V Rusiji prevladuje veroizpoved Ruske pravoslavne cerkve, ki se od katoliške razlikuje že po času praznovanja božiča. Kdaj se torej pri vas začne praznični čas?

Na Kavkazu praznujemo stari tradicionalni božič po gregorijanskem koledarju 7. januarja, v osrednji Rusiji pa ga ljudje proslavljajo enako kot v preostali Evropi, 25. decembra.

V Evropi je praznovanje božiča in novega leta velika stvar, kako je pri vas?

Za pravoslavne kristjane nosi prehod v novo leto, 14. januarja, poseben pomen, takrat se namreč konča tudi veliki post. V skladu z osetijsko tradicijo prinese novo leto s seboj sveto izročilo. Je začetek novega, spreminjajočega se časa, na katerega se je treba pripraviti. Če želimo, da bo novo leto dobro, moramo opraviti določene obrede.

Navada je, da moraš na noč novega leta ob prestopu katerega koli hišnega praga vreči v dom denar ali sladkarije. Tako zaželiš lastnikom veliko sreče.

Pri nas praznujemo s svojimi bližnjimi, družino, prijatelji. Je tako tudi na Kavkazu? Je božič čas za družino?

Star pregovor pravi: Tako kot novo leto začneš, ga boš tudi preživel. Spominjam se ga še iz otroštva in vsako leto verjamem, da je v njem čedalje več resnice. Preden sem se preselil v Slovenijo, sem praznike vedno preživljal v krogu družinskih članov in ljudi, ki so mi bili blizu, zdaj pa je to teže, saj je razdalja preprosto prevelika. Vendar pa, ne glede na to, kje na svetu sem, z družino spregovorim prek spletne kamere na skypu. Takrat z vsemi spijemo tudi simboličen kozarec pijače. Velika družinska srečanja imajo na Kavkazu globoko tradicijo. V Osetiji ima vsako družinsko ime svoj kraj, od koder izvira družina. Moj priimek Valijev in vsi ljudje s tem priimkom imamo korenine v vasi Kornisi, ki leži visoko v gorah Južne Osetije. V njej živijo le ljudje, ki se pišejo Valijev ali Valijeva. Po starodavni tradiciji se enkrat na leto vsi Valijevi, ne glede na to, kje po svetu smo se porazgubili, srečamo v tej vasi, si izmenjamo novice, ponudimo pomoč tistim, ki jo potrebujejo, ali pa preprosto nazdravimo dosežkom uspešnih Valijevih. Ta običaj resnično prikaže, kako blizu smo si s širšo družino. Božični prazniki ob koncu decembra pa so kot nalašč za to, da se zberemo in praznujemo skupaj.

Kako pa dejansko praznujete? Z večerjami, kosili in darili, kot pri nas?

Na novoletno noč so vsi ljudje doma in vse do polnoči pričakujejo »čudež novega leta«. Ko odbije polnoč in se zasliši zvok ognjemeta, pa sedemo za mizo in pojemo večerjo. Nato se vsi skupaj z darili odpravimo do drugih sorodnikov in prijateljev, kar lahko traja tudi do zgodnjega jutra. Navada je, da moraš na noč novega leta ob prestopu katerega koli hišnega praga vreči v dom denar ali sladkarije. Tako zaželiš lastnikom veliko sreče, oni pa te morajo v zameno pričakati pri vhodu s tradicionalnim osetijskim pivom bagan.

Prva stvar, ki so jo naši predniki morali storiti, je bila zaščita domovanja pred zlemi duhovi. Da bi se jih ubranili, so povsod po hiši obesili trnje. 

Ima tudi praznovanje božiča svoje obrede?

Naši predniki so jih imeli veliko, vendar jim danes ne boste več priča, saj so za sodobne razmere nekoliko divji. Lahko pa vam povem, kako je bilo pred sto leti. Prva stvar, ki so jo naši predniki morali storiti, je bila zaščita domovanja pred zlemi duhovi. Da bi se jih ubranili, so povsod po hiši obesili trnje, še posebno v kuhinji, saj je bil to v domu najpomembnejši prostor, ki ga je bilo treba zavarovati. Zaščitili so tudi vhodna vrata, pozabiti pa niso smeli niti na shrambo, kjer je počivala hrana, iz katere so kasneje pripravili praznični obrok. V vhod hiše so z ostrim nožem vrezali simbol kroga, ob mraku pa je lastnik hiše na vhodna vrata z oljno barvo naslikal križ, ki pomeni milost in varnost, vse to pa je moral storiti v miru in tišini, brez prič. Vidite, vse skupaj je zelo mistično. Seveda pa je imelo praznovanje tudi svetlo in veselo plat, narodne plese, ki jih pogosto izvajamo še danes, prav tako ob božičnih praznikih. Res so nekaj posebnega. Čeprav sem sam Osetijec in sem tradicionalno plesal šest let, vsak ples občutim, kot da je prvič. Polno je čustev, smeha, eksplozivne energije teles, tako da je nemogoče ostati ravnodušen. Preprosto jih je treba videti in doživeti na lastni koži.

