Zaradi holokavsta, ki se je odvijal v času druge svetovne vojne, je umrlo na milijone ljudi. Gre za obdobje v zgodovini, ki se ga še vedno spominjamo z grenkim priokusom zaradi strahot, ki so se takrat odvijale. Ana Frank je ena prvih oseb, na katero pomislimo, ko se spomnimo na tiste čase. V tistem obdobju je bila šolarka. Z družino se je nekaj časa uspešno skrivala v podstrešnih prostorih poslovne stavbe v Amsterdamu. Takratno dogajanje je skupaj s svojimi vtisi in razmišljanjem beležila v svoj dnevnik, ki ga je ljubkovalno poimenovala Kitty in je bil kasneje izdan v obliki knjige z naslovom Dnevnik Ane Frank. Ta je postala velika uspešnica, saj je bila prodana v 30 milijonih izvodih in prevedena v več kot 55 svetovnih jezikov. Še danes je priljubljeno čtivo za vse generacije.


Anin oče je delal kot uspešen bankir

Ana Frank se je rodila 12. junija 1929 v nemškem Frankfurtu kot druga hči očeta Otta in mame Edith Frank. Njeni starejši sestri je bilo ime Margot. Oče je delal kot uspešen bankir, zato je imela družina nekaj časa precej dober življenjski standard. V tistih časih je v njihovem okolišu in širše vladalo sožitje med Židi in drugim nemškim prebivalstvom. Oktobra 1929 je nato prišlo do zloma borze na ameriškem Wall Streetu. Ko se se začele kasneje posledice dogodka širiti tudi v evropsko okolje in je to prizadelo Ottovo delovno mesto, se je družina znašla v finančnih težavah. V začetku leta 1933 je bil za nemškega kanclerja izvoljen Adolf Hitler, ki je Žide odkrito sovražil in jih je kmalu začel preganjati.

Življenje v Nemčiji je za Žide naenkrat postalo zelo nepredvidljivo in nevarno. Ottov svak Erich Elias se je odločil za varnejšo alternativo in se preselil v Amsterdam na Nizozemskem, k tej potezi pa je spodbujal tudi Otta. Ta je predlog sprejel, vendar se je na Nizozemsko najprej preselil sam, ženi in hčerama pa je obljubil, da se mu bodo pridružile takoj, ko bo uredil vse, kar je bilo potrebno glede tega. Že v začetku leta 1934 je celotna družina zaživela v novi državi. Deklici sta hodili v tamkajšnjo šolo. Ana je veljala za živahno in zelo zgovorno, zato ji družbe nikoli ni manjkalo.

Družina Ane Frank je 25 mesecev živela v skrivnem podstrešnem stanovanju poslovnega objekta v Amsterdamu. Foto: HANDOUT - AFF Basel/Reuters

Nemčija je leta 1940 zavzela tudi Nizozemsko

Nacisti so se čedalje bolj znašali nad nemškimi Židi, ki so se začeli pospešeno priseljevati tudi na Nizozemsko, zaradi česar se je Frankova družina zavedala resnosti situacije. Na dan 1. septembra 1939 so nemške čete vdrle na Poljsko in začela se je druga svetovna vojna, ki je zajela večji del evropskega ozemlja. Nemčija je leta 1940 zavzela Dansko in Norveško, nekoliko kasneje istega leta pa še Belgijo in Nizozemsko.

Tako je bila naenkrat pod nacistično oblastjo tudi država, v kateri je bila nastanjena družina Ane Frank. Nemočno so opazovali, kako so se proti Židom sprejemali čedalje hujši kazenski ukrepi. Poleti 1942 je dobila Margot poziv, da bo poslana v delovno taborišče v Nemčiji. Otto, ki si je prizadeval zaščititi svojo družino, se je domislil hitre rešitve in se z družinskimi člani že naslednji dan preselil v skrivne podstrešne prostore nad Ottovo nekdanjo pisarno.


