Potem ko smo pred nekaj tedni objavili članek o institucionalnem nasilju, smo na uredništvo dobili na desetine osebnih zgodb mater in očetov, ki plačujejo trdo ceno zaradi pomanjkljivega in nestrokovnega dela, v konkretni zgodbi, ki sledi – centrov za socialno delo. Tudi ta prispevek je odprto pismo zakonodajalcu in pristojnim ministrstvom. Zaradi varovanja zasebnosti in postopkov v teku je pogovor anonimen. Podatke hranimo v uredništvu.
Gospa Nataša, zakaj ste se razšli s partnerjem?
Težave so se začele že v nosečnosti. Deležna sem bila psihičnega nasilja, izbruhov, nenadzorovanega kričanja. Čedalje bolj strah me je bilo. Neobvladovanja jeze preprosto nisem mogla več zdržati. Nekoč je bivši partner po sporu, bila sem proti koncu nosečnosti, šel od doma in se tri tedne ni vrnil. Nato se je na mojo pobudo sicer vrnil, a težave so se samo še poglabljale. V letu po rojstvu otroka je bilo podobnih in hujših izpadov vse več, postalo mi je jasno, da v takem okolju nisem pripravljena vzgajati otroka. Ni se mi zdelo nemogoče, da bi me lahko tudi udaril.
Lahkotno izrečene besede socialne delavke: »Ah, ne komplicirajte, bo imel otrok pač dva doma,« se mi zdijo neresne. Pri njegovem očetu sem bila samo enkrat in otroka našla dobesedno v umazaniji.