Kaj pa Božiček? Je tudi pri vas figura moža, ki prinese darila?

Misliš tistega pijanega možička, ki nosi rdeč kopalni plašč, potrka na vrata in vpraša, kdo je bil priden, ko prinese novoletna darila? (smeh) Seveda, imamo ga, pravimo pa mu deduška Moroz, kar pomeni dedek Mraz v vašem jeziku.

Pripravljate značilne jedi?

Jedi, ki jih postrežemo na novoletni večerji, začnemo pripravljati že veliko prej. Naši predniki so namreč verjeli, da obilneje ko je obložena novoletna miza, bogatejše bo prihajajoče leto. Častni prostor pripada arthuronu, veliki torti, ki simbolizira sonce. Uživajo jo vsi domači, le gosti se ne smejo dotakniti te dobrote. Druge jedi so namenjene tudi gostom in sosedom, ki pridejo na obisk. Poleg tega je nujno postreči meso, ki smo ga spekli nad odprtim ognjem in ga imenujemo šašlik. Preden začnemo jesti, glava družine izreče še dolgo molitev in jo nameni vsakemu izmed družinskih članov. Molitev govori o Bogu in angelu varuhu Dzuraju, ki ga je ustvaril Bog in ki po osetijski mitologiji varuje Ruse. Simbolično ju prosi za srečo družine v prihajajočem letu. Nato postrežemo z glavno jedjo, tremi tradicionalnimi osetijskimi pitami. Prva je namenjena bogu sonca, druga simbolizira nebo, tretja pa zemljo. V Osetiji morajo biti na mizah na vseh večjih praznovanjih, pa naj gre za poroko ali rojstni dan. Drugače je le ob pogrebih. Takrat postrežemo samo dve, nebesno in zemeljsko. Pite za boga sonca glede na starodavno mitologijo ob smrti osebe ne uživamo.

Praznike sem vselej najlepše preživel skupaj z družino. Tega se zavedam šele zdaj, ko sem daleč stran od njih in od domače hiše. 

Na Zahodu in vedno bolj tudi pri nas se je praznovanje božičnih in novoletnih praznikov sprevrglo v veliko potrošništvo, kjer mnogo več kot bližina štejejo darila in drage zabave. Se to dogaja tudi pri vas?

Na žalost tega ne morem zanikati. Čas, v katerem živimo, precej vpliva tudi na naše starodavne tradicije, a še vedno se trudimo ohranjati običaje prednikov, še posebno ko gre za posebne in redke dogodke.

Se spominjaš svojega najljubšega praznovanja? Kaj ga je naredilo tako posebnega?

Praznike sem vselej najlepše preživel skupaj z družino. Tega se zavedam šele zdaj, ko sem daleč stran od njih in od domače hiše. Eno izmed let pa je bilo resnično nepozabno. Bilo je prav posebno praznovanje, saj je prišlo novo tisočletje, torej novo leto 2000. Na prvo januarsko jutro sem se zbudil zelo zgodaj in oddrvel dol po stopnicah, da bi videl darila, ki mi jih je prinesel dedek Mraz. Zagledal sem očeta, ki je pod novoletno smreko polagal velik električni avto na daljinca. Takrat sem nehal verjeti v dedka Mraza. Začel pa sem verjeti v očeta.

Ko za praznike govorimo po skypu, se pred kamero zbere moja širša družina. Medse postavijo še prazen stol, kjer bi moral sedeti sam. 

V Sloveniji in potemtakem daleč stran od družine živiš že več let. Se za novoletne praznike vračaš domov na Kavkaz?

Iskreno si želim, da bi bilo tako, in na začetku sem domače vedno obiskal za praznike. Zdaj pa so politične in gospodarske okoliščine nekoliko drugačne, zaradi česar je čedalje teže letati sem ter tja.

Kako je torej preživljati božič v Sloveniji brez njih?

Ko za praznike govorimo po skypu, se pred kamero zbere moja širša družina, mama, oče, sestrica in bratec, pa tudi babice, dedki, tete in strici. Medse postavijo še prazen stol, kjer bi moral sedeti sam. Nekoliko žalostno, vendar obenem smešno. Kot alternativa praznovanju z domačimi se zdaj med zimskimi prazniki s prijatelji, ki prav tako živijo daleč od doma, odpravim na izlet. Izberemo katero izmed evropskih prestolnic in se prepustimo toku ljudi.

Prazniki so zate nedvomno pomembni. Boš praznično tradicijo čez leta prenesel tudi na svoje otroke in družino?

Seveda! Naš starodavni jezik, tradicije in čast imajo svoje posebnosti in brez njih ne bi bili Osetijci.

Kaj pa bi nam ob novem letu zaželeli ljudje s Kavkaza?

Vsem Slovencem in tej čudoviti republiki želim srečno novo leto in naj bo Bog z vami! Ali kot bi rekli v mojem osetijskem jeziku: »Sloveniji adam, nog azi horzah ya yad, ananizaj ama anamastaj sarut!« 


Če vas je prebiranje starih običajev očaralo, si privoščite dišečo dobroto osetijskega izročila. Recept za tradicionalno pito najdete tukaj