»Ni besede za vso to zmedo v meni, punčki moji, vama povem. Tudi jaz sem še zmeraj otrok, kakor vedve, in ne razumem, kaj pomeni biti mrtev, in ne znam povedati, kaj ta beseda naredi v meni, če je sploh prava. Še zmeraj sem včasih v nekakšni votlini, čisto sama in zapuščena, bojim se, nikjer ne vidim svetlobe, ne vem, v katero smer naj se odpravim, da pridem ven, niti tega ne vem, kako se reče prostoru, v katerem sem se izgubila. Nikoli nisem dokončno prišla ven. ... Ko se mi je rodila Marlena, vajina mamica, sem bila vsa izgubljena, še bolj sem pogrešala mamo in ji še bolj zamerila, da je ni. 

Ah, zamera, tudi to je ohlapna in nesramna beseda, kakor žalost in jeza! V hrepenenju po mami je veliko več drobnih, tankih besedic, ki jih še nihče ni izrekel. Tudi jaz ne. Sanjala sem o mamini bližini; bila sem vsem odveč, ne znam povedati, kaj je to. Tisti občutek, da nikamor ne spadam, ker nimam doma; da nikomur ni mar zame; da me nobeden ne opazi, da nikogar ne zanima, kako mi je; nihče me ne pogreša, ne misli name, nikoli. Mama bi vse to znala. Vprašala bi me, kako je bilo v šoli, ko bi prišla domov. Vaju mamica vpraša, kako je bilo? Seveda vaju. In vedve rečeta: dobro. Pa čeprav ni bilo vse v redu. Ko prideš k mami, je dobro. Tudi jaz sem si želela, da bi lahko prišla in rekla: bilo je dobro. Vem, niso vse mame enako ljubeče, ampak moja bi bila, to sem vedno verjela, pa čeprav nisem ničesar vedela o njej. Nikoli nisem nikogar vprašala, kakšna je bila. Vsa je samo v mojih fantazijah. In v besedi, ki je nimam.« 

Iz knjige Beseda, ki je nimam, Nataša Konc Lorenzutti, Založba Miš, 2021