Pred osmimi leti sem v službi spoznala moškega; do mene je bil zelo prijazen in ljubezniv. Tega nisem bila navajena v svojem življenju in mi je zelo godilo. Leto kasneje je postal moj nadrejeni. Z njim sem se tudi zbližala, a zgodba se je hitro končala, saj je po treh mesecih skupnega dela začel kazati povsem drugačen obraz. Vedno bolj je postajal žaljiv in nesramen. Ni mu bilo po volji, če sem s kom govorila, tudi s strankami sem morala opraviti samo osnovne pogovore. 

Njegovo nasilje, žaljivke in grožnje sem omenila generalni vodji. Ker se je moj šef zelo bal, da bom še komu drugemu kaj povedala, mi je začel groziti, da me bo ubil oziroma da ima dovolj denarja, da bo nekomu plačal, da me »fenta«. 

Žaljivk sem bila od začetka deležna mesečno, kasneje že tedensko. Vedno je imel pripravljen izgovor za svoje početje, češ da je imel zelo težko otroštvo in da zato ne more kontrolirati svojih izbruhov. Motilo ga je vse; če sem pogledala na uro na steni ali v računalnik, če sem bila po njegovem preveč prijazna po telefonu … Velikokrat sem ga prosila, naj se gre zdravit, in po nekaj letih, ko je bilo že nevzdržno, si je poiskal pomoč psihiatra. Teh je kar nekaj zamenjal, ker si on pač ne dovoli, da mu bo kdo »sodil oziroma solil pamet«, tako mi je govoril … 


Želel me je uničiti

Ker je bilo psihičnega trpinčenja z grožnjami vedno več, včasih kar dnevno ali tedensko, sem velikokrat zbežala iz službe, kolikor mi je to uspelo, ter ostala doma zaradi strahu in slabega počutja. Vedno je govoril, da je bilo zadnjič. Njegovo nasilje, žaljivke in grožnje sem omenila tudi generalni vodji, vsakič mi je odgovorila, da se bo z njim pogovorila. Verjamem, da se je, vendar je imel on, predvidevam, svoje zgodbe, sicer bi, po mojem mnenju, ukrepala oziroma vzela resno vse povedano. Ker se je moj šef zelo bal, da bom še komu drugemu kaj povedala, mi je začel groziti, da me bo ubil oziroma da ima dovolj denarja, da bo nekomu plačal, da me »fenta«, da me bo povozil, ubil, da mi bo uničil življenje, če ne bom tiho. 

V spodnjih prostorih v službi so pogosto slišali, kako vpije nad menoj, vendar je baje vedno govoril, da sem jaz kriva, da ga napadam. Ko sem ga večkrat vprašala, naj mi pove, s čim napadam in kako ga napadam, je bil vselej njegov odgovor, da pač on tako reče, ker je jezen, da se mu upiram. 

Vse bolj ga je jezilo, ker v prostem času nisem želela z njim na kavo ali kosilo, jezilo ga je, ker ga nikoli nisem povabila k sebi. Postajal je nasilen do mene, govoril, da me bo ubil, da me bo našel, da ve, kje hodim, in naj se ga pazim, naj ne hodim po mestu, da mi sledi. 

Zasledovanje in dobrikanje  

Finančno stanje našega podjetja se je slabšalo in vedno znova je želel, da delam še dlje in da bo uredil zadeve. Zniževal si je tudi plačo, govoril je, da mi želi pomagati. Prosil me je, naj ne pustim službe, ker potem tudi on ne bo več delal in bo šel v penzijo, za katero je že imel pogoje. Velikokrat mi je govoril, da me ne bo pustil na cedilu, ker ve, da še nimam pogojev za penzijo … Ampak, to so bile le prazne obljube. Od njega nisem želela ničesar, kar ga je zelo jezilo, in temu so vedno sledile žaljivke in grožnje. Ne vem, ali imajo v živalskem vrtu toliko vrst živali, s katerimi je žalil. Vse bolj ga je jezilo, ker v prostem času nisem želela z njim na kavo ali kosilo, jezilo ga je, ker ga nikoli nisem povabila k sebi. Najhuje je bilo, da mi je vedno bolj grozil in postajal nasilen do mene, govoril, da me bo ubil, da me bo našel, da ve, kje hodim, in naj se ga pazim, naj ne hodim po mestu, da mi sledi, itd. Žal je bil bolno obseden z menoj. Pred prazniki me je zopet vprašal, kdaj ga bom povabila k sebi na kavo. 


Fizični napad

Odgovorila sem mu, da nikogar ne vabim domov, zato je ponovno znorel. Vame je zlil čaj, vstal, me zgrabil in začel kričati, da me sovraži in da me bo ubil, zlomil mi je tudi očala in jih vrgel vame. Zelo sem se ustrašila, da se bo res zgodilo najhujše. Ko je tako sprostil svojo agresivno energijo, mi je rekel, naj ne delam cirkusa in naj delam dalje. Žal nisem bila sposobna, tresla sem se in jokala. Prosila sem ga, naj si poišče pomoč ali vzame dopust, da bom jaz lahko dokončala oziroma opravila svoje delo, ki ga je treba pred koncem leta narediti. Vsa sem se tresla zaradi strahu pred njegovim nasiljem in grožnjami.

Ni želel nikamor, rekel je, da je sedaj miren in naj delam naprej, vendar jaz nisem bila sposobna delati z njim, ker so bili njegovi izbruhi vedno brez vzroka, zato nikoli nisem vedela, kdaj bo imel svoje izpade.

Obisk pri zdravnici

Šla sem k optiku, si naročila nova očala, ker žal brez njih ne vidim, nato sem odšla k zdravnici in ji ponovno povedala, kaj sem spet doživela. Po večkratnem predlogu psihiatra sem ga prijavila tudi na policiji. Psihiater mi je rekel, da bi to morala storiti že pred leti in zakaj sem njegovo nasilje prenašala toliko let. Ker je moj šef vedno obljubljal, da je zadnjič, sem žal bila naivna in sem mu vedno verjela, misleč, pa saj mora biti enkrat konec; in če obljublja, bo menda ja držal obljubo. Žal ni bilo tako. Do vseh drugih in do strank je bil neverjetno prijazen, igralec v pravem pomenu besede.

Zdaj sem v bolniški. Generalna vodja mi je po telefonu sporočila, da mi bo šefov odvetnik pripravil odpoved. Poklical me je tudi njegov odvetnik im mi predlagal, naj dam sama odpoved in si poiščem službo vsaj za en mesec, da bom lahko dobila na zavodu za zaposlovanje nadomestilo. Drugi predlog je bil, naj odprem polni s. p. Na srečo ali nesrečo sem zaščitena kategorija. Lani sem bila stara 55 let in me po zakonu ne smejo odpustiti, razen če si bodo kaj izmislili. 

Zaradi groženj si ne upam sama nikamor. Ne hodim več na jogo in ne na telovadbo. Na policiji so mi tudi svetovali, naj ne hodim sama zunaj, ker je treba grožnje jemati resno. 

Od strahu in stresa sem zbolela 

In tako sem sedaj povsem izvisela. Vsi v službi in tudi vodstvo v Ljubljani so se obrnili proti meni, vsaj tako se je pokazalo. Če bi bila tiho in še naprej prenašala nasilje, bi morda še imela službo in celo kakšno bolezen več. Pred tremi leti sem zbolela za avtoimunsko boleznijo ščitnice, zdravniki so mi rekli, da zaradi stresa in neizražanja sebe (predolgo sem bila tiho), nekaj mesecev mi nenehno izpadajo lasje, čeprav sem poskusila z vsemi mogočimi naravnimi pripravki. Rečeno mi je bilo, da mi izpadajo zaradi stresa, ponoči zaradi strahu in groženj ne spim. Zaradi groženj si ne upam sama nikamor. Ne hodim več na jogo in ne na telovadbo. Na policiji so mi tudi svetovali, naj ne hodim sama zunaj, ker je treba grožnje jemati resno. Zdravnica mi je svetovala sprehode v naravi, vendar naj ne hodim sama. 


Vsi so verjeli njegovim lažem 

Sem v situaciji, ko sama ne morem pustiti službe, nazaj ne morem in tudi ne želim. Vem, da tudi oni ne želijo več slišati zame, ker sem povedala resnico tudi tam, kjer ne bi smela, in sem zato postala nezaželena v širši organizaciji. Dobrih šest let sem bila tiho zato, ker sem verjela in upala, da bo kdo pa le rekel (ali njegova vodja ali njegov odvetnik), da je dovolj, da je (psihični) bolnik in da se mora zdraviti. Ne bi ga prijavila, če bi mi kdo prisluhnil in mi verjel. Vsi so verjeli njegovim namišljenim zgodbam in njegovim fantazijam, njegovim igram.

V službi, kjer sem delala, bi prvenstveno še posebej morali prevladovati resnica, iskrenost, poštenje, morala in medsebojno spoštovanje. Teh vrednot že dolgo ni, pa so včasih bile. Iščem si službo, čeprav sem stara 55 let, pa vendar premlada za penzijo. Verjamem, da bom našla službo, ker verjamem v iskrenost, v poštenje in ljudi, ki premorejo srčno kulturo, iskrene odnose ter spoštujejo sebe in svoje zaposlene.

Kljub temu, da so me potolkli – po svoje uničili, imam čisto vest in si upam vsakemu pogledati v oči. Verjamem, da se s potrpežljivostjo, doslednostjo, razumevanjem in resnico pride do cilja.

Želim si samo živeti v miru, brez nasilja, žalitev in groženj.

Latinski pregovor pravi: »Si vis pacem, para bellum.« (Če hočeš mir, se pripravi na vojno). Ne želim vojne, saj je v vsaki vojni preveč nedolžnih žrtev.

P. S.: Ime avtorice hranimo v uredništvu.