Čeprav strokovnjaki opozarjajo na velik pomen slovesa v žalovanju svojcev, na to, da je spoštovanje te pravice izraz civiliziranosti družbe, je zadnje leto in pol pustilo na slovenskih družinah veliko ran, ki bi se jim morda lahko izognili. Epidemija covida-19 je v že tako trpek tabu umiranja zarezala še globlje. Slovensko društvo Hospic že več kot 25 let stoji ob strani umirajočim bolnikom in njihovim svojcem, deluje v vlogi zagovornika pravice do slovesa. 

Foto: Photographee.eu/Shutterstock

Žrtvovanje človeškega dostojanstva

Če je prva žrtev vojne resnica, je za bolnike, ki odhajajo, prva žrtev covida-19 človeško dostojanstvo. Zaradi zahrbtne narave virusa se je skrb za umirajoče nedoumljivo popačila. Mnogi zaradi zdravstvenih omejitev še vedno umirajo povsem sami. Pogosto je edini človeški stik, ki jim je na voljo, z očali zaščiten pogled zdravstvenega osebja, osebja, katerega stik z drugim je omejen z lateksom, bližina pa prepletena s tesnobo, previdnostjo in strahom. 


Nezmožnost svojcev posloviti se od svojih ljubljenih pomeni visoko tveganje za razvoj dolgotrajnega in zapletenega žalovanja. Nezmožnost hoje po poti najmanjšega možnega obžalovanje pusti številna vprašanja odprta. So moji ljubljeni dobili najboljšo mogočo oskrbo? Jih je bolelo? O čem so premišljevali v zadnjih dneh, urah svojega življenja? Je bil kdo z njimi, ko so zaprli oči? Pandemija je spremenila tudi pravila skupnih ritualov žalovanja. Pogrebov se je lahko udeležila le peščica ljudi, za mnoge je bila videopovezava edina mogoča oblika »prisotnosti« in zadnjega slovesa.

Spregledana temeljna pravica

Tisti, ki ostajajo, pogosto obstanejo v krču, brez priložnosti, da bi se soočili s stvarnostjo smrti in ovekovečili spomin na pokojnega. Še več; nezmožnost slovesa in žalovanja pomeni za svojce večje tveganje za razvoj depresije, tesnobe, posttravmatskega stresnega sindroma in celo samomorilne misli.

Pravica do slovesa od umirajočega ali umrlega svojca je bila v naši družbi še pred covidom-19 spregledana kot ena temeljih pravic. Na ministrstvu za delo je strokovna skupina za paliativno nego sicer spisala smernice, ki bi umirajočim dovolili obiske svojcev, a v stvarnosti so imele posamezne ustanove različna pravila. 

Foto: Plo/Shutterstock

Obstati in ne bežati

Metka Klevišar, ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, je v enem od svojih intervjujev leta 2007 dejala: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. 


Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju. Ravno izrivanje in tabuiziranje umiranja v današnji družbi pa povečujeta strah, povzročata še več napetosti in razne oblike motenj. Kakovost našega življenja je odvisna prav od tega, kako sprejemamo dejstvo smrti. Kakovost življenja pomeni, da ga doživljamo kot vrednoto, kot nekaj polnega in smiselnega, tudi ob marsičem hudem, kar nas doleti, tudi v minljivosti. Če se zavedamo, da je naš čas omejen, bomo z njim ravnali bolj varčno, ga napolnili bolj smiselno, bomo bolj izbirali, kaj je vredno in kaj lahko opustimo. Ob dejstvu umrljivosti dobivajo stvari v življenju drugačno vrednost. … Bolezen in smrt prihajata nepričakovano, nenapovedano, in čim manj smo na to pripravljeni, teže je takrat, ko se znajdemo pred tem dejstvom. Največja dota, ki jo lahko otrok ponese s seboj v življenje, je pravilen odnos do zdravja, bolezni, umiranja. Tako ohranja upanje v okoliščinah, ki se zdijo nerešljive – predvsem pa pripravljenost, da ob bolniku obstane in ne beži stran.«

Alenka Križnik, vodja programa detabuizacija pri Slovenskem društvu Hospic, je prepričana, da se pravica do slovesa epidemiji navkljub ne bi smela kratiti svojcem umirajočih: »Nastane lahko nepopravljiva škoda, ki ni sorazmerna koristi, ki jo dosežemo z omejitvijo.« Ne smemo privoliti v to, da je covid-19 ali kar koli drugega razlog za to, da človek umira sam.

 DODAJATI ŽIVLJENJE DNEVOM 
Slovensko društvo Hospic je ena ključnih baz za paliativno oskrbo hudo bolnih in njihovih svojcev. Ker gre za samostojno in majhno nevladno organizacijo, je v svojih odzivih hitra in prožna. Je organizacija, ki jo podpira širok krog strokovnjakov z različnih medicinskih, socialnih oziroma psihosocialnih področij. Po načelu dodajati življenje dnevom, in ne dnevov življenju, dejavno posega v zagotavljanje optimalne kakovosti življenja hudo bolnega in njegove družine. Spreminja in oblikuje zavest in kulturo v odnosu do bivanjskih vrednot, odgovornost za polno življenje in razumevanje smrti kot naravnega pojava, kot sestavino žive narave, kot del vsakega izmed nas.
Prostovoljne prispevke lahko donirate po nalogu UPN: 
Koda namena: CHAR
Namen: Donacija za Slovensko društvo Hospic
TRR (IBAN): SI56 0400 1004 6477 248
Sklic: SI00 161801
Nova KBM d.d.