Izjemno življenje naše največje operne pevke: Primerjali so jo z Mario Callas
Valerija Heybal se je ponašala s čudovitim glasom s širokim tonskim obsegom. Bila je izjemno muzikalna in je imela skoraj absolutni posluh. Bila je ena največjih opernih pevk in sopranistk vseh časov. Velikokrat so jo primerjali tudi z znamenito operno pevko Mario Callas. Hkrati se je ponašala tudi z izvrstnimi igralskimi spodobnostmi.
Tisti, ki so jo poznali, pravijo, da je izžarevala posebno moč in očarljivost. Ves čas svojega življenja je kljub izjemnim uspehom ostajala preprosta in ljubezniva ter prav nič zagledana vase. Obiskovalci njenih opernih predstav so bili na vstopnice pripravljeni čakati tudi v večstometrskih vrstah. Njen nastop je tako gledalce kot kritike pogosto ganil do solz.
Podala se je na svetovno turnejo in gostovala v največjih opernih hišah
Valerijo Heybal je glasba pritegnila od malih nog in že kot punčka se je odločila, da ji bo posvetila svoje življenje. V najstniških letih si je bila primorana sama služiti denar in zato je pela, kjer se ji je ponudila priložnost. Že pri svojih 20 letih je prvič zablestela na odru ljubljanske Opere, kjer so jo nato vzeli pod svoje okrilje. Kasneje se je odselila v Beograd in se zaposlila v tamkajšnji operi, ki je veljala za najboljšo v jugoslovanskih časih. Tam je ostala kar 24 let.
V 50. letih prejšnjega stoletja je za diskografsko hišo DECCA posnela štiri opere, ki so kmalu zaslovele po vsem svetu. To je Heybalovi odprlo pot, da se je podala na svetovno turnejo, pri čemer je gostovala v največjih opernih hišah.
PREBERITE ŠE -> Burno življenje operne dive Marie Callas: Mama jo je imela za grdo račko
Obiskovala nunsko šolo, nune so jo komaj krotile
Rodila se je 16. januarja 1918 v Kamniku. Njen oče Josip Heybal je delal kot organist in zborovodja, mama Cecilija Heybal pa je bila lastnica trgovine. Valerija je svoj prvi nastop dočakala že pri rosnih štirih letih, ko je bila solistka na koru kamniške župnijske cerkve, pri čemer jo je spremljal oče. Pri petih letih sta si šli z mamo ogledat opero Gorenjski slavček, ki je deklico povsem prevzela. Ko je bila stara osem let, je že pela v cerkvi in igrala na violino v očetovem orkestru.
Obiskovala je nunsko šolo; najprej v Kamniku, kasneje pa v Ljubljani. Bila je precej živahna deklica in nune so jo komaj krotile, zato so ji včasih v šali navrgle, naj raje zapusti šolo. Valerija jim je velikokrat dejala, da se bo, ko bo odrasla, preživljala z glasbo, nune pa so ji odgovorile, da v glasbi ni veliko denarja.
Sama služila denar za ure solo petja
Po osnovni šoli se je vpisala na nižjo gimnazijo, ki jo je tudi uspešno končala, nato pa je opravila še šest razredov srednje šole Državnega konservatorija v Ljubljani. Ker je njeni družini pogosto primanjkovalo denarja, si je bila primorana le-tega že zgodaj služiti sama. Tako je pri svojih 16 letih sama odpotovala na hrvaško obalo in tam igrala violino v kavarniški godbi. Z manj znanim jazzovskim orkestrom je pogosto nastopila v ljubljanskih kavarnah.
Kasneje je študirala violino na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Po tem, ko so drugi prepoznali njen izjemni talent za petje, se je odločila, da se bo v tem skušala še bolj izpiliti. Tako se je leta 1936 začela učiti solo petja pri uglednem zagrebškem pedagogu Franu Župevcu. Denar, ki ga je namenila za učne ure, je služila z igranjem violine in prepisovanjem not. Župevc ji je nekaj učnih ur ponudil zastonj, saj se je zavedal njenega edinstvenega talenta.
Ljubljansko opero je s svojim petjem v hipu navdušila
Po enem letu uric iz solo petja se je odločila za prekinitev izobraževanja, saj ji finančno stanje ni dopuščalo, da bi nadaljevala z njim. Njen učitelj petja pa se ni želel sprijazniti s tem, da bi vrgla puško v koruzo, zato jo je kmalu zatem odpeljal na avdicijo v ljubljansko opero. Tam so bili nad njo tako presunjeni, da je že isti večer dobila note, s katerimi naj bi se začela pripravljati na svoje prve vloge.
Tako je že pri svojih 20 letih stala na odru ljubljanske opere in kot Djula nastopila v operi Ero z onega sveta. Takrat je požela navdušenje tako s strani občinstva kot strogih kritikov. Kasneje so jo vprašali, če je imela kaj treme, glede na to, da je bil to njen prvi večji nastop. Dejala je, da niti ne, saj si je mislila, da je vseeno, kaj si bodo mislili o njej, saj je tako nihče ne pozna. Sicer pa tudi kasneje strahu pred nastopanjem ni imela.
Seveda so ji glede na izjemne odzive na njen nastop v ljubljanski operi takoj ponudili delo. Direktor jo je zaposlil kot pevko solistko, vendar je moral pogodbo o sodelovanju podpisati njen oče. Po tedanjih merilih namreč še ni bila polnoletna. V solo petju se je kasneje pilila pri Juliju Betettu, sicer pa je v sezoni 1938/1939 v ljubljanski operi nastopila kar v 13 vlogah.
Obsojena zaradi neupoštevanja kulturnega molka in zaprta v delovno taborišče
Repertoar vlog, ki jih je prevzela v operi, se je izjemno hitro širil. Nastopila je kot Tatjana v operi Jevgenij Onjegin, kot Rusalka v Kleopatri, dobila je tudi vlogo v Verdijevi operi Aida, v operi Madame Butterfly pa je nastopila kot Čo-čo. Kasneje so ji namenili le še večje vloge: kot Leonora je nastopila v Verdijevem Trubadurju, kot Mimi v La Boheme, kot Donna Marta v Don Juanu in kot Elizabeta v Wagnerjevem Tannhauserju.
Ob koncu druge svetovne vojne je bila Heybalova skupaj še z nekaterimi drugimi umetniki obsojena pred ljubljanskim Sodiščem narodne časti, ker ni upoštevala kulturnega molka, ki ga je za čas trajanja vojne določila Osvobodilna fronta. Tako so jo leta 1945 za nekaj tednov zaprli v delovno taborišče.
PREBERITE ŠE -> Filmska ikona, ki je očarala Hollywood, zasenčila Marilyn in poročila Slovenca
Zaradi zaostrenih odnosov zapustila ljubljansko opero in se podala v Beograd
Valerija Heybal je bila v takratnem času definitivno velik adut ljubljanske opere, vseeno pa so bili odnosi med njo in vodstvom vsako leto bolj zaostreni. Ker je med njimi nenehno prihajalo do sporov, se je Heybalova naposled odločila sredi sezone 1947/1948 zapustiti Ljubljano. Svoj novi dom si je ustvarila v Beogradu in se zaposlila v tamkajšnji operi, ki je v tistih časih veljala za najboljšo v jugoslovanskem prostoru. Tam je ostala kar 24 let, vrhunec pa je dosegla z vlogo v operi Konzul.
Leto 1949 je bilo za Heybalovo zelo produktivno. Tedaj se je namreč v Ljubljani udeležila pevskega tekmovanja, pri čemer je zasedla prvo mesto. Istega leta je prejela tudi Prešernovo nagrado za vlogo Tosce v operi Tosca in Leonore v Beethovnovem Fideliu. Leto kasneje se je prijavila na tekmovanje v belgijskem Verviersu, kjer je prejela nagrado za vse zastopane kategorije. Istega leta je uspešno opravila tudi avdicijo v znameniti milanski Scali, v eni najbolj znanih opernih hiš na svetu.
Navduševala tudi na odrih Izraela, Velike Britanije in Belgije
Kritiki so o Heybalovi dejali, da da je umetnica z brezhibno intonacijo in glasom ter da bi se z njo lahko ponašala vsaka operna hiša. V sklopu samostojne turneje je sicer navduševala tudi na odrih Izraela, Velike Britanije in Belgije. Vsa ta leta, ko je živela v tujini, je redno obiskovala Slovenijo.
Leta 1971 se je upokojila in se vrnila v Ljubljano. Od takrat naprej je na odrih stala le še priložnostno. Zadnja leta svojega življenja se je soočala s težavami z duševnim zdravjem, zato je bila nastanjena v bolnišnici. Umrla je 18. septembra 1994 in bila pokopana na kamniških Žalah.
