Osebo, ki vam je hkrati v srcu obudila spomin, občutek, nekaj, kar vam je ostalo na duši. Kot postan obed, kot nekaj, kar vam je obležalo v želodcu. Za žensko gre v tej zgodbi – za njeno življenje in njeno usodo, tako zamotano in prepleteno v klopčič, ki ga ne zmorejo razvozlati nobeni prsti, nobena razlaga, noben nauk, kako in kaj.

Mlada, živahna, pridna, močna, polna življenjske sile in v pričakovanju lepega, mirnega skupnega življenja se je poročila na veliko kmetijo, kjer je gospodaril moški, s katerim je želela uresničiti svoje sanje, si ustvariti družino in skrbeti za skupni dom. Bila je vajena vsakega kmečkega dela, bregov, travnikov in njiv, položenih v strmino, obvladala delo s stroji, ki so človeku v pomoč pri obdelovanju zemlje, in ničesar ji ni bilo težko narediti: ne v hiši, ne na polju, ne v hlevu pri živini. Vstajala je zgodaj, zarana, da je bila z delom na tekočem, in zvečer utrujena, a zadovoljna, legala k počitku. 

Potiskala je vase grenkobo in žalost, se delala veselo in sproščeno, ostajala prijazna in dobra gospodinja, čuteča in ljubeča do svoje edinke, a njena duša je z leti okamenela. Srce je še čutilo, še bilo v prsih svoj ritem, a v duši sta nastajali tema in praznina. 

Ko je rodila otročka, ljubko hčerkico, je dobila nov zagon, podvojila svoje moči in z zavedanjem, da ima za kaj in za koga živeti, še bolj zagrizla v delo. Vanj pa se je zatekala in umikala tudi pred spoznanjem, ki je vedno bolj globoko rezalo v njeno žensko dušo. Na kmetiji namreč ni gospodaril le njen mož, mnogo hujši, absolutni vladar je bil – alkohol, ki je vsemogočno razgrinjal svoj plašč sivine in zakrival modro nebo nad domačijo. Moževa odvisnost od njegove peklenske sile je postajala z leti vse bolj dominantna in zločesta. Njena moč je bila zastrašujoča in pogubna: za gospodarja, njegovo pridno ženo in za mlado dekletce, ki je odraščalo v razmerah, drugačnih od tistih, ki vladajo v domu, kjer sije sonce iz človeških oči. 


Mati je skrivala razočaranje in prikrivala pred ljudmi svoj sram, svojo pomoto, svojo zablodo, pred seboj pa je ni mogla skriti. Potiskala je vase grenkobo in žalost, se delala veselo in sproščeno, ostajala prijazna in dobra gospodinja, čuteča in ljubeča do svoje edinke, a njena duša je z leti okamenela. Srce je še čutilo, še bilo v prsih svoj ritem, a v duši sta nastajali tema in praznina. Vedno globlje je šlo.

V tistem času sem jo malokrat srečala. Ni veliko hodila od doma, le po nujnih opravkih in ob nedeljah na obisk k domačim. Ti so vedeli, kaj vse prestaja, in bili v skrbeh, kako dolgo bo še zmogla zdržati. Ljudje so opravljali in govorili vse mogoče. Ljudje vedno govorijo vse mogoče! A česar ne moreš urediti, spremeniti – moraš prenašati, prestajati. Kako dolgo? Dokler zdržiš.

Zdržala je do tistega usodnega dne, ko je prekipelo – ko je tema življenja šla čez rob. S hčerjo sta pripravljali krmo za živino, kosili in grabili travo za jutranji obrok. Oče je kot po navadi razgrajal po hiši in iskal vzrok za prepir. Vedno ga je našel. »Grem pogledat, kaj se dogaja, in mu pripravit nekaj za pod zob, ti pa nadevaj travo v koš!« je mama naročila hčerki in odšla v hišo. Kmalu se je vnel silovit prepir. Deklica je hitela grabiti in čakala, da se mama vrne in da skupaj nadaljujeta delo. Dolgo je ni bilo. Končno jo je zagledala, kako je s hitrimi koraki hitela po zunanjih stopnicah. A ni šla proti njej. V drugo smer, tja proti zidani shrambi je krenila. »Le po kaj je šla?« je zaskrbelo hčer in kot da bi nekaj slutila, pohitela za njo. A bilo je prepozno. V maminih rokah je zagledala napol prazno steklenico strupa, v njenih obupanih očeh pa nemi klic »na pomoč«. »Pomagaj mi!« so bile besede, ki so deklici kot nož zarezale v srce. A kako naj pomaga, kaj je treba storiti, je hitela misel skozi otroški možgane. V trenutku je odprla pipo, v vedro natočila mrzle vode in jo ponudila materi. Morala bi ji dati mleko, so kasneje pametovali ljudje, a kako naj otrok to ve!? Mati je pila, kolikor je lahko, mukoma in počasi, a strup je deloval v nasprotni smeri, bil je močnejši. Ko je pričela bruhati, je deklica stekla v hišo in po telefonu poklicala reševalce. 

Strupena tekočina, ki jo je izpila, je bila le vrh ledene gore, svoje je dodalo vse tisto, kar je zastrupljalo njeno dušo vsa dolga leta nesrečnega zakona. 

Čas na domačiji se je medtem ustavil. Deklica je v solzah mirila mamo in prosila usodo, naj prizanese. Pa ni bila milostna. Tri dni se je mama borila za svoje življenje, več ni zmogla. Strupena tekočina, ki jo je izpila, je bila le vrh ledene gore, svoje je dodalo vse tisto, kar je zastrupljalo njeno dušo vsa dolga leta nesrečnega zakona.

Teden dni po pogrebu je deklica napolnila nahrbtnik z najnujnejšimi oblačili in za vedno zapustila rodni dom. Mamini sorodniki so poskrbeli zanjo, kako je bilo z njo v resnici, pa ve le ona … 


Danes sva se srečali po mnogih letih, in to na kraju, kjer je nikoli ne bi pričakovala. Ona je bila tista, ki me je kljub nošenju maske prva prepoznala. Prisrčno sva se pozdravili in kljub prepovedi po dotikih prisrčno objeli. Zastrmela sem se v podobo zrele, odrasle ženske, poročene, z lastnim domom, mame treh hčera in poleg vsega še uspešne v svojem poklicu. Iz srca ji privoščim! In to sem ji tudi povedala. Nato so besede stekle same od sebe. Dotaknili sva se tistega davnega obdobja, časa, ki je zaznamoval njeno življenje, a je kljub vsemu, kar je hudega dala skozi, zmogla naprej. Pokončno! »Nočem nositi slabih stvari s seboj, nič ne pomaga podoživljati vse tisto, kar ti prebuja težke spomine,« je s toplim glasom zaključila. »Upam, da mi bo grunt končno uspelo prodati, dogovori s kupcem gredo v pravo smer,« je še dodala. Vesela sem bila dobrih novic.

Preden sva se poslovili, sem si jo upala vprašati tisto, kar mi je vsa leta, odkar si je moja sestrična – njena mama vzela življenje, ležalo na duši: »Ali si ji kdaj zamerila, bila jezna nanjo, ker je to storila … in te pustila samo?!« »Nikoli!« je bil kraten in odločen njen odgovor. »Kako bi lahko bila jezna nanjo, saj mi je vendar dala življenje!«

Njen odgovor mi je zaprl usta. »Koliko svetlobe in sonca nosi ta mlada ženska v svojem srcu, da je ni mogla zagrniti nobena senca iz otroških let?« so mi dale misliti njene mogočne besede. Besede, v katerih je bilo slišati samo dobro o mami. In tudi ničesar slabega o pokojnem očetu. Nikoli. Kljub vsemu.

Ob slovesu sem jo povabila, naj me kdaj obišče v mojem domu. Ko bo korona mimo in ko ji bo dopuščal čas. Upam, da kmalu. Veselim se. Obojega.