Vsake toliko nas pretrese umor, ki se najprej zdi preveč filmski, da bi lahko bil resničen. Pa vendar se včasih zgodi tudi kaj, kar preseže domišljijo najboljših piscev kriminalk. Pogovarjali smo se z Mihaelom Pangeršičem, višjim samostojnim policijskim inšpektorjem ter vodjo oddelka za operativo v OKC PU (operativno-komunikacijskem centru Policijske uprave) Ljubljana in s samostojno policijsko inšpektorico Aleksandro Golec, ki skrbi za odnose z javnostmi PU Ljubljana.
Če nas denimo kliče ženska, ki pove, da ji mož grozi z nožem in se je pred njim zaprla v sobo. Naš povprečni reakcijski čas v takšnih primerih je sedem minut.
Glavno poslanstvo OKC, ki deluje v sklopu policije, je sprejem klicev v sili, pomoč ljudem v stiski ter organiziranje izvedbe prvih nujnih ukrepov. Klici občanov na interventno brezplačno številko 113, ki nakazujejo ogroženost življenja, so seveda obravnavani prvi. »Lani, torej leta 2019, smo na telefonski številki 113 na OKC PU Ljubljana sprejeli 159.294 klicev. Med njimi je bilo 64.924 interventnih dogodkov, od tega 2.429 nujnih, ko se na kraj dogodka s patruljo odpravimo najprej oziroma najhitreje,« nam uvodoma postreže statistiko Mihael Pangeršič, višji samostojni policijski inšpektor in vodja oddelka za operativo OKC PU Ljubljana ter oče treh otrok.
V ozadju se med šumenjem iz zvočnika spletajo nujni pogovori med kolegi policisti, ko nam sogovornik še podrobneje razloži razliko med običajnim interventnim in nujnim dogodkom: »Kadar gre za tatvino tablice ali spor med sosedama, ker je ena obesila perilo na njeno vrv, to načeloma ne spada med nujne interventne dogodke. Zagotovo pa o teh govorimo ob sproženih alarmih na varovanih objektih, bankah, prodajalnah in podobnem, pri varovanih osebah oziroma neposredno ogroženem življenju, če nas denimo kliče ženska, ki pove, da ji mož grozi z nožem in se je pred njim zaprla v sobo. Naš povprečni reakcijski čas v takšnih primerih je sedem minut.«
Manj odvečnih klicev
Po Pangeršičevih besedah število klicev občanov v povprečju upada: največji bum je bil leta 2004 s kar 240.000 klici, od tega je bilo 85.000 interventnih dogodkov. Razlog za to med drugim pripisuje še ne zadosti prepoznani številki 112, ki je predvsem namenjena nujni medicinski pomoči, ter strahu ljudi zaradi aktualne ptičje gripe pa tudi prvi veliki razširjenosti oziroma dostopnosti mobitelov: »Ljudje so nas klicali za vsako malenkost, že če je golob sredi Prešernovega trga pristal malce bolj postrani in se jim je zdel sumljiv. Spomnim se klica možakarja, ki je z balkona videl manjši trk avtov, čeprav vemo, da se lahko udeleženca, kadar gre zgolj za materialno škodo, dogovorita sama. Nekoč sva s sodelavcem na poti iz službe naletela na prometno nesrečo; kolega je udeleženca povlekel iz avta, jaz pa sem preparkiral avto in se ozrl ter videl, da je okoli stalo petnajst ljudi, vsi s telefoni v rokah. Pa je pritekla ženska in rekla: 'Joj, sem že rešilca klicala!' Pa sploh ni vedela, ali je kdo poškodovan ali ne. Takšnih odvečnih oziroma praznih klicev je manj, a še vedno veliko.«
Več dela zaradi pogrešanih