Na podstrešju so se skrivali 25 mesecev

V skrivnem prizidku se je družini Frank kasneje pridružil še židovski par s 16-letnim sinom, kasneje pa še njihov star družinski prijatelj, ki je bil prav tako Žid. Bivališče je bilo vsekakor zelo utesnjeno za toliko stanovalcev, zaradi česar je med njimi pogosto prihajalo do konfliktov. Ana se je zato umaknila v svoj svet, veliko je brala, se učila in pisala svoj dnevnik. Stanovalci so se tam skrivali 25 mesecev, pri tem pa so morali ves čas paziti, da ne bi bili preglasni, s čimer bi se lahko izdali.

Kljub številnim Ottovim prizadevanjem, da bi obvaroval svojo družino, pa je nekega dne v stanovanje vdrl gestapo, aretiral vse stanovalce in jim zaplenil premoženje. Po najnovejših domnevah naj bi njihovo in še nekaj drugih židovskih skrivališč izdal judovski notar, s katerim so bili v dobrih odnosih. To naj bi storil iz obupa, saj so nacisti grozili njemu in njegovi družini. Avgusta 1944 je bila celotna družina Ane Frank pripeljana v koncentracijsko taborišče na severovzhodu Nizozemske. Kasneje so bili premeščeni v najbolj okrutno koncentracijsko taborišče Auschwitz na Poljskem, kjer so bili ločeni; oče je bil poslan v en del taborišča, mama s hčerama pa drugam.

Ana Frank je vtise o takratnem dogajanju redno zapisovala v svoj dnevnik. Foto: Reuters

Ana je zaradi tifusa umrla v koncentracijskem taborišču

Januarja 1945 je mama Edith umrla v Auschwitzu, medtem ko sta bili njeni hčeri Ana in Margot premeščeni v nemško taborišče Belsen. Kljub temu da je bil režim v tem taborišču nekoliko manj okruten kot v Auschwitzu, pa so tudi tukaj ljudje umirali; predvsem zaradi slabih higienskih razmer, pomanjkanja hrane in bolezni, ki so krožile med ujetniki. Margot in Ana naj bi svoj konec dočakali v začetku leta 1945, ko sta zaradi tifusa preminuli stari komaj 19 in 15 let.

Otto je bil edini član družine, ki je preživel grozote in se vrnil v Amsterdam v njihovo staro skrivališče. Tam je našel Anin dnevnik, ki so ga sosedje skrbno hranili. Na prigovarjanje prijateljev ga je 25. junija 1947 izdal v skrajšani verziji. Leta 1994 je bil preveden v slovenski jezik. Otto Frank se je kasneje poročil s Fritzi Frank, ki je bila prav tako Židinja. Njegova pastorka je lastnica enega največjih skladov Ane Frank. Amsterdamsko podstrešje, v katerem se je tekom vojne skrivala družina, je danes urejeno v muzej.


Citati iz Dnevnika Ane Frank

»Kdorkoli je srečen, bo osrečil tudi druge.«

»Vsak izmed nas ima v sebi dobro novico. Dobra novica je, da ne veste, kako odlični ste lahko! Koliko lahko ljubite! Kaj lahko dosežete! Kakšen je vaš potencial!«

»Ne razmišljam o vsej tej bedi, ampak o lepoti, ki je ostala.«

»Težko je v takih časih. Ideali, sanje in upanje se porajajo v nas samo zato, da bi jih zatrla mračna resničnost. Čudež je, da nisem opustila vseh svojih idealov, ki se trenutno zdijo tako absurdni in nepraktični. A se jih vseeno oklepam, ker kljub vsemu še vedno verjamem, da so ljudje dobri po srcu.«

»Vedno lahko nekaj daš, čeprav je to le prijaznost.«

»Kako čudovito je dejstvo, da ni treba nikomur čakati niti trenutka, da bi začel spreminjati svet na bolje.«

»Kjer je upanje, je življenje. Upanje nas napolni s svežim pogumom in nas ponovno okrepi.«

»Lenoba se mogoče zdi privlačna, vendar je delo tisto, ki daje zadovoljstvo.«

»Opazujem, kako se svet počasi spreminja v divjino. Slišim bližajoče se grmenje, ki bo nekega dne uničilo tudi nas. Čutim trpljenje milijonov ljudi. In vendar ko pogledam v nebo, nekako čutim, da se bo enkrat vse spremenilo na bolje, da bo tudi te krutosti konec in da se bosta spet vrnila mir in spokojnost.«