»Takrat je bila v razdejani državi huda revščina. Ameriški vojaki so kopali jarke in nekoč me je po nesreči eden udaril z lopato, ko sem se smukal okrog njega. Skoraj mi je odsekal palec na nogi, še zdaj se mi pozna. Leta sedeminštirideset pa so me razkrili. Verjetno je služkinja povedala Američanom, da nisem rodni otrok te družine. Iskala me je mednarodna organizacija Rdečega križa, z jugoslovansko misijo na čelu, kajti stric, očetov brat, je poizvedoval za mano. Tako sem izvedel, da Mutti ni moja prava mama in da nisem Hans, ampak Ivan. Joklu se je to zdelo zabavno. Klical me je Ivan divan. Mutti je bila močno prizadeta, kar sem opazil, nisem pa vedel, zakaj. Mislil sem pač, da joče zato, ker grem na počitnice in me nekaj časa ne bo. Verjela je, da imam doma žive starše, zato se ni upirala, ampak je ravnala kakor prava mati v legendi o Salomonovi sodbi.« 


Iz knjige Beseda, ki je nimam, Nataša Konc Lorenzutti, Založba Miš, 2021