Neustrašna novinarka, ki je razkrila grozljive razmere v psihiatrični bolnišnici
Nellie Bly se je rodila 5. maja 1864 v Pensilvaniji v ZDA v veliki družini, saj je imela kar 14 bratov in sester. Njen oče Michael Cochran je bil namreč, preden je spoznal njeno mamo Mary Jane Kennedy, že poročen in iz prejšnjega zakona je imel 10 otrok, dodatnih pet otrok pa se je rodilo v drugem zakonu. Družina je bila finančno dobro preskrbljena, saj je oče najprej delal kot lastnik donosnega mlina, kasneje pa je postal sodnik.
Blyeva je bila ob rojstvu sicer poimenovana kot Elizabeth Jane Cochran. Ko je bila stara šest let, je oče nenadoma umrl in takrat se je njegovo premoženje razdelilo med njegove številne otroke. Mary Jane in njeni otroci so dobili le majhen delež bogastva, kar jih je pahnilo v nezavidljiv finančni položaj. Ker niso mogli več vzdrževati hiše in zemljišča, so bili primorani zapustiti svoje domovanje. Leta 1878 se je mama ponovno poročila, vendar je bila v zakonu žrtev zlorabe, zato se je kmalu tudi ločila.
Blyeva se je pri 15 letih vpisala na državno šolo v Indiani v Pensilvaniji. V tistem času se je odločila tudi za spremembo priimka v Cochrane. Takrat si je želela, da bi diplomirala, nato pa bi se zaposlila kot učiteljica. Vendar se njeni načrti niso uresničili, saj je morala s šolanjem po letu in pol prekiniti. Zmanjkalo ji je namreč denarja, zato ni bila več zmožna plačevati šolnine.
Že na začetku kariere izkazala zanimanje za poglobljeno poročanje
Tako se je preselila k mami v Pittsburgh in ji pomagala pri vodenju penziona. Poleg tega je začela iskati službo, ki bi njej in družini olajšala situacijo. Nekega dne je v časopisu Dispatch zasledila objavo novinarja, ki je trdil, da ženske nimajo kaj iskati na trgu dela, saj naj bi bilo njihovo mesto doma ob možu. Zapis jo je razjezil, zato se je nanj odzvala z odprtim pismom, v katerem je obrazložila, kako pomembno je zagotoviti ženskam boljše zaposlitvene možnosti; še posebej tistim, ki so primorane poskrbeti za družino.
Urednik časopisa George Madden je bil navdušen nad njenim pismom in iz njega je zaznal, da ima Blyjeva dober potencial, da postane novinarka, zato jo je povabil k sodelovanju. Ona je delo z veseljem sprejela, pri pisanju pa ni uporabila svojega pravega imena, temveč se je podpisovala kot Nellie Bly. Navdih za vzdevek je dobila v tedaj priljubljena pesmi Nelly Bly.
Že na začetku svoje novinarske kariere je izkazala zanimanje za poglobljeno poročanje in odkrivanje resnice. Tako se je enkrat pod krinko odpravila delat v bližnjo tovarno, pri čemer je na lastni koži izkusila nevarne delovne razmere, nizko plačilo in dolge delovnike. Ko je naknadno javno poročala o realni sliki delavskega življenja in stiskah, s katerimi se zaposleni spopadajo, je s tem pritegnila negativno pozornost uglednih lastnikov tovarne v Pittsburgu. Urednik se je zato odločil, da jo raje zaposli kot družbeno kolumnistko.
PREBERITE ŠE -> Življenje izjemne umetnice, ki je oblikovala Zvezdico Zaspanko in Ostržka
Opisovala je grozote, ki so se dogajale v bolnišnici za duševno bolne
Njene kolumne so bile med bralci zelo priljubljene, vendar pa je njo motilo, da je v njih nagovarjala predvsem ženske, medtem ko si je sama želela, da bi imela širši krog bralcev. Tako je službo po določenem času pustila. Veliko bolj na kožo ji je bilo pisano poročanje o resnejših temah, vendar pa je bilo v tistem času ženskam zelo težko konkurirati na tem področju, saj so ga obvladovali moški.
Leta 1886 se je odločila za selitev v New York in tam je začela ponovno iskati možnosti za zaposlitev. Leto kasneje je vdrla v pisarno časopisa New York World, ki je tedaj veljal za enega najbolj uglednih v državi. Uredniku Josephu Pulitzerju je predlagala, da bi napisala zgodbo o izkušnji priseljenca v ZDA, vendar je on njen predlog zavrnil. Izzval jo je, naj namesto tega razišče razmere na eni najbolj razvpitih newyorških duševnih bolnišnic Blackwell's Island.
Blyeva je nalogo sprejela in se je lotila na drzen način. Odločila se je namreč, da se bo pretvarjala, da je pacientka in bo na tak način iz prve roke ugotovila, kakšen je odnos osebja do bolnikov. Svoja opažanja je kasneje strnila v seriji, ki je bila objavljena v šestih delih in se je imenovala Deset dni v norišnici. Opisovala je grozote, ki so se tam dogajale, ter pisala o telesnem in fizičnem nasilju, ki so ga izkušali pacienti.
V zgodovino se je zapisala kot ena najbolj drznih novinark
Zaradi svojega pogumnega dejanja je postala ena najslavnejših novinark v državi in ena najbolj drznih v zgodovini. Ljudje, ki so prebirali njene zapise, so bili ogorčeni nad stanjem v omenjeni ustanovi. Zaradi pritiskov s strani ljudstva je začela država več sredstev namenjati izboljšanju tamkajšnjih razmer. Blyeva je bila vesela, ko je videla pozitivne učinke svojega dela. Način poročanja, kot ga je takrat uporabljala, so kasneje poimenovali 'preiskovalno novinarstvo'.
Tudi kasneje je Blyeva pri svojem delu razkrivala pomanjkljivosti sistema. Med drugim je razkrila nekatera koruptivna dejanja, brezvestno delo agencij za zaposlovanje, črni trg za nakup dojenčkov in zlorabe, ki so jih moški policisti izvajali nad ženskami. Njene objave so bralci zelo radi prebirali, saj je do tematik pristopala na neposreden, a hkrati sočuten način.
Leta 1889 se je odločila za novo pogumno dejanje; za 72 dni se je podala na potovanje okoli sveta, s čimer je tedaj postavila nov rekord, v kolikšnem času se da izvesti ta podvig. Želela je tudi dokazati, da lahko ženske po svetu potujejo prav tako kot moški ter da v nasprotju s splošnim prepričanjem ne potrebujejo nujno ogromno prtljage. Sama se je namreč na pot podala zgolj z obleko, ogrinjalom in majhno potovalno torbo. Med potovanjem je o svojih doživetjih dnevno poročala v časopisu New York World, zato je njeno pustolovščino spremljala cela država.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je preživela koncentracijsko taborišče in zavarovala Triglavski narodni park
Patentirala je tudi več izumov, povezanih s pridobivanjem nafte
Po prihodu nazaj se je še nekaj časa posvečala novinarskemu delu, pri čemer je objavljala intervjuje z uglednimi posamezniki in pokrivala pomembne aktualne dogodke. Pri 30 letih se je nato poročila z milijonarjem Robertom Seamenom, lastnikom ogromnega podjetja Iron Clad Manufacturing Company, in novinarstvo je za nekaj časa opustila. Leta 1903 je njen mož umrl, zato je kar sama prevzela nadzor nad podjetjem.
V sklopu svojega novega dela je patentirala več izumov, povezanih s pridobivanjem nafte, od katerih so nekateri v rabi še danes, poleg tega pa je skrbno ravnala z zaposlenimi in skrbela za njihovo zdravje in dobro počutje. Ker pa upravljanje s financami ni bila njena močna točka, je postala žrtev goljufije s strani zaposlenih in podjetje je moralo razglasiti stečaj.
Leta 1911 se je ponovno podala v novinarstvo in se kot poročevalka zaposlila pri New York Evening Journal, kjer je med drugim poročala o prvi svetovni vojni, ko se je ta začela. Potovala je po Evropi in se javljala iz jarkov na frontah. Sicer pa je ponovno pisala tudi o pravicah žensk in težila k temu, da bi bile te izenačene z moškimi. Umrla je zaradi pljučnice 27. januarja 1922.
Njeni odmevni citati
»Nikoli nisem napisala besede, ki ne bi prišla iz mojega srca. In nikoli ne bom.«
»Če nekdo potuje zaradi potovanja samega, ne pa zato, da bi naredil vtis na sopotnike, postane problem prtljage zelo enostavno rešljiv.«
»Šele ko se posameznik znajde v težavah, spozna, kako malo prijaznosti in sočutja je na tem svetu.«
»Da bi imeli dobro delujoče možgane, je treba najprej poskrbeti za želodec.«
»Vedno sem imela občutek, da ni nič nemogoče, če vložiš določeno količino energije v pravo smer. Če želiš nekaj narediti, to lahko storiš.«
O dogajanju v psihiatrični bolnišnici Blackwell's Island:
»Bolnišnica za duševno bolne Blackwell's Island je kot past za podgane. Lahko je vstopiti, ven pa je skoraj nemogoče priti.«
»Ves čas sem si prizadevala zdravnikom dopovedati, da sem prisebna in naj me vendar izpustijo, a bolj kot sem jim to zagotavljala, bolj so dvomili o tem.«
»Rada bi, da tisti zdravniki strokovnjaki, ki so me obsojali zaradi mojega dejanja, vzamejo popolnoma zdravo žensko, jo zaprejo in prisilijo, da vzravnano sedi od 6. do 20. ure na klopi, v teh urah ne govori in se ne premika, ji ne dajo brati in ji ne dovolijo, da bi vedela karkoli o tem, kaj se dogaja po svetu, jo hranijo s slabo hrano, grdo ravnajo z njo in preverjajo, koliko časa bo moralo preteči, da bo znorela. Dva meseca takega ravnanja pa bi postala psihična in fizična razvalina.«
»Opazovala sem bolnike, kako stojijo in hrepeneče gledajo proti mestu, ki jim predstavlja svobodo in življenje, v katerega po vsej verjetnosti ne bodo nikoli več vstopili.«
»Kako naj zdravnik presodi, ali je ženska pri zdravi pameti, če ji zaželi le dobro jutro in noče slišati njenih prošenj za izpustitev? Tudi pacienti vedo, da je nesmiselno karkoli reči, saj bodo zdravniki rekli, da je to le njihova domišljija.«
»Med kratkimi sprehodi smo šli mimo kuhinje, kjer so pripravljali hrano za sestre in zdravnike. Tam smo lahko opazili melone, grozdje in druge vrste sadja, omamen bel kruh in okusno meso, zato je bila naša lakota takoj še desetkrat večja.«
»Ljudje, ki tega niso doživeli, si ne morejo predstavljati, kako dolgi so dnevi v takšnih ustanovah. Zdi se, kot da se ne bodo nikoli končali in pacienti smo bili veseli vsakega dogodka, ki jim je dal priložnost za razmišljanje in pogovor.«
»Po tej izkušnji sem bila prepričana, da noben zdravnik ne more presoditi, ali so ljudje nori ali ne.«