Lani so se več kot sicer ukvarjali s pogrešanimi osebami. Pogosto jih iščejo s pomočjo mobilnih operaterjev ter podatkov o baznih postajah, torej signalov mobitela, pojasni Pangeršič: »Še vedno to ni tako, kot vidite v všečnih ameriških akcijskih filmih, kjer natančno določijo ulico s številko in celo sobo, kjer je bil nazadnje zaznan signal pogrešane osebe. Policija dobi razpoložljive podatke o določenem območju, denimo med Cankarjevim domom, parlamentom, ameriško ambasado in ministrstvom za zunanje zadeve. Seveda moramo imeti za pridobitev te informacije zakonsko podlago oziroma morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji; navedeni posegi v zasebnost se ne izvajajo kar tako, brez razloga. Vi denimo pogrešate moža in pokličete zato, ker vsak dan pride domov ob dveh, pa ga ob pol treh še ni. V takšnih primerih seveda še ne bomo takoj preverjali zadnjega signala njegove telefonske številke, temveč bomo prej zbrali druge potrebne informacije, ali ima kakšne težave z zdravjem, v službi, ali je morda kdaj nakazoval, da razmišlja o samomoru, in podobno.«
Izjema so, kot se takoj dopolni, pogrešane mladoletne osebe, ko ni zahteve po dodatnih razlogih za iskanje s pomočjo podatkov mobilnih operaterjev; zadostuje ugotovitev, da gre za osebo, mlajšo od 18 let: »Policija je pod stalnim strogim nadzorom informacijske pooblaščenke, ki ugotavlja, ali to pooblastilo uporablja zakonito, sorazmerno in ko je to res nujno. Nikakor ni v našem interesu, da posegamo v zasebnost posameznikov, ko to res ni nujno. Cilj je, da pogrešane osebe, ki morda potrebujejo pomoč, čim prej najdemo. Veliko je t. i. begavčkov, torej otrok in mladostnikov z vedenjskimi težavami; ti pobegnejo od doma oziroma iz različnih ustanov, kot so denimo prevzgojni domovi. Za nekatere že vnaprej vemo, kje jih bomo našli, saj pogosto gredo k istim ljudem oziroma na isto lokacijo. Na tem področju smo kar uspešni.«
Vsakršno zalezovanje, nadlegovanje ali grožnje mora žrtev namreč prijaviti, česar umorjena ni storila, če je to doživljala. Veliko oseb, ki se znajdejo v vlogi žrtve, ne želi izpostavljati nadlegovalcev ter si s tem nakopati še več težav – ali se bojijo ali jim je nerodno.
Včasih jim kdo zapoje pesmico
Na interventni telefonski liniji 113 je zaposlenim uspelo rešiti že več ljudi, ki so želeli storiti samomor, skočiti s strehe in drugo, sploh med prazniki, ko se več posameznikov znajde v različni stiski in imajo s tem povezane duševne težave. Natančne statistike sicer ne vodijo; lani je Pangeršič prevzel najmanj tri takšne klice. Včasih kdo pokliče le zato, ker je osamljen oziroma si želi pozornosti. Tako jih je denimo nekega nedeljskega popoldneva poklicala veseljaška šaljiva gospa in jim dejala: »Jaz bi vam pa zapela eno pesmico!« Pa so ji pustili in se zahvalili, a po drugi strani bi seveda nastopila resna težava, če bi naenkrat vse linije zasedli ljudje ter hoteli zapeti pesmico.
Nadlegovanje je treba prijaviti
Naš pogovor se zavrtinči okoli tragičnih dogodkov, kot je bil nedavni umor noseče mlade ženske, ko si je nato storilec vzel tudi svoje življenje. Vzrok oziroma motiv v tem primeru je še neznan, razloži samostojna policijska inšpektorica Aleksandra Golec, ki skrbi za odnose z javnostmi na PU Ljubljana: »Vsakršno zalezovanje, nadlegovanje ali grožnje mora žrtev namreč prijaviti, česar umorjena ni storila, če je to doživljala. Veliko oseb, ki se znajdejo v vlogi žrtve, ne želi izpostavljati nadlegovalcev ter si s tem nakopati še več težav – ali se bojijo ali jim je nerodno.« Tudi zato takšnih grozljivih dejanj ne moreš preprečiti, poudari Pangeršič, še sploh če zanje ni nobenih indicev, torej storilec prej ne kaže znakov, da bi lahko bil nevaren.
