščiten pred okužbo in podprt s strani ministrice. Seveda imata tako krivičnik kot tudi koronaučitelj pravico pojesti kosilo s svojo hčerko, pravico, da je njuno delo spoštovano in pravilno vrednoteno, pravico do osebnega miru in prostega časa ter pravico, da sta včasih zaradi novonastale situacije tudi nejevoljna.

V praksi se seveda ne ločita tako izrazito. Naj bosta zgolj v razmislek učiteljem.

Vem in vesela sem, da je med nami mnogo učiteljev, ki svoje delo opravljajo predano, s pedagoškim žarom in skladno s svojim poslanstvom. Pozdravljam vse pedagoške delavce, ki širijo v družine svojih učencev dobro voljo, so prisrčni, človeški, življenjski in razumni. Spoštujem učitelje, ki ne pozabljajo, da je mnoge družine ta čas potisnil v hude stiske, ki upoštevajo, da stanje v družini ni vedno tako, da »mama kuha kosilo, otrok rešuje šolske naloge, tata pa boža mamo«.

Hkrati pa prosim krivičnike, da končno nehajo jamrati. 

Zvezdana Lah, Ljubljana