Prvo zimo, ko je prišla v dom, je dobila svoj stol za mizo na povsem drugem koncu, tam, kjer je bil vedno prepih. Vrata za njenim hrbtom so se neprestano odpirala in ves čas jo je zeblo. Velikokrat je bila prehlajena prav iz tega razloga. Naposled je ena od hčera uredila pri vodji oddelka, da so jo premestili na drugi konec jedilnice. Na toplo. 

Najhuje je bilo vedno v času praznikov. In najbolj prazno. Vse tisto, kar jo je doma vsa leta najbolj osrečevalo in razveseljevalo, je postalo tukaj vseobsegajoča praznina. Prazniki so tukaj, v domu, pokazali svojo drugo, temno plat. 

Sama si svoje želje nikoli ne bi upala izreči naglas. Ne samo te, nobene od tistih mnogih, ki jih je nosila v srcu. Ki jih je prinesla s seboj, iz svojega doma in jih molče, vsa leta, pestovala tukaj, na tem pustem kraju. Zlasti prvo leto, ko so se tako močno oglašale, da je od hudega velikokrat zbolela. Od domotožja, od hrepenenja, od spominov. »Navadili se boste!« so ji svoje besede v tolažbo izrekale sestre, pa tudi kdaj katera od njenih sotrpink. A redko! Tisti, ki je sam nesrečen, ne zmore potolažiti sebi enakega. Niti ga ne želi, ne čuti potrebe po teh stvareh. Še marsičesa drugega ne čuti, ne občuti ... več. 


Najhuje je bilo vedno v času praznikov. In najbolj prazno. Vse tisto, kar jo je doma vsa leta najbolj osrečevalo in razveseljevalo, je postalo tukaj vseobsegajoča praznina. Prazniki so tukaj, v domu, pokazali svojo drugo, temno plat. Tam gori, v njenem dragem rojstnem kraju, v njeni ljubi domači hiši, so se povezovali z besedo praznovanje. Tukaj, med temi sivimi, golimi zidovi, pa so pomenili nekaj povsem drugega – praznino. Nekaj let so jo še greli spomini na vse tiste priprave, peko in pričakovanje vsega, kar so lepega prinašali s seboj, potem pa je veselje v njej vedno bolj ugašalo. Umiralo. Kakor so pojenjale njene telesne moči, tako je tudi v njeni duši, počasi, a vztrajno, usihala volja – do življenja. Izgubilo je svoj smisel! Tudi mnogi obiski, ki jih je bila deležna, in spodbudne besede njenih otrok ter članov njihovih družin niso dosti zalegli. Morda za kratek čas, za čas obiska, dokler niso odšli. Potem pa je spet pristala v svojem pustem svetu, v svojih temnih mislih, v svoji samoti. Tja notri, v njen mrak, se je vedno bolj pogosto umikala. Kako dolgo še?

Velikonočna sobota! Praznik, ki se ga je vsako leto znova še posebej veselila. Dokler se je še imela česa.

Tako rada je postorila vse za tisti veliki dan. Napekla je kruha, potice, skuhala gnjat, klobase in jajca, jih pobarvala v rdeči barvi, izkopala domači hren in vse skupaj pripravila v košaro – za žegen. Tudi otroke je pražnje oblekla, da so s svojimi novimi, doma sešitimi oblačili nato odnesli pleteno košaro v cerkev. Koliko smeha in otroškega veselja je bilo slišati povsod po hiši. In naokrog. Ko so zrasli, pa so radi pomagali zraven. Pri pospravljanju in čiščenju hiše ter pripravi prazničnih dobrot so njihove spretne roke prišle še kako prav. In hkrati jim je na ta način privzgojila odnos, občutek spoštovanja in hvaležnosti do stvari, ki niso bile samoumevne. Za katere se je bilo potrebno zelo potruditi in prav zato so bile tako neprecenljive. S temi občutki so nato kasneje, ko je prišel njihov čas, drug za drugim zapuščali domače gnezdo in z njenim blagoslovom odhajali v svet. Spomini na dom, na praznike ob polni mizi, na toplino domačega ognjišča in na sijaj v materinih očeh so bili najlepša popotnica za življenje. Vsakega od njih. Zaradi vsega lepega, toplega, kar so nosili v svojih srcih, so se prav zato vsa leta tako radi vračali domov. Še posebej za praznike. 


Mama! sem jo potiho poklicala in ji rahlo stresla roko. »Mama!« Počasi je odprla oči in me začudeno pogledala. »Ti si? Si prišla na obisk?« me je tiho vprašala in kanček veselja je bilo slišati v njenem glasu.

Samo kanček. Nič več. Že dolgo ni kazala svojih čustev, a iz občutka hvaležnosti je vedno na vljuden in spoštljiv način izrazila svojo zahvalo. Tako je bila vzgojena in tako se ji je zdelo, da je prav. Sedla sem na stol poleg nje. Vedno si je bilo na začetku treba vzeti čas zanjo. Zadnje leto vedno več. Da nam jo je uspelo dobiti ven, nazaj – iz njene samote in črnih misli, ki so jo preganjale in jo spreminjale v – senco same sebe. V nekaj tujega, neznanega, nepoznanega. Tudi tisto velikonočno nedeljo je bilo tako.

Pogovor sem pričela o vsakdanjih rečeh: o delu doma, o otrocih, o službi, o šoli, o tem, kaj je novega pri sosedih ... Na ta način sem ji vzbudila zanimanje in jo počasi prestavila v sedanji čas. Njene prej tako mirne, ugasle in odsotne oči so tako dobile nov sijaj. Uspelo mi je prižgati iskrico v njih, sem se iskreno razveselila. Pohvalila sem njen izgled, da se je tako lepo oblekla in uredila. Veliko truda je bilo potrebnega, da je zmogla vse to narediti sama, brez tuje pomoči. »Dolgo traja,« so jo pohvalile tudi sestre, »a saj ima čas, nihče je ne priganja!« Mama je prikimala in zaskrbljeno dodala: »To je res, a vedno težje se oblečem, sploh nogavice komaj povlečem po nogah.« Saj jih že jaz težko spravim nase, kaj šele bo, sem pomislila in se malce kislo nasmehnila svoji ugotovitvi. Mamine oči so obstale na moji veliki torbi, ki sem jo ob prihodu položila na sosednji stol. »Si mi kaj prinesla?« ni več zdržala z vprašanjem in me zvedavo pogledala. Pokimala sem. »Seveda, in to veliko dobrega!« sem bila malce skrivnostna. »Žegen sem prinesla, vsega po malem, da se bova skupaj okrepčali in posladkali. Pa dol bova šli, v bife, na kavico in na sok, saj imava čas,« sem jo spodbujala. Moj predlog ji ni bil najbolj všeč, a po prijaznem prigovarjanju mi jo je čez čas le uspelo prepričati, da sva šli. Prijela me je pod roko in počasi, korak za korak sva se odpravili po stopnicah v spodnje nadstropje. Težko je hodila s svojimi bolečimi nogami in večkrat sva morali počivati. Opazovala sem jo in se spominjala, kako pokončno je nekdaj ubirala korake in kako mogočna je bila njena drža. Sedaj pa takole! so se mi orosile oči in žalost mi je napolnila srce. Kako je starost kruta in neprizanesljiva! Pregnala sem negativne misli in jo bodrila, naj se še malo potrudi, saj bova kmalu prispeli. 


V bifeju je bilo le malo gostov. Zdelo se mi je, kot da jih je vsakokrat manj. Čeprav so bile cene nizke, si je malokateri oskrbovanec zmogel privoščiti še dodatno kavico, sok ali kakšen kozarec vina, ki bi se občasno, po jedi, tudi prilegel. Domske storitve so bile vsako leto dražje in marsikomu ni ostalo ničesar, s čimer bi si lahko privoščil skromen priboljšek. Žalostno, toda resnično.

Sedli sva za mizo v kotu in si naročili kavo s smetano. To je imela rada. Medtem ko je z žličko jedla gosto smetano, sem na mizo položila prtiček in nanj postavila domače dobrote. Žegen! Že doma sem na majhne koščke narezala meso, odrezala kruh in potico, olupila jajček in nastrgala hren. Jedi so bile pripravljene in vabljivo čakale na pokušino. Mama je z očmi zvedavo opazovala ljudi pri mizah, gledala zdaj mene, zdaj spet pogrnjeno mizo, nato pa z otožnim glasom tiho rekla: »Lepo si vse pripravila, hvala ti, a jaz ne bom mogla nič jesti, nisem lačna.« »Obe bova jedli, ni treba veliko, vsaj poskusili bova, prav!« sem ji želela vzbuditi vsaj malo veselja do jedi. Po dolgem prigovarjanju mi jo je le uspelo prepričati, da je nekaj grižljajev spravila vase. Bolj iz vljudnosti, da me ne bi užalila, kot zaradi želje po hrani, sem pomislila in tudi sama sem v ustih začutila debel cmok. Pri sosednji mizi sem opazila žensko, ki je prijazno gledala proti nama. Na videz sem jo poznala. Na tržnici je dolga leta prodajala sadje in zelenjavo, po smrti moža pa se je odločila, da gre v dom. Da ne bo sama, da bo imela družbo. A kadarkoli sem jo videla, je bila sama, bodisi na stolu na hodniku bodisi za mizo v bifeju. Brez družbe. Tudi tisto nedeljo.

Ponudila sem ji potico in z veseljem je pojedla vse, kar sem ji dala na mizo. Pa je vsaj njej teknilo, da ne bom nesla vsega nazaj domov, sem, z grenkim priokusom prikritega zadovoljstva, pospravila prtiček. 


Počasi sva se vrnili na oddelek. Pospremila sem jo v sobo. Bila je utrujena in rada bi malo legla, je dejala. Da se odpočije! Do večerje je bilo še daleč. Prav! sem ji pritrdila in sedla k njej na posteljo.

»Pa bodo spet šli mimo, še eni prazniki, še ena velika noč,« je nenadoma spregovorila. Kot da govori sebi. Nato pa je iz njenih ust počasi, čisto tiho prizvenela melodija pesmi, ki jo je nekoč tako rada prepevala: »Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja, bleda luna za oblak se skriva, zvezdica nobena ne miglja.« Njen glas je bil šibak, a čist kot solza. Še vedno je pela z lepim sopranom, kot vsa leta nekoč. Na koru v cerkvi in na raznih srečanjih, proslavah, praznovanjih. Ko sem ji pritegnila zraven, mi je z nasmehom pokimala. Bilo ji je prav. Pa jo je vendarle nekaj razvedrilo! je tudi meni zaigralo srce in vrnila sem ji nasmeh. Poiskala sem njeno roko in jo narahlo stisnila. Za vzpodbudo. Zapeli sva vse tri kitice, vse besedilo je še znala, ničesar ni pozabila. In s pesmijo ni odpirala le svojih ust, odprla je tudi svoje srce. In dušo! Da se prečisti samote in napolni z novo močjo, novim upanjem, novim smislom.

Gledala sem jo, to svojo drago mamo, in čutila z njo posebno povezanost – tisto lepo velikonočno nedeljo. Nekaj, kar je iz njenega srca prestopilo v moje, se ga dotaknilo in mu dalo občutek ugodja. Tisti dobro znani občutek veselja in hvaležnosti, ki ga, vsak na svoj lastni, posebni način občuti – ob praznikih.