Kdaj nasilje izbruhne v najhujši obliki
Na področju boja proti nasilju na splošno se mu zdi krilatica »ničelna toleranca do nasilja« včasih zelo daleč od realnosti, saj so že denimo današnje risanke in računalniške igrice veliko bolj nasilne, kot je bila nekoč zloglasna Tom & Jerry; zdaj si liki med seboj za šalo režejo glave z laserjem, vsenaokoli letijo udi, šprica kri. Vsak ima v sebi občasno težnjo po nasilnih dejanjih, in če se ta ne ozavesti pravilno, lahko nekega dne izbruhne v najhujši obliki. V družini oziroma partnerstvu moški res izvajajo največ fizičnega nasilja nad ženskami, potrdi Pangeršič, je pa tudi res, da se v družbi že vrsto let poudarja le to, čeprav lahko tudi moški doživljajo enako psihično nasilje, a jih je o tem sram govoriti.
Vsi vedo, da je določena oseba kriva, tudi odvetniki, a iščejo in najdejo pravne luknje v postopkih, česa nismo naredili ali je prišlo do napak, pa čeprav gre za malenkosti, tudi povsem nebistvene.
Največja ovira je papirologija
Največjo oviro pri opravljanju dela policistov višji samostojni policijski inšpektor sicer vidi v t. i. papirologiji, torej administraciji. Zapisniki so enako preobširni, pa če gre za ukradeno pašteto, ki stane nekaj centov, ali nakit v vrednosti 10.000 evrov. V zakonskih pogojih za dokazovanje kaznivih dejanj so postavljeni vedno višji standardi, ki jim morajo slediti. »Saj vidite primere na sodiščih – mnogi padajo zaradi postopkov,« pove Golčeva in Pangeršič jo v prikimavanju dopolni: »Vsi vedo, da je določena oseba kriva, tudi odvetniki, a iščejo in najdejo pravne luknje v postopkih, česa nismo naredili ali je prišlo do napak, pa čeprav gre za malenkosti, tudi povsem nebistvene.«
Neverjetno mirna noč
Po pogovoru v pisarni in ogledu sobe, kjer 24 ur na dan sprejemajo nujne klice, se s sogovornikoma odpravimo na teren s policijskim avtom. Oba poudarita enega glavnih vzrokov prometnih nesreč, tj. pogovore po mobitelu med vožnjo – poleg alkohola, seveda. Raziskave kažejo, da tudi najbolj dramatični zastrašujoči preventivni oglasi večinoma nimajo vpliva na vedenje, saj mnogi mislijo, da se njim kaj takšnega ne more zgoditi. Golčeva, ki ima kar sedemnajst let izkušenj v vlogi policistke, prizna, da delo na terenu precej pogreša, tudi pogovore med vožnjo, saj so s sodelavci povezani kot družinski člani. Po drugi strani vse odkar je postala mama, na svoj poklic gleda malce drugače, saj ob vsakem klicu, ki nakaže ogroženost otroka, prva čustva poveže z mislimi na svojega sina. Med našo nočno vožnjo po ljubljanskih obvoznicah in soseskah je vse videti neverjetno mirno, skoraj spokojno. Modrih luči na strehi nam ni treba prižgati niti enkrat. Že dolgo ni bilo tako, presenečeno ugotovita kolega policista, ko se poslovimo, in prav nič se ne pritožujeta.
Dan pozneje vdor v avto
Po naključju iz prve roke izvemo za tatvino, ki se je v Ljubljani zgodila že naslednji večer. Medtem ko je oškodovanec parkiral avto na nevarovanem javnem parkirišču brez videonadzora ter odšel na dobre pol ure trajajočo rekreacijo, je neznani storilec vdrl v vozilo in ukradel štiri bančne kartice iz denarnice, skrite v jakni na sovoznikovem sedežu. Oškodovanec tega ni opazil, dokler ni ob vrnitvi domov začel prejemati sms-sporočil o k sreči zavrnjenih dvigih na bankomatih v zneskih po 700 evrov. Pa četudi neznanemu vlomilcu ali vlomilcem ni uspelo pridobiti gotovine, je na avtu nastala škoda za več kot tisoč evrov. Policija v takšnih primerih opozarja, naj v avtu ne puščamo denarnic in vrednejših predmetov. Nikoli ne veš, kdaj te kdo opazuje, tudi ko svojo dragocenost skrbno zaviješ in skriješ.